SA国际传媒

Homilija ob za膷etku zasedanja XVI. 拧kofovske sinode (2. oktober 2024)

S to evharistijo na dana拧nji liturgi膷ni spomin svetih angelov varuhov, se za膷enja plenarno zasedanje 拧kofovske sinode. Ko poslu拧amo to, kar nam pri拧epetava Bo啪ja beseda, lahko za izhodi拧膷e na拧ega razmi拧ljanja vzamemo tri podobe: glas, 锄补迟辞膷颈拧膷别 in otroka.

Glas. Na poti v obljubljeno de啪elo Bog ljudem svetuje, naj poslu拧ajo »glas angela«, ki ga je On poslal (prim. 2 Mz 23,20-22). To je podoba, ki se nas dotakne od blizu, saj je tudi sinoda pot, na kateri nam Gospod v roke polaga zgodovino, sanje in upanje velikega ljudstva: sester in bratov, razpr拧enih po vsem svetu, ki jih o啪ivlja ista vera, spodbuja ista 啪elja po svetosti, da bi z njimi in zanje posku拧ali razumeti, po kateri poti naj gremo, da bi pri拧li tja, kamor nas ho膷e popeljati On. Toda kako lahko mi prisluhnemo »angelovemu glasu«?

Eden od na膷inov je zagotovo ta, da s spo拧tovanjem in pozornostjo, v molitvi in v lu膷i Bo啪je besede pristopimo k vsem prispevkom, zbranim v teh treh letih dela, izmenjave, soo膷anja in potrpe啪ljivega prizadevanja za o膷i拧膷enje uma in srca. Gre za to, da s pomo膷jo Svetega Duha prisluhnemo in razumemo glasove, to je zamisli, pri膷akovanja, predloge, da bi skupaj razlo膷evali Bo啪ji glas, ki govori Cerkvi (prim. Renato Corti, Quale prete). Kot smo 啪e ve膷krat spomnili, na拧e zasedanje ni parlamentarna seja, ampak prostor poslu拧anja v ob膷estvu, kjer, kot pravi sveti Gregor Veliki, tisto, kar ima nekdo v sebi kot del, drugi poseduje v celoti, in 膷eprav imajo nekateri posebne darove, vse pripada bratom v »ljubezni Duha« (prim. Homilije o evangelijih, XXXIV).

A da bi do tega pri拧lo, je potreben pogoj: da se osvobodimo tistega, kar v nas in med nami lahko prepre膷uje, da bi »ljubezen Duha« lahko ustvarila harmonijo v razli膷nosti. Gospodovega Duha ni zmo啪en sli拧ati tisti, ki si arogantno domi拧lja in trdi, da ima do njega izklju膷no pravico (prim. Mr 9,38-39). Vsako besedo je treba sprejeti s hvale啪nostjo in preprostostjo, da postane odmev tega, kar je Bog dal v korist bratov (prim. Mt 10,7-8). Konkretno, pazimo, da svojih prispevkov ne spremenimo v trditve, ki jih je treba zagovarjati, ali v programe, ki jih je treba vsiljevati, ampak jih ponudimo kot darove, ki jih je treba podeliti, in bodimo tudi pripravljeni 啪rtvovati celo tisto, kar je posamezno, 膷e s tem lahko skupaj ustvarimo nekaj novega, kar je v skladu z Bo啪jim na膷rtom. Sicer se bomo zaprli v pogovore med gluhimi, kjer vsak posku拧a »speljati vodo na svoj mlin«, ne da bi prisluhnil drugim, predvsem pa ne da bi prisluhnil Gospodovemu glasu.

Re拧itev za te啪ave, s katerimi se soo膷amo, nimamo mi, On pa jih ima (prim. Jn 14,6). In ne pozabimo, da se v pu拧膷avi ne 拧ali: 膷e ne poslu拧amo vodnika in si domi拧ljamo, da smo samozadostni, lahko umremo od lakote in 啪eje ter s seboj potegnemo 拧e druge. Prisluhnimo torej Bo啪jemu glasu in glasu njegovega angela, 膷e zares 啪elimo varno nadaljevati pot kljub omejitvam in te啪avam (prim. Ps 23,4).

In to nas pripelje do druge podobe: 锄补迟辞膷颈拧膷补. Gre za simbol kril, ki varujejo: »S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zate膷e拧« (Ps 91,4). Krila so mo膷no sredstvo, ki lahko s svojimi silovitimi gibi telo dvigne od tal. A 膷eprav mo膷na, se lahko tudi spustijo in zlo啪ijo, postanejo 拧膷it in prijetno gnezdo za mladi膷e, ki potrebujejo toplino in za拧膷ito.

