SA国际传媒

SA国际传媒

Sre?anje s predstavniki belgijskih oblasti in civilne dru?be, 27. septembra 2024, je potekalo na gradu Laeken v Bruslju, kjer se je pape? najprej sestal z belgijskim kraljem Filipom in premierjem Alexandrom De Croojem. Takoj na za?etku svojega govora je izrazil veselje ob obisku Belgije. »Ko ?lovek pomisli na to dr?avo, se mu hkrati zdi majhna in velika, zahodna in hkrati osrednja dr?ava, kot da bi bila utripajo?e srce velikanskega organizma,« je dejal in o Belgiji govoril kot mostu in spominu evropske celine.

Idealen kraj za za?etek obnove Evrope

Pape? Fran?i?ek je spomnil na posebno zgodovino Belgije, ki geografsko sicer ni velika dr?ava, a zaradi njene posebne zgodovine so »takoj po koncu druge svetovne vojne utrujeni in iz?rpani evropski narodi, ki so za?eli resno pot pomiritve, sodelovanja in povezovanja, na Belgijo gledali kot na naravni sede? glavnih evropskih institucij«. Ker se je nahajala na »prelomni ?rti med germanskim in latinskim svetom« ter mejila na Francijo in Nem?ijo, ki sta najbolj utele?ali nacionalisti?ne antiteze kot vzrok konflikta, se je zdela »idealen kraj, skorajda sinteza Evrope, od koder je bilo mogo?e za?eti njeno fizi?no, moralno in duhovno obnovo«.

»Lahko bi rekli, da je Belgija most: med celino in Britanskim oto?jem, med germanskim in francoskim obmo?jem, med jugom in severom Evrope. Most, ki omogo?a, da se soglasje raz?iri in spori umaknejo. Most, kjer se vsak ?lovek s svojim jezikom, miselnostjo in prepri?anji sre?a z drugim in si za na?in vzpostavljanja odnosov izbere govor, dialog in medsebojno podelitev. Prostor, kjer se ?lovek nau?i, da njegova identiteta ni idol ali ovira, temve? gostoljuben prostor, od koder lahko odide in kamor se lahko vrne, kjer lahko spodbuja veljavne izmenjave in skupaj i??e nova ravnovesja ter gradi nove sinteze. Belgija je most, ki pospe?uje trgovino, vzpostavlja komunikacijo in spodbuja dialog med civilizacijami. Most, ki je nepogre?ljiv pri vzpostavljanju miru in zavra?anju vojne.«

Belgija in evropski spomin

Po pape?evih besedah tako razumemo, kako velika je mala Belgija: »Razumemo, kako jo Evropa potrebuje, da se spomni na svojo zgodovino, ki jo sestavljajo narodi in kulture, katedrale in univerze, dose?ki ?love?ke iznajdljivosti, pa tudi ?tevilne vojne in ?elja po prevladi, ki je v?asih prerasla v kolonializem in izkori??anje.«

»Evropa potrebuje Belgijo, da bi nadaljevala pot miru in bratstva med narodi, ki jo sestavljajo,« je poudaril Fran?i?ek. Belgija opominja vse druge dr?ave, da »ko na podlagi najrazli?nej?ih in nevzdr?nih izgovorov ne spo?tujemo ve? meja in pogodb ter oro?ju pustimo pravico, da ustvarja pravo in spodkopava veljavno zakonodajo, odpremo Pandorino skrinjico in vsi vetrovi za?nejo silovito pihati, tresejo hi?o in grozijo, da jo bodo uni?ili«. »Mislim, da ima Belgija v tem zgodovinskem trenutku zelo pomembno vlogo. Blizu smo skoraj svetovni vojni.«

Sloga in mir namre? ne pomenita zmage, ki je dose?ena enkrat za vselej, ampak sta stalna naloga in poslanstvo, ki ju je treba gojiti ter zanju skrbeti vztrajno in potrpe?ljivo. »Ko se ?lovek neha spominjati preteklosti in se iz nje ve? ne u?i, pridobi zaskrbljujo?o sposobnost, da znova pade, tudi potem ko so se je kon?no dvignil, ter pozabi na trpljenje in grozljivo ceno, ki so jo pla?ale prej?nje generacije,« je izpostavil pape? in dodal, da je v tem smislu Belgija ?e kako dragocena za spomin evropske celine. »Zagotavlja namre? neizpodbitne argumente za razvoj stalnega in pravo?asnega kulturnega, dru?benega in politi?nega delovanja, ki bo pogumno in hkrati preudarno ter bo izklju?evalo prihodnost, v kateri bi ideja in praksa vojne ponovno postali realna mo?nost s katastrofalnimi posledicami.«

Odpreti se ?ivljenju in upanju

Zgodovina, ki je magistra vitae in se je pogosto ne poslu?a, iz Belgije »poziva Evropo, naj se vrne na svojo pot, naj ponovno odkrije svoj pravi obraz, naj ponovno vlaga v prihodnost in se odpre ?ivljenju in upanju, da bi tako premaga demografsko zimo in vojni pekel«, so se glasile pape?eve besede.

