SA国际传媒

Benedetta Capelli – Rimini

»Dveh stvari ni mogo?e lo?iti: danega in prejetega odpu??anja. Velikokrat je do?iveto zlo tako veliko, da se odpu??anja zdi kot vzpon na zelo visoko goro. Tega sami ne zmoremo, potrebujemo Bo?jo milost, in zanjo moramo prositi.« Gre za vzajemnost usmiljenja, o kateri je pape? Fran?i?ek govoril na splo?ni avdienci 18. marca 2020 in ki mo?no odmeva v zgodbi Pera Mili?evi?a, mladega duhovnika iz Mostarja, mesta, kjer so hrva?ke enote leta 1993 podrle njegov simbol, stari most ?ez Neretvo. To so bili dramati?ni ?asi, ko je bil Mostar razdeljen na dva dela med hrva?ko-bosanske voja?ke sile, ki so zasedle zahodni del, in vojsko Republike Bosne in Hercegovine na vzhodu, kjer so ?iveli bosanski muslimani.

Padec v temo

?lo je za konflikt med brati, ki je pretresel takratno Jugoslavijo in ki ga sedemletni de?ek, kot je Pero, ni razumel. Razumel pa grenke solze, ki jih preliva njegova mama in so jih njegovi sorodniki zaman posku?ali obrisati. »Leta 1993,« pripoveduje Pero v pogovoru za Radio Vatikan - SA国际传媒 med sre?anjem v Riminiju, »sem v enem samem dnevu izgubil osem ljudi iz svoje dru?ine. Umrl mi je o?e, moji teti so umrli trije otroci, druga teta je izgubila sina, ?e ena teta je bila ubita.« A zgodbe ?e ni konec. Mali Pero je bil skupaj z drugimi odpeljan v koncentracijsko tabori??e, kjer je ostal sedem mesecev.

Oaza miru

?as je mineval in po dveh letih so Pera skupaj z drugimi otroki iz Mostarja za mesec dni odpeljali v Italijo. V mesto Termoli jih je odpeljal duhovnik Benito Giorgetta, ki je bil prav tako prisoten na sre?anju v Riminiju. »Osebno sem ?el po njih in opravil celoten birokratski postopek za pridobitev dovoljenj. Bilo je veliko ?rtvovanja in dela, predvsem pa,« kot pripoveduje, »je bila mo?na ?elja ponuditi oazo miru za te trpin?ene otroke. Spomnim se njihovih strahov, ko so bili ognjemeti. Skrili so se, saj so zanje to bili zvoki smrti, za nas pa zvoki veselja.« Giorgetta izrazi hvale?nost dru?inam, ki so jih takrat sprejeli. Danes jih imenuje »misijonarje, ki so evangelizirali s svojim pri?evanjem«. Posebej se spominja dru?ine Castrotta, ki je gostila Pera.

Ljubezen, ki ne pozablja

Otroci so se vrnili v Mostar, leta so minevala, soo?ali so se s trpljenjem, se trudili popraviti med?love?ke odnose in stopiti na pot zdravljenja. Pero se je odlo?il za vstop v semeni??e v Zagrebu. Nekaj let je bil tudi v Italiji, kjer je dokon?al ?tudij. Odpravil se je na romanje v San Giovanni Rotondo in tam zagleda smerokaz za Termoli. V njem so se prebudili spomini in na Facebooku je poiskal dru?ino Castrotta. Na?el jo je, se o njej pozanimal tudi pri Benitu Giorgettiju, a ni dobil veliko informacij. Vrnil se je v Rim in ?ez nekaj dni ga je poklical Benito ter ga povabil v Termoli, da bi skupaj obhajala ma?o. »Ljubezni se ne pozabi,« pravi Pero.

»Vem, kdo je ubil mojega o?eta«

V vseh teh letih je lu? evangelija razsvetljevala srce mladega duhovnika. Sre?anje z najve?jo ljubeznijo je v njem naredilo preobrat, ki srce odpira za odpu??anje. »Kakor Bog odpu??a, moramo tudi mi odpu??ati. Vem, kdo je ubil mojega o?eta,« pravi Pero, »vendar ne morem ?iveti v ma??evanju. ?e bi ?util zamero, ne bi bil Bo?ji ?lovek. Smo ljudje, delamo napake, rojeni smo na istem mestu, nismo preve? razli?ni.« To je velika lekcija, ki jo je bole?ina prinesla v ?ivljenje Pera Mili?evi?a: odpu??anje je na?in, kako ozdraveti in gledati na drugo osebo kot na pravega brata.