SA国际传媒

SA国际传媒

Svetopisemski odlomek: Mt 28,16.18-20

Enajst u?encev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naro?il. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje u?ence: kr??ujte jih v ime O?eta in Sina in Svetega Duha in u?ite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Kateheza: Apostolsko potovanje v Indonezijo, Papuo Novo Gvinejo, Vzhodni Timor in Singapur

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes bom govoril o apostolskem potovanju, ki sem ga opravil v Azijo in Oceanijo. Imenuje se apostolsko potovanje in ne turisti?no; potovanje, da bi prinesli Gospodovo besedo, pomagali spoznati Gospoda in prav tako spoznali du?o ljudstev. In to je zelo lepo.

Pavel VI. je bil prvi pape?, ki je leta 1970 poletel naproti vzhajajo?emu soncu ter obiskal Filipine in Avstralijo, ustavil pa se je tudi v ve? azijskih dr?avah in na Samoi. To je bilo nepozabno potovanje! Tudi pri tem sem posku?al slediti njegovemu zgledu, vendar sem se – ker imam nekaj let ve?, kot jih je imel on – omejil na ?tiri dr?ave: Indonezijo, Papuo Novo Gvinejo, Vzhodni Timor in Singapur. Zahvaljujem se Gospodu, ki mi je omogo?il, da sem kot star pape? storil to, kar bi si ?elel storiti kot mlad jezuit, saj sem si tja ?elel iti kot misionar.

Prva misel, ki se je porodila po tem potovanju, je, da smo pri razmi?ljanju o Cerkvi ?e vedno preve? evropocentri?ni ali, kot pravijo, »zahodnja?ki«. V resnici je Cerkev veliko ve?ja in bolj ?iva! To sem ?ustveno do?ivel, ko sem se sre?al s temi skupnostmi in poslu?al pri?evanja duhovnikov, redovnic, laikov, zlasti katehistov. Cerkve, ki ne delajo prozelitizma, ampak rastejo s »privla?nostjo«.

V Indoneziji je kristjanov pribli?no 10 %, katoli?anov pa 3 % in so manj?ina. Toda sre?al sem ?ivo, dinami?no Cerkev, ki je sposobna ?iveti in posredovati evangelij v tej dr?avi z zelo plemenito kulturo, ki je nagnjena k usklajevanju raznolikosti, hkrati pa je v njej najve? muslimanov na svetu. V tem kontekstu sem dobil potrditev, kako je so?utje pot, po kateri lahko in morajo hoditi kristjani, da bi pri?evali o Kristusu Odre?eniku in se hkrati sre?ali z velikimi verskimi in kulturnimi tradicijami. V zvezi s so?utjem ne pozabimo tri Gospodove lastnosti: bli?ina, usmiljenje in so?utje. Bog je blizu, Bog je usmiljen in Bog je so?uten. ?e kristjan nima so?utja, ni?emur ne slu?i. »Vera, bratstvo, so?utje« je bilo geslo obiska v Indoneziji: na podlagi teh besed evangelij vsak dan konkretno vstopa v ?ivljenje tega ljudstva, ga sprejema in mu podarja milost Jezusa, ki je umrl in vstal. Te besede so kot most, kot podhod, ki povezuje katedralo v D?akarti z najve?jo mo?ejo v Aziji. Tam sem videl, da je bratstvo prihodnost, da je odgovor na proti-civilizacijo, na diaboli?ne prevare sovra?tva in vojne.

Lepoto misijonarske Cerkve, Cerkve v izhodu, sem na?el v Papui Novi Gvineji, arhipelagu, ki se razprostira v neizmernosti Tihega oceana. Tam razli?ne etni?ne skupine govorijo ve? kot osemsto jezikov: idealno okolje za Svetega Duha, ki rad poskrbi, da sporo?ilo Ljubezni zazveni v simfoniji jezikov. Tam so bili in so ?e vedno na poseben na?in dejavni misijonarji in katehisti. Razveselilo me je, da sem lahko nekaj ?asa pre?ivel z dana?njimi misijonarji in katehisti; ganjen sem poslu?al pesmi in glasbo mladih: v njih sem videl novo prihodnost brez plemenskega nasilja, brez odvisnosti, brez ideolo?kih in ekonomskih kolonializmov; prihodnost bratstva in skrbi za ?udovito naravno okolje. Papua Nova Gvineja je lahko »laboratorij« tega modela celostnega razvoja, ki ga o?ivlja »kvas« evangelija. Kajti novega ?love?tva ni brez novih mo?kih in ?ensk, ki jih ustvarja le Gospod.

Mo? kr??anskega sporo?ila, ki spodbuja ?loveka in dru?bo, je ?e posebej izrazita v zgodovini Vzhodnega Timorja. Tam je Cerkev proces osamosvajanja delila s celotnim ljudstvom in ga vedno usmerjala k miru in spravi. Ne gre za ideologizacijo vere, ne, to je vera, ki postane kultura in jo hkrati razsvetljuje, o?i??uje in povzdiguje. Zato sem ponovno obudil rodoviten odnos med vero in kulturo, na katerega se je ob svojem obisku osredoto?il ?e sveti Janez Pavel II. Vero je treba inkulturirati in kulture je treba evangelizirati. Vera in kultura. Predvsem pa me je osupnila lepota tega ljudstva: ljudstva, ki je preizku?eno, a veselo, ljudstva, ki je modro v trpljenju. Ljudstvo, ki ne le ima veliko otrok, ampak jih tudi u?i nasmeha. Nikoli ne bom pozabil nasmehov tamkaj?njih otrok. Vedno se smejijo. In to je zagotovilo za prihodnost. Skratka, v Vzhodnem Timorju sem videl mladostnost Cerkve: dru?ine, otroke, mlade, ?tevilne semeni??nike in kandidate za posve?eno ?ivljenje. Rekel bi, brez pretiravanja, da sem tam dihal »pomladni zrak«!

Zadnja postaja na tem potovanju je bil Singapur. Dr?ava, ki se zelo razlikuje od ostalih treh: mestna dr?ava, zelo moderna, gospodarski in finan?ni pol Azije in ne samo to. Kristjani so tam v manj?ini, vendar ?e vedno tvorijo ?ivo Cerkev, ki si prizadeva za harmonijo in bratstvo med razli?nimi etni?nimi skupinami, kulturami in verstvi. Tudi v bogatem Singapurju so »mali«, ki sledijo evangeliju ter postajajo sol in lu?, pri?e upanja, ki je ve?je od tistega, ki ga lahko zagotovijo gospodarski dobi?ki.

?elim se zahvaliti tem ljudstvom, ki so me sprejeli z veliko topline in ljubezni; se zahvalil njihovim voditeljem, ki so zelo pomagali pri tem potovanju, da se je vse uredilo brez te?av. Zahvaljujem se vsem, ki so pri tem sodelovali. In zahvaljujem se Bogu za dar tega potovanja! ?e enkrat hvala vsem! Naj Bog blagoslovi narode, ki sem jih sre?al, in jih vodi po poti miru in bratstva! Pozdravljam vse!