»Katoli?ka Cerkev – kot je poudaril – ?eli biti navzo?nost, ki s pri?evanjem svoje vere v Kristusa Vstalega ponuja ljudem, dru?inam, dru?bam in dr?avam starodavno in vedno novo upanje; navzo?nost, ki vsem pomaga, da se spoprimejo z izzivi in preizku?njami, brez lahkotnega navdu?enja in mra?nega pesimizma, ampak z gotovostjo, da ima ?lovek, ki ga Bog ljubi, ve?no poklicanost k miru in dobremu ter ni namenjen razkroju in ni?u.«

Cerkev – sveta in gre?na

»S pogledom, uprtim v Jezusa, se Cerkev vedno prepoznava kot u?enka, ki s strahom in trepetom sledi svojemu U?itelju, saj se zaveda, da je sveta, v kolikor jo je On ustvaril, hkrati pa je krhka in pomanjkljiva v svojih ?lanih ter nikoli povsem primerna za nalogo, ki ji je zaupana in ki jo vedno presega,« pri ?emer je dodal, da je Cerkev sveta, a obenem tudi gre?na.

Oznanja novico, ki lahko napolni srca z veseljem, s karitativnimi deli in mnogimi pri?evanji ljubezni do bli?njega pa posku?a ponuditi konkretna znamenja in dokaze za ljubezen, ki jo spodbuja. »Vendar pa – je nadaljeval Fran?i?ek – ?ivi v konkretnosti kultur in miselnosti dolo?ene dobe, ki jo pomaga oblikovati ali pa ji v?asih na neki na?in podle?e; in vedno ne razume in ne ?ivi evangeljskega sporo?ila v njegovi ?istosti in popolnosti. Cerkev je gre?nica, je svetnica in gre?nica.«

Zlorabe v Cerkvi. Sramota, prositi moramo za odpu??anje.

Pape? je pri tem spregovoril o primerih zlorab, o ?emer sta med sre?anjem govorila tudi belgijski premier in kralj. »Cerkev ?ivi v tem ve?nem sobivanju svetosti in greha, svetlobe in sence, pogosto z rezultati velike velikodu?nosti in ?udovite predanosti, v?asih pa na ?alost s pojavom bole?ih proti-pri?evanj. V mislih imam dramati?ne dogodke v zvezi z zlorabami mladoletnih oseb, nadlogo, s katero se Cerkev odlo?no spoprijema, tako da prisluhne ranjenim in jih spremlja ter izvaja celovit preventivni program po vsem svetu.«

»Bratje in sestre, to je sramota!« je dejal Fran?i?ek. »Sramota, ki jo moramo danes vsi vzeti v roke, prositi za odpu??anje in re?iti problem: sramota zlorab, zlorab mladoletnih. Mi pomislimo na ?as svetih nedol?nih otrok in re?emo: ?Oh, kak?na tragedija, kaj je storil kralj Herod.“ Toda danes je v sami Cerkvi ta zlo?in in Cerkev se ga mora sramovati in prositi za odpu??anje ter s kr??ansko poni?nostjo posku?ati re?iti to situacijo. In storiti vse, da se to ne bi ve? ponovilo ... V Cerkvi moramo prositi za odpu??anje ... To je na?a sramota in na?e poni?anje.«

Prisilne posvojitve

Pape? pa je prav tako spregovoril o pojavi prisilnih posvojitev v Belgiji, do katerih je prihajalo v petdesetih in sedemdesetih letih prej?njega stoletja. »V teh ko?ljivih zgodbah se je grenak sad kaznivega dejanja in zlo?ina pome?al z ne?im, kar je bil ?al rezultat miselnosti, raz?irjene v vseh dru?benih slojih, tako da so tisti, ki so ravnali v skladu z njo, mirne vesti verjeli, da delajo dobro otroku in materi. Pogosto so dru?ina in drugi dru?beni akterji, vklju?no s Cerkvijo, menili, da je za odpravo negativne stigme, ki je v tistih ?asih ?al prizadela neporo?eno mater, v dobro obeh, matere in otroka, bolje, da se ta posvoji. Bili so celo primeri, ko nekatere ?enske niso imele mo?nosti izbire, ali naj otroka obdr?ijo ali dajo v posvojitev.«

Sveti o?e je dejal, da »kot naslednik apostola Petra« prosi Gospoda, da bi »Cerkev v sebi vedno na?la mo?, da razjasni stvari in se ne prilagaja prevladujo?i kulturi, tudi kadar ta – z manipulacijo – uporablja vrednote, ki izhajajo iz evangelija, vendar iz njih potegne neupravi?ene sklepe, ki imajo te?ke posledice trpljenja in izklju?evanja«.

»Molim, da bi se voditelji narodov ob pogledu na Belgijo in njeno zgodovino znali iz nje kaj nau?iti in tako svojim narodom prihranili neskon?ne nesre?e in ?alost. Molim, da bi dr?avniki znali prevzeti odgovornost, tveganje in ?ast miru ter da bi znali prepre?iti nevarnost, sramoto in nesmiselnost vojne. Molim, da bi se bali sodbe vesti, sodbe zgodovine in Boga ter bi spremenili svoje o?i in srca ter na prvo mesto vedno postavili skupno dobro.«