SA国际传媒

Govor pape?a Fran?i?ka

Gospod rektor,
spo?tovani profesorji,
dragi bratje in sestre, dober dan!

Vesel sem, da sem tukaj med vami in se zahvaljujem rektorju za njegove pozdravne besede, s katerimi je spomnil na zgodovino in tradicijo, v kateri je ta Univerza ukoreninjena, kot tudi na nekatere dana?nje poglavitne izzive, ki nas vse vpra?ujejo. To je prva naloga univerze: nuditi celostno formacijo, da bi osebe prejele sredstva, ki so potrebna za interpretiranje sedanjosti in na?rtovanje prihodnosti.

Kulturna formacija namre? nikoli ni sama sebi namen in univerze ne smejo tvegati, da bi postale »katedrale v pu??avi«; univerze so po svoji naravi prostori, v katerih se porajajo ideje in nove spodbude za ?ivljenje in mi?ljenje ?loveka ter za izzive dru?be, torej so generativni prostori. Lepo je misliti, da univerza ustvarja kulturo in ideje, predvsem pa spodbuja gore?nost za iskanje resnice v slu?bi ?love?kega napredka. Katoli?ke univerze, kot je ta, so ?e posebej poklicane, da »prina?ajo odlo?ilen prispevek kvasa, soli in lu?i evangelija Jezusa Kristusa ter ?ivega izro?ila Cerkve, ki je vedno odprta za nove mo?nosti in nove predloge« (apostolska konstitucija Veritatis gaudium, 3).

Zato bi vam rad namenil preprosto povabilo: raz?irite meje znanja! Ne gre za to, da bi pove?evali ?tevilo pojmov in teorij, temve? za to, da akademska in kulturna formacija postane vitalen prostor, ki vklju?uje ?ivljenje in govori ?ivljenju.
Kroni?ka knjiga vsebuje kratko svetopisemsko zgodbo, na katero bi rad spomnil na tem mestu. Protagonist je Jabéc, ki se na Boga obrne z naslednjo pro?njo: »O, da bi me vendar blagoslovil in raz?iril moje meje« (1 Krn 4,10). Jabéc pomeni »bole?ina« in tak?no ime je dobil zato, ker je njegova mama med porodom zelo trpela. Vendar sedaj Jabéc ne ?eli ostati zaprt v lastni bole?ini, ki se vle?e v ?alovanje, in prosi Gospoda, naj »raz?iri meje« njegovega ?ivljenja, da bi vstopil v blagoslovljen, ve?ji, bolj sprejemajo? prostor. Nasprotno so zaprtosti.

Raz?iriti meje in postati odprt prostor za ?loveka in dru?bo je veliko poslanstvo univerze.
V na?em kontekstu se nahajamo pred ambivalentno situacijo, kjer so meje ozke. Po eni strani smo potopljeni v kulturo, ki jo zaznamuje odpoved iskanju resnice. Izgubili smo nemirno gore?nost iskanja, da bi se zatekli v udobje ?ibke misli, v prepri?anje, da je vse enako, vseeno, da je vse relativno. Po drugi strani pa, kadar v univerzitetnem okolju in drugod govorimo o resnici, pogosto zapademo v racionalisti?no dr?o, v skladu s katero lahko za resni?no ?tejemo le tisto, kar lahko izmerimo, izkusimo, se dotaknemo, kot da bi bilo ?ivljenje zreducirano zgolj na materijo in na to, kar je vidno. V obeh primerih so meje ozke.

Na prvi strani imamo utrujenost duha, ki nas prepu??a stalni negotovosti in odsotnosti gore?nosti, kot da bi bilo nekoristno iskati smisel v stvarnosti, ki ostaja nerazumljiva. Ta ob?utek se pogosto pojavlja pri nekaterih likih v delih Franza Kafke, ki je opisal tragi?no in tesnobno stanje ?loveka 20. stoletja. V dialogu med dvema likoma v eni od njegovih kratkih zgodb zasledimo naslednjo trditev: »Mislim, da se vi z resnico ne ukvarjate samo zato, ker je preve? naporna« (Racconti, Milano 1990, 38). Iskanje resnice je naporno, res je, ker nas primora, da izstopamo iz sebe, da tvegamo, da si zastavljamo vpra?anja. In tako nas v utrujenosti duha bolj fascinira povr?insko ?ivljenje, ki ne zastavlja preve? vpra?anj; tako kot nas na isti na?in bolj privla?i lahka, lahkotna, udobna »vera«, ki nikoli ni?esar ne postavlja pod vpra?aj.

