SA国际传媒

Pape啪 Fran膷i拧ek

Spokorno bdenje, 1. oktober 2024

Dragi bratje in sestre, Sirah nas spominja, da »oblake predre molitev siromaka« (35,17). Tukaj smo kot bera膷i O膷etovega usmiljenja in prosimo odpu拧膷anje. Cerkev je vedno Cerkev ubogih v duhu in gre拧nikov, ki i拧膷ejo odpu拧膷anje, ne pa le Cerkev pravi膷nih in svetih, temve膷 pravi膷nih in svetnikov, ki se prepoznavajo kot ubogi in gre拧niki.

Hotel sem napisati pro拧nje za odpu拧膷anje, ki so jih prebrali nekateri kardinali, ker je bilo treba poimenovati na拧e glavne grehe z imenom in priimkom. Mi pa jih skrivamo ali pa izra啪amo s preve膷 vzgojenimi besedami.

Greh je vedno rana v odnosih: v odnosu z Bogom in v odnosu z brati in sestrami. Bratje in sestre, nih膷e se ne re拧i sam, prav tako pa je res, da greh enega u膷inkuje na mnoge. Kot je vse povezano v dobrem, je povezano tudi v zlu.

Cerkev je v svojem bistvu Cerkev vere in oznanjevanja vedno odnosnostna, in le s skrbjo za bolne odnose lahko postanemo sinodalna Cerkev. Kako bi mogli biti verodostojni v svojem poslanstvu, 膷e ne priznamo na拧ih napak in se ne sklonimo, da bi poskrbeli za rane, ki smo jih povzro膷ili s svojimi grehi?

Zdravljenje ran se za膷enja z izpovedjo greha, ki smo ga storili. Lukova evangeljska prilika, ki smo jo poslu拧ali, nam predstavlja dva 膷loveka, farizeja in cestninarja, ki sta 拧la oba v tempelj molit. Eden stoji, z dvignjeno glavo, drugi ostaja zadaj, s pove拧enimi o膷mi. Farizej napolni prizori拧膷e s svojo postavo, ki priteguje poglede, in se postavlja kot vzor. Na ta na膷in si domi拧lja, da moli, v resnici pa slavi samega sebe in svojo krhkost zamaskira v svojo minljivo varnost.

Kaj pri膷akuje od Boga? Pri膷akuje nagrado za svoje zasluge in se na ta na膷in prikraj拧a za presene膷enje zastonjskosti odre拧enja, saj si izdela boga, ki ne more storiti drugega, kot da podpi拧e potrdilo o domnevni popolnosti. Gre za 膷loveka, ki je zaprt za presene膷enja, zaprt za vsa presene膷enja. Ves je zaprt vase, zaprt za veliko presene膷enje usmiljenja. Njegov jaz nikomur ne da nobenega prostora, niti Bogu ne.

Kolikokrat se v Cerkvi obna拧amo tako? Kolikokrat smo tudi mi zasedli ves prostor s svojimi besedami, svojimi sodbami, svojimi naslovi, s prepri膷anjem, da imamo samo zasluge? In na ta na膷in se nadaljuje to, kar se je zgodilo, ko sta Jo啪ef in Marija in Bo啪ji Sin v njenem telesu trkali na vrata gostoljubja. Jezus se bo rodil v jaslih, ker, kot nam pravi evangelij, »zanju v preno膷i拧膷u ni bilo prostora« (Luka 2,7).

Danes smo vsi mi cestninar, pove拧amo ali ho膷emo povesiti o膷i in se sramujemo ali se ho膷emo sramovati na拧ih grehov. Kakor on ostajamo zadaj in osvobajamo prostor, ki ga zasedajo prevzetnost, hinav拧膷ina in o拧abnost. In pa, to moramo re膷i nam 拧kofom, duhovnikom, posve膷enim osebam, da osvobodimo prostor, ki ga zasedajo prevzetnost, hinav拧膷ina in o拧abnost

Ne bi mogli klicati Bo啪jega imena, ne da bi prosili za odpu拧膷anje brate in sestre, zemljo in vse stvarstvo. Za膷enjamo to etapo sinode. In kako bi mogli biti sinodalna Cerkev brez sprave? Kako bi mogli re膷i, da ho膷emo hoditi skupaj, ne da bi prejemali in darovali odpu拧膷anje, ki obnavlja ob膷estvo v Kristusu?

Odpu拧膷anje, za katerega prosimo in ga podarjamo, rodi novo soglasje, v katerem si razli膷nosti ne nasprotujejo ter volku in jagnjetu uspe 啪iveti skupaj, kot ka啪e pogumen primer Izaije (prim. Iz 11,6).

Spri膷o zla in trpljenja nedol啪nega spra拧ujemo: kje si, Gospod? Vendar moramo vpra拧anje zastaviti sebi in se vpra拧ati o odgovornostih, ki jih imamo, kadar nam ne uspe zaustaviti zla z dobrim. Ne moremo se delati, da konflikte re拧ujemo s pod啪iganjem nasilja, ki postaja vedno bolj kruto, da se bomo odkupili s povzro膷anjem bole膷ine, da se bomo re拧ili s smrtjo drugega. Kako moremo sanjati o sre膷i, ki je pla膷ana za ceno nesre膷e bratov in sester? Na predve膷er sinodalnega zasedanja je spoved prilo啪nost za ponovno vzpostavitev zaupanja v Cerkvi in v odnosu do nje, zaupanja, ki so ga zdrobile na拧e napake in grehi, in za za膷etek zdravljenja ran, ki ne nehajo krvaveti, tako da zdrobimo »krivi膷ne spone« (Iz 58,6).

To bomo povedali v molitvi Adsumus, s katero bomo jutri za膷eli obhajanje sinode: »Potrti smo od 膷love拧kosti na拧ega greha«. No膷emo, da bi to breme upo膷asnilo hojo Bo啪jega kraljestva v zgodovini.

Naredili smo svoje, tudi v napakah. Nadaljujemo poslanstvo, kolikor je v na拧i mo膷i, vendar se sedaj obra膷amo na vas, mlade, ki od nas pri膷akujete pri膷evanje, in tudi vas prosimo odpu拧膷anja, 膷e nismo bili verodostojne pri膷e.

In danes, na bogoslu啪ni spomin sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonov, prosimo za njeno pripro拧njo.
---
Kratka ti拧ina. Potem vsi stoje sklonijo glavo.
Sveti o膷e ponovno prevzame besedo in moli:
O, O膷e, tukaj smo zbrani in se zavedamo, da potrebujemo pogled tvoje ljubezni. Na拧e roke so prazne in lahko sprejemamo samo tisto, kar nam ti lahko podari拧. Prosimo te odpu拧膷anja za vse svoje grehe; pomagaj nam obnoviti tvoj obraz, ki smo ga zmali膷ili s svojo nezvestobo. Osramo膷eni prosimo za odpu拧膷anje tiste, ki so jih ranili na拧i grehi.

Daj nam pogum za iskreno kesanje in za spreobrnjenje. To prosimo s klicanjem Svetega Duha, da bi s svojo milostjo napolnil srca tistih, ki si jih ustvaril, po Kristusu, na拧em Gospodu. Vsi prosimo odpu拧膷anja, vsi smo gre拧niki, vsi pa imamo tudi upanje v tvojo ljubezen, Gospod. Amen.