SA国际传媒

SA国际传媒

Indonezija je ogromna dr啪ava in razmere se od otoka do otoka zelo razlikujejo na vseh ravneh: geografski, socialni, kulturni, verski, razvojni in izobrazbeni. Ta velika raznolikost je vsekakor bogastvo, a kot dodaja kardinal Suharyo, »objektivno gledano predstavlja tudi te啪avo, tj. izziv, s katerim se je treba soo膷iti za enotnost naroda«.

Po podatkih Indonezijske 拧kofovske konference je v 34 indonezijskih provincah od ve膷 kot 275 milijonov prebivalcev pribli啪no 10,5 milijona katoli膷anov. Na splo拧no katoli膷ani v Indoneziji 啪ivijo v harmoniji z ostalim narodom, od katerega velika ve膷ina izpoveduje islam. Navzo膷nost katoli拧ke Cerkve na arhipelagu je zelo razli膷na: na primer, na obmo膷ju Floresa obstaja otok, kjer je velika ve膷ina prebivalstva katoli膷anov, na zahodnem delu Sumatre pa je odstotek katoli膷anov skoraj ni膷en.

»V zelo raznolikih razmerah je torej skupno merilo, da 啪ivimo in pri膷ujemo o svoji veri s preprostostjo in krotkostjo ter u啪ivamo dobre odnose z vsemi ostalimi ljudmi,« izpostavi kardinal Suharyo. V nadaljevanju spregovori o zgodovini.

Zgodovina katoli拧ke vere na Indoneziji

Po prvih stikih s fran膷i拧kanskimi misijonarji v 14. stoletju so v za膷etku 15. stoletja na Molu拧ke otoke pri拧li prvi portugalski misijonarji in tja prinesli evangelij. Sredi 15. stoletja je na dana拧njem indonezijskem ozemlju pristal in deloval tudi sveti Fran膷i拧ek Ksaverij, zavetnik misijonov. V obdobju nizozemskih kolonizatorjev, ki so na obmo膷ju Indonezije ostali 350 let in bili naklonjeni kalvinizmu, je bilo 拧irjenje katoli拧ke vere ovirano in je nazadovalo. 艩ele v 19. stoletju je nizozemska vzhodnoindijska vlada katoli膷anom dodelila svobodo misijonarjenja. Na Javi se spominjajo nizozemskega misijonarja Fransa Van Litha, ki je v za膷etku 19. stoletja evangeliziral notranjost otoka in ustanovil prvo semeni拧膷e.

Leta 1947 je bila razgla拧ena neodvisnost Indonezije. Sveti sede啪 je bil med prvimi, ki je priznal neodvisnost nove dr啪ave, in istega leta je bil v D啪akarti 啪e uradno prisoten vatikanski predstavnik. To je pomembna to膷ka v zgodovini katoli拧ke Cerkve na arhipelagu, pri 膷emer kardinal doda, da so pred osamosvojitvijo katoli拧ki misijonarji stali ob strani lokalnemu prebivalstvu in ga podpirali v 啪elji po neodvisni dr啪avi, ki se je kazala 啪e v za膷etku 20. stoletja. Kardinal spomni na prvega indonezijskega 拧kofa Alberta Soejapranato 鈥� v 拧kofa je bil posve膷en leta 1940 鈥�, ki danes velja za enega od narodnih junakov, ki jih priznava tudi dr啪ava. Izrecno se je zavzemal za neodvisnost naroda v obse啪nem gibanju, ki je imelo veliko potez, kot so komunisti膷na, islamska in nacionalisti膷na.

Katoli膷ani kot del indonezijskega naroda

Indonezijski katoli膷ani so torej od samega za膷etka sestavni del naroda. Kardinal izpostavi besede 拧kofa Alberta Soejapranata: biti stoodstotno katoli膷ani in stoodstotno Indonezijeci. »Lahko re膷emo, da katoli膷ani povsod, po vsej Indoneziji, 啪ivijo v tem duhu pripadnosti. S tem je mislil, da se kot katoli膷ani zavedamo, da smo poklicani biti svetniki, hoditi po Kristusovih stopinjah in biti njegove pri膷e v tem delu sveta. In kot Indonezijci ljubimo svojo de啪elo, gledamo nanjo in 啪ivimo v njej z navdihom na拧e vere. V na拧i dana拧nji zgodovini ta duh pomeni biti velikodu拧en, dobrodelen, so膷uten do na拧e de啪ele, do vsega velikega indonezijskega prebivalstva.«