To je simbol tega, kar Bog dela za nas, hkrati pa je to tudi zgled, ki mu moramo slediti, zlasti v tem 膷asu zasedanja. Med nami, dragi bratje in sestre, je veliko mo膷nih, dobro pripravljenih ljudi, ki so se sposobni dvigniti v vi拧ave z 啪ivahnimi gibi razmi拧ljanja in sijajnimi spoznanji. Vse to je bogastvo, ki nas bodri, spodbuja in v膷asih sili k bolj odprtemu razmi拧ljanju in odlo膷nemu napredovanju, hkrati pa nam pomaga, da tudi pred izzivi in te啪avami ostanemo trdni v veri. Odprto srce, srce v dialogu. Srce, ki je zaprto v lastna prepri膷anja, ne prihaja od Gospodovega Duha, ni od Gospoda. Odpreti se je dar. Je dar, ki ga je treba ob primernem 膷asu zdru啪iti z zmo啪nostjo, da sprostimo mi拧ice in se pripognemo, da se drug drugemu ponudimo kot prijazen objem in zavetje: da smo, kot je dejal sveti Pavel VI., »hi拧a [...] bratov, delavnica intenzivnega dela, soba zadnje ve膷erje gore膷e duhovnosti« (govor predsedni拧kemu svetu C.E.I., 9. maj 1974).

Tu se bo vsak po膷util svobodnega, da se izra啪a toliko bolj spontano in svobodno, kolikor bolj bo okoli sebe zaznal prisotnost prijateljev, ki ga imajo radi in ga spo拧tujejo, cenijo in 啪elijo prisluhniti temu, kar ima povedati. To za na ni le neka tehnika za »olaj拧anje« dialoga ali dinamika komunikacije v skupini: sprejeti, za拧膷ititi, skrbeti je dejansko del same narave Cerkve, ki je po svoji poklicanosti gostoljuben kraj zbiranja, kjer »kolegialna ljubezen zahteva popolno harmonijo, iz katere izhajajo njena moralna mo膷, duhovna lepota in zglednost«. Beseda harmonija je zelo pomembna. Ni ve膷ine, ni manj拧ine; to je lahko prvi korak naprej. Kar je pomembno in temeljnega pomena, je harmonija, ki jo lahko ustvari le Sveti Duh. On je u膷itelj harmonije, ki lahko z mnogimi razlikami ustvari en sam glas, iz mnogih razli膷nih glasov. Pomislimo na binko拧tno jutro, kako je Duh ustvaril harmonijo iz razlik. Cerkev potrebuje »mirne in odprte kraje«, ki jih je treba ustvariti predvsem v srcih, da bi se vsak 膷util sprejetega kot otrok v naro膷ju svoje matere (prim. Iz 49,15; 66,13) in kot otrok, ki ga o膷e dvigne k svojemu licu (prim. Oz 11,4; Ps 103,13).

Tako pridemo do tretje podobe: otroka. V evangeliju je Jezus tisti, ki otroka »postavi v sredino«, ga poka啪e u膷encem in jih povabi, naj se spreobrnejo in postanejo majhni kot on. Vpra拧ali so ga, kdo je najve膷ji v nebe拧kem kraljestvu, on pa jim odgovori, naj postanejo majhni kot otrok. A ne samo to: doda 拧e, da s tem, ko sprejmejo otroka v njegovem imenu, sprejmejo njega (prim. Mt 18,1-5).

Ta paradoks je za nas temeljnega pomena. Sinoda glede na svoj pomen od nas v nekem smislu zahteva, da smo »veliki« v mislih, srcu in pogledu, saj so vpra拧anja, ki jih je treba obravnavati, »velika« in ob膷utljiva, scenariji, v katera so ume拧膷ena, pa so 拧iroki, univerzalni. Toda prav zaradi tega si ne smemo dovoliti, da bi odvrnili pogled od otroka, ki ga Jezus 拧e naprej postavlja v sredi拧膷e na拧ih sre膷anj in delovnih miz, da bi nas opomnil, da je edini na膷in, da smo kos nalogi, ki nam je zaupana, ta, da postanemo majhni in se kot take poni啪no sprejmemo.

Ne pozabimo, da nam Bog prav s tem, ko postane majhen, »poka啪e, kaj je prava veli膷ina, kaj pomeni biti Bog« (Benedikt XVI., homilija na praznik Gospodovega krsta, 11. januar 2009). Ni naklju膷je, da Jezus pravi, da angeli otrok »vedno gledajo obli膷je O膷eta, ki je v nebesih« (Mt 18,10), da so torej kot »teleskop« O膷etove ljubezni.

Bratje in sestre, nadaljujmo to cerkveno pot s pogledom, usmerjenim v svet, saj je kr拧膷anska skupnost vedno v slu啪bi 膷love拧tva, da bi vsem oznanjala veselje evangelija. To potrebujemo zlasti v tej dramati膷ni uri na拧e zgodovine, ko vetrovi vojne in ogenj nasilja 拧e naprej uni膷ujejo celotna ljudstva in dr啪ave.

Da bi na pripro拧njo Device Marije prosili za dar miru, bom prihodnjo nedeljo 拧el v baziliko Marije Velike, kjer bom molil sveti ro啪ni venec in se na Devico obrnil z iskreno pro拧njo. 膶e je mogo膷e, prosim tudi vas, 膷lane sinode, da se mi ob tej prilo啪nosti pridru啪ite.

Naslednji dan, 7. oktobra, pa vse prosim, da 啪ivimo dan molitve in posta za mir na svetu.

Hodimo skupaj. Prisluhnimo Gospodu. Naj nas vodi lahni 拧epet Duha.