Na drugi strani pa imamo brezdu?ni racionalizem, v katerega lahko danes ponovno zapademo, saj smo pogojeni s tehnokratsko kulturo. Ko je ?lovek zreduciran zgolj na materijo, ko je stvarnost omejena na meje vidnega; ko je razum zgolj matemati?ni in »laboratorijski«, tedaj ni ve? ?udenja. In kadar ni ?udenja, ni mogo?e misliti; ?udenje je za?etek filozofije, je za?etek misli; ni ve? tistega notranjega ?udenja, ki nas ?ene, da i??emo onkraj, da se oziramo v nebo, da bi odkrili tisto skrito resnico, ki obravnava temeljna vpra?anja: zakaj ?ivim? Kaj je smisel mojega ?ivljenja? Kaj je kon?ni namen in cilj tega potovanja? Romano Guardini se je vpra?al: »Zakaj je ?lovek kljub vsemu napredku sam sebi tako neznan in postaja vedno bolj neznan? Ker je izgubil klju? za razumevanje bistva ?loveka. Zakon na?e resnice pravi, da ?lovek prepozna samega sebe samo izhajajo? od zgoraj, od Boga, saj samo od Njega dobiva svoj obstoj« (Preghiera e verità, Brescia 1973, 56).

Dragi profesorji, proti utrujenosti duha in brezdu?nemu racionalizmu se tudi mi nau?imo moliti kot Jabéc: »Gospod, raz?iri na?e meje!« Prosimo, naj Bog blagoslovi na?e delo v slu?bi kulture, ki se bo sposobna soo?iti z dana?njimi izzivi. Sveti Duh, ki smo ga prejeli v dar, nas spodbuja, naj i??emo, naj odpiramo prostore na?ega razmi?ljanja in delovanja, da bi nas privedel k vsej resnici (prim. Jn 16,13). Kot nam je na za?etku dejal rektor, se zavedamo, »da ?e ne vemo vsega«, vendar pa vas mora hkrati prav ta omejenost vedno spodbujati naprej, vam pomagati, da bi ohranjali pri?gan plamen raziskovanja ter ostali odprto okno v dana?nji svet.

In v zvezi s tem vam ?elim iskreno re?i: hvala! Hvala vam, ker ste s s tem, da ste raz?irili svoje meje, postali gostoljuben prostor za ?tevilne begunce, ki so primorani zbe?ati iz svojih de?el zaradi ?tevilnih negotovosti, ogromnih te?av in v?asih krutega trpljenja. Hvala. Pravkar smo v videoposnetku videli zelo ganljivo pri?evanje. In medtem ko nekateri pozivajo h krepitvi meja, ste vi kot univerzitetna skupnost meje raz?irili. Hvala! Odprli ste svoje roke, da bi sprejeli te ljudi, zaznamovane z bole?ino, ter jim pomagali pri ?tudiju in rasti. Hvala.

To potrebujemo: kulturo, ki raz?iri meje, ki ni »sekta?ka« – in vi niste sekta?ki, hvala! – ter se ne postavlja nad druge, ampak je, nasprotno, v testu sveta, v katerega prina?a dober kvas, ki prispeva k dobremu ?love?tva. Ta naloga, to »ve?je upanje«, je zaupano vam!
Eden izmed teologov te de?ele, ki je bil tudi sin in profesor te univerze, je dejal: »Mi smo gore?i grm, ki Bogu omogo?a, da se razodene« (A. Gesché, Dio per pensare. Il Cristo, Cinisello Balsamo 2003, 276). Ohranjajte pri?gan plamen tega ognja; raz?irite meje! Prosim, bodite nemirni! Z nemirom ?ivljenja bodite iskalci resnice in nikoli ne ugasnite gore?nosti, da ne bi podlegli lenobi misli, ki je zelo grda bolezen. Bodite protagonisti pri ustvarjanju kulture vklju?evanja, so?utja ter pozornosti do naj?ibkej?ih in velikih izzivov v svetu, v katerem ?ivimo.

In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!