Pet temeljnih na膷el

Kardinal Suharyo pojasni, da se ta odnos ljubezni do domovine danes izra啪a z vsakodnevnim udejanjanjem vrednot listine petih temeljnih na膷el (Pancasila), na katerih temelji indonezijska ustava. V nad拧kofiji D啪akarta so na primer v petletnem obdobju od 2016 do 2020 kot skupnost vsako leto razmi拧ljali o enem od na膷el Pancasile, ga prenesli v svoje vsakdanje 啪ivljenje in ga obravnavali s posebnega vidika katoli拧ke vere ter tako okrepili svojo vero in tudi pripadnost Indoneziji.

Prvo na膷elo, vero v enega Boga, so preu膷evali v lu膷i dokumenta Deus Caritas Est in v tem letu obhajali jubilej usmiljenja: Bog je do nas ljube膷 in usmiljen. Drugo na膷elo je 膷love膷nost. »Vpra拧anje, ki smo si ga zastavili, je bilo vpra拧anje iz evangelija: kdo je moj bli啪nji? 膶e pomislimo, da Indonezijo sestavlja ve膷 kot sedem tiso膷 etni膷nih skupin z razli膷nimi kulturami, zgodovino, tradicijami, je moj bli啪nji vsak od teh ljudi, ki sestavlja obse啪en indonezijski mozaik.«

Enotnost v razli膷nosti

Pri tretjem na膷elu, enotnosti Indonezije, so videli, da ima to neposredno posledico: »vsi smo razli膷ni, vendar nas povezuje ista 膷love膷nost, kar gradi enotnost dr啪ave«. Geslo Indonezije je prav 鈥渆notnost v razli膷nosti鈥�. To smo 啪eleli izraziti zlasti v marijanski pobo啪nosti ter Devico Marijo, na拧o Mater, o kateri obstajajo razli膷ne podobe in razli膷ni obrazi glede na sloge in kulture Indonezije, predstavili s skupnim obrazom za vse. Tako je nastala 鈥淢arija, Mati vseh etnij鈥�, predstavljena v barvah naroda in z garudo, nacionalnim orlom. Ta kip je danes v katedrali v D啪akarti. Prav tako smo molili in razdelili na tiso膷e ro啪nih vencev v rde膷i in beli barvi, ki sta nacionalni barvi.«

Demokracija in kr拧膷anska modrost

Pri 膷etrtem na膷elu, demokraciji, ki jo vodi modrost, so »poglobili svoje razumevanje kr拧膷anske modrosti, zahvaljujo膷 skupnostnemu razlo膷evanju, izku拧nji globoke sinodalnosti, ki nas je vrnila k izvoru indonezijskega naroda in nas spodbudila k razmi拧ljanju o na拧i prihodnosti, a ne individualno, ampak skupaj in kot skupnost, ki je vpeta v ve膷ji narod«. »Imeli smo tudi prilo啪nost razmi拧ljati o hierarhiji v Cerkvi, ki je smiselna le, 膷e je zasnovana kot slu啪enje in 啪iveta v duhu poslu拧anja, saj Sveti Duh govori v skupnosti. Tako na膷elo demokracije na neki na膷in vstopa tudi v 啪ivljenje cerkvene skupnosti s prakso sinodalnosti.«

Socialna pravi膷nost in skrb za uboge

Obravnava petega na膷ela, socialne pravi膷nosti, je sovpadala s pandemijo, in tako so 拧e bolj lahko izkusili potrebo po pozornosti do revnih in bolnih, do ljudi v stiski in najbolj ranljivih, ne glede na veroizpoved, etni膷no pripadnost, kulturo. Da bi spodbudili to dr啪o, so v katedrali postavili kip, ki predstavlja 鈥淛ezusa brezdomca鈥�, da bi se vsak spomnil, da je »Kristus navzo膷 v revnih, marginaliziranih, razla拧膷enih«.