Pape? Fran?i?ek: Spoved je prilo?nost za ponovno vzpostavitev zaupanja v Cerkvi in do nje
Pape? Fran?i?ek
Spokorno bdenje, 1. oktober 2024
Dragi bratje in sestre, Sirah nas spominja, da »oblake predre molitev siromaka« (35,17). Tukaj smo kot bera?i O?etovega usmiljenja in prosimo odpu??anje. Cerkev je vedno Cerkev ubogih v duhu in gre?nikov, ki i??ejo odpu??anje, ne pa le Cerkev pravi?nih in svetih, temve? pravi?nih in svetnikov, ki se prepoznavajo kot ubogi in gre?niki.
Hotel sem napisati pro?nje za odpu??anje, ki so jih prebrali nekateri kardinali, ker je bilo treba poimenovati na?e glavne grehe z imenom in priimkom. Mi pa jih skrivamo ali pa izra?amo s preve? vzgojenimi besedami.
Greh je vedno rana v odnosih: v odnosu z Bogom in v odnosu z brati in sestrami. Bratje in sestre, nih?e se ne re?i sam, prav tako pa je res, da greh enega u?inkuje na mnoge. Kot je vse povezano v dobrem, je povezano tudi v zlu.
Cerkev je v svojem bistvu Cerkev vere in oznanjevanja vedno odnosnostna, in le s skrbjo za bolne odnose lahko postanemo sinodalna Cerkev. Kako bi mogli biti verodostojni v svojem poslanstvu, ?e ne priznamo na?ih napak in se ne sklonimo, da bi poskrbeli za rane, ki smo jih povzro?ili s svojimi grehi?
Zdravljenje ran se za?enja z izpovedjo greha, ki smo ga storili. Lukova evangeljska prilika, ki smo jo poslu?ali, nam predstavlja dva ?loveka, farizeja in cestninarja, ki sta ?la oba v tempelj molit. Eden stoji, z dvignjeno glavo, drugi ostaja zadaj, s pove?enimi o?mi. Farizej napolni prizori??e s svojo postavo, ki priteguje poglede, in se postavlja kot vzor. Na ta na?in si domi?lja, da moli, v resnici pa slavi samega sebe in svojo krhkost zamaskira v svojo minljivo varnost.
Kaj pri?akuje od Boga? Pri?akuje nagrado za svoje zasluge in se na ta na?in prikraj?a za presene?enje zastonjskosti odre?enja, saj si izdela boga, ki ne more storiti drugega, kot da podpi?e potrdilo o domnevni popolnosti. Gre za ?loveka, ki je zaprt za presene?enja, zaprt za vsa presene?enja. Ves je zaprt vase, zaprt za veliko presene?enje usmiljenja. Njegov jaz nikomur ne da nobenega prostora, niti Bogu ne.
Kolikokrat se v Cerkvi obna?amo tako? Kolikokrat smo tudi mi zasedli ves prostor s svojimi besedami, svojimi sodbami, svojimi naslovi, s prepri?anjem, da imamo samo zasluge? In na ta na?in se nadaljuje to, kar se je zgodilo, ko sta Jo?ef in Marija in Bo?ji Sin v njenem telesu trkali na vrata gostoljubja. Jezus se bo rodil v jaslih, ker, kot nam pravi evangelij, »zanju v preno?i??u ni bilo prostora« (Luka 2,7).
Danes smo vsi mi cestninar, pove?amo ali ho?emo povesiti o?i in se sramujemo ali se ho?emo sramovati na?ih grehov. Kakor on ostajamo zadaj in osvobajamo prostor, ki ga zasedajo prevzetnost, hinav??ina in o?abnost. In pa, to moramo re?i nam ?kofom, duhovnikom, posve?enim osebam, da osvobodimo prostor, ki ga zasedajo prevzetnost, hinav??ina in o?abnost
Ne bi mogli klicati Bo?jega imena, ne da bi prosili za odpu??anje brate in sestre, zemljo in vse stvarstvo. Za?enjamo to etapo sinode. In kako bi mogli biti sinodalna Cerkev brez sprave? Kako bi mogli re?i, da ho?emo hoditi skupaj, ne da bi prejemali in darovali odpu??anje, ki obnavlja ob?estvo v Kristusu?
Odpu??anje, za katerega prosimo in ga podarjamo, rodi novo soglasje, v katerem si razli?nosti ne nasprotujejo ter volku in jagnjetu uspe ?iveti skupaj, kot ka?e pogumen primer Izaije (prim. Iz 11,6).
Spri?o zla in trpljenja nedol?nega spra?ujemo: kje si, Gospod? Vendar moramo vpra?anje zastaviti sebi in se vpra?ati o odgovornostih, ki jih imamo, kadar nam ne