SA国际传媒

Homilija pape?a Fran?i?ka

»Dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Iz 9,5).
To so besede, s katerimi se prerok Izaija v prvem berilu obra?a na prebivalce Jeruzalema v ?asu, ko je bilo mesto v razcvetu, vendar pa je bil ?al zaznamovan tudi z velikim moralnim propadanjem.

Obstaja veliko bogastva, vendar pa blaginja zaslepi mogo?ne?e, jih slepi, da so samozadostni, da ne potrebujejo Gospoda in zaradi svoje domi?ljavosti postanejo sebi?ni in nepravi?ni. Zato so kljub mnogim dobrinam revni zapu??eni in la?ni, nezvestoba se ?iri in verska praksa je vse bolj zreducirana zgolj na formalnost. Za zavajajo?o fasado sveta, ki je na prvi pogled popoln, se tako skriva resni?nost, ki je veliko bolj temna, kruta in okrutna, v kateri je zelo potrebno spreobrnjenje, usmiljenje in ozdravljenje.

Zato prerok svojim some??anom oznanja novo obzorje, ki ga bo Bog odprl pred njimi: prihodnost upanja, prihodnost veselja, kjer bosta zatiranje in vojna za vedno odpravljena (prim. Iz 9,1-4). Vzbudil jim bo veliko lu? (prim. v. 1), ki jih bo osvobodila iz teme greha, ki jih zatira; in tega ne bo storil z mo?jo vojske, oro?ja in bogastva, ampak z darom sina (prim. v. 5-6).

Zaustavimo se in razmislimo o tej podobi: Bog po?lje svojo lu?, ki re?uje, prek daru sina.
V vseh delih sveta je rojstvo otroka svetel trenutek, trenutek veselja in praznovanja, in v?asih v nas prebudi tudi dobre sklepe: da bi se prenovili v dobrem, se vrnili k ?istosti in preprostosti. Ob novorojen?ku se tudi najtr?e srce ogreje in napolni z ne?nostjo. Krhkost otroka vedno prina?a tako mo?no sporo?ilo, da se dotakne tudi najbolj otrdelih src in jim povrne ?eljo po harmoniji in miru. Kar se zgodi ob rojstvu otroka, je ?udovito, bratje in sestre!

Bog je blizu prek otroka, Bog postane otrok. Ne samo zato, da bi se ?udili in bi bili ganjenji, ampak tudi da bi se odprli O?etovi ljubezni in se ji pustili preoblikovati, da bi lahko ozdravila na?e rane, odpravila na?a nesoglasja, ponovno vzpostavila red v na?em ?ivljenju.

Ta resni?nost je ?udovita na Vzhodnem Timorju, ker je veliko otrok: ste mlada de?ela, kjer ?ivljenje utripa in vre na vsakem koraku. In prisotnost tolikih mladih in otrok je dar, je velik dar, ki nenehno obnavlja na?o energijo in na?e ?ivljenje. ?e bolj pa je znamenje, kajti narediti prostor otrokom, malim, jih sprejeti, skrbeti zanje ter to, da tudi mi postanemo majhni pred Bogom in drug pred drugim, so dr?e, ki nas odpirajo za Gospodovo delovanje. S tem, ko postanemo otroci, Bogu dopustimo, da deluje v nas.

Danes ?astimo Marijo kot Kraljico, kot mater Kralja, ki se je hotel roditi majhen, postati na? brat in je prosil za »da« mlade poni?ne in krhke mamice (prim. Lk 1,38).
In Marija je to razumela do te mere, da se je odlo?ila, da bo vse ?ivljenje ostala majhna, da bo postajala vedno manj?a tako, da bo slu?ila, molila, izginjala, da bo naredila prostor Jezusu, tudi kadar jo je to veliko stalo.

Zato se, dragi bratje in drage sestre, ne bojmo postati majhni pred Bogom in drug pred drugim, ne bojmo se izgubiti svojega ?ivljenja, podariti svojega ?asa, spremeniti svojih urnikov in zreducirati tudi svojih na?rtov, kadar je to potrebno: ne zato, da bi jih zmanj?ali, ampak da bi jih naredili ?e lep?e s podaritvijo sebe in sprejemanjem drugih.

Vse to zelo dobro simbolizirata dva ?udovita tradicionalna okrasa te de?ele: kaibauk in belak. Oba sta izdelana iz plemenitih kovin. To pomeni, da sta pomembna!
Prvi simbolizira rogove bivola in svetlobo sonca ter se ga postavi visoko: kot okras na ?elu, pa tudi na vrhove bivali??. Govori o mo?i, energiji in toplini ter lahko predstavlja Bo?jo mo?, ki podarja ?ivljenje. A ne le to: lega na glavi in na vrhovih hi? nas spominja, da lahko z lu?jo Gospodove besede in z mo?jo njegove milosti tudi mi s svojimi odlo?itvami in dejanji sodelujemo v velikem na?rtu odre?enja.

Drugi, belak, ki se ga nosi na prsih, dopolnjuje prvega. Spominja na ne?en sij lune, ki pono?i poni?no odseva svetlobo sonca in vse ovije v svetlo fluorescenco. Govori o miru, rodovitnosti, milini ter simbolizira ne?nost matere, ki z delikatnimi odsevi svoje ljubezni stori, da vse, ?esar se dotakne, za?ari z enako svetlobo, kot jo prejme od Boga.
Kaibauk in belak, mo? in ne?nost O?eta in Matere: tako Gospod razodeva svoje kraljevanje, ki ga tvorita ljubezen in usmiljenje.

Pri tej evharistiji prosimo skupaj, vsak izmed nas, kot ?enske in mo?ki, kot Cerkev, kot dru?ba, da bi znali v svetu odsevati mo?no lu?, ne?no lu? Boga ljubezni; tistega Boga, ki, kot smo molili v psalmu, »iz prahu dvigne slabotnega, iz blata potegne ubogega, da ga posadi med kneze« (Ps 113,7-8).