SA国际传媒

Benedetta Capelli 鈥� Rimini

»Dveh stvari ni mogo膷e lo膷iti: danega in prejetega odpu拧膷anja. Velikokrat je do啪iveto zlo tako veliko, da se odpu拧膷anja zdi kot vzpon na zelo visoko goro. Tega sami ne zmoremo, potrebujemo Bo啪jo milost, in zanjo moramo prositi.« Gre za vzajemnost usmiljenja, o kateri je pape啪 Fran膷i拧ek govoril na splo拧ni avdienci 18. marca 2020 in ki mo膷no odmeva v zgodbi Pera Mili膷evi膰a, mladega duhovnika iz Mostarja, mesta, kjer so hrva拧ke enote leta 1993 podrle njegov simbol, stari most 膷ez Neretvo. To so bili dramati膷ni 膷asi, ko je bil Mostar razdeljen na dva dela med hrva拧ko-bosanske voja拧ke sile, ki so zasedle zahodni del, in vojsko Republike Bosne in Hercegovine na vzhodu, kjer so 啪iveli bosanski muslimani.

Padec v temo

艩lo je za konflikt med brati, ki je pretresel takratno Jugoslavijo in ki ga sedemletni de膷ek, kot je Pero, ni razumel. Razumel pa grenke solze, ki jih preliva njegova mama in so jih njegovi sorodniki zaman posku拧ali obrisati. »Leta 1993,« pripoveduje Pero v pogovoru za Radio Vatikan - SA国际传媒 med sre膷anjem v Riminiju, »sem v enem samem dnevu izgubil osem ljudi iz svoje dru啪ine. Umrl mi je o膷e, moji teti so umrli trije otroci, druga teta je izgubila sina, 拧e ena teta je bila ubita.« A zgodbe 拧e ni konec. Mali Pero je bil skupaj z drugimi odpeljan v koncentracijsko tabori拧膷e, kjer je ostal sedem mesecev.

Oaza miru

膶as je mineval in po dveh letih so Pera skupaj z drugimi otroki iz Mostarja za mesec dni odpeljali v Italijo. V mesto Termoli jih je odpeljal duhovnik Benito Giorgetta, ki je bil prav tako prisoten na sre膷anju v Riminiju. »Osebno sem 拧el po njih in opravil celoten birokratski postopek za pridobitev dovoljenj. Bilo je veliko 啪rtvovanja in dela, predvsem pa,« kot pripoveduje, »je bila mo膷na 啪elja ponuditi oazo miru za te trpin膷ene otroke. Spomnim se njihovih strahov, ko so bili ognjemeti. Skrili so se, saj so zanje to bili zvoki smrti, za nas pa zvoki veselja.« Giorgetta izrazi hvale啪nost dru啪inam, ki so jih takrat sprejeli. Danes jih imenuje »misijonarje, ki so evangelizirali s svojim pri膷evanjem«. Posebej se spominja dru啪ine Castrotta, ki je gostila Pera.

Ljubezen, ki ne pozablja

Otroci so se vrnili v Mostar, leta so minevala, soo膷ali so se s trpljenjem, se trudili popraviti med膷love拧ke odnose in stopiti na pot zdravljenja. Pero se je odlo膷il za vstop v semeni拧膷e v Zagrebu. Nekaj let je bil tudi v Italiji, kjer je dokon膷al 拧tudij. Odpravil se je na romanje v San Giovanni Rotondo in tam zagleda smerokaz za Termoli. V njem so se prebudili spomini in na Facebooku je poiskal dru啪ino Castrotta. Na拧el jo je, se o njej pozanimal tudi pri Benitu Giorgettiju, a ni dobil veliko informacij. Vrnil se je v Rim in 膷ez nekaj dni ga je poklical Benito ter ga povabil v Termoli, da bi skupaj obhajala ma拧o. »Ljubezni se ne pozabi,« pravi Pero.

»Vem, kdo je ubil mojega o膷eta«

V vseh teh letih je lu膷 evangelija razsvetljevala srce mladega duhovnika. Sre膷anje z najve膷jo ljubeznijo je v njem naredilo preobrat, ki srce odpira za odpu拧膷anje. »Kakor Bog odpu拧膷a, moramo tudi mi odpu拧膷ati. Vem, kdo je ubil mojega o膷eta,« pravi Pero, »vendar ne morem 啪iveti v ma拧膷evanju. 膶e bi 膷util zamero, ne bi bil Bo啪ji 膷lovek. Smo ljudje, delamo napake, rojeni smo na istem mestu, nismo preve膷 razli膷ni.« To je velika lekcija, ki jo je bole膷ina prinesla v 啪ivljenje Pera Mili膷evi膰a: odpu拧膷anje je na膷in, kako ozdraveti in gledati na drugo osebo kot na pravega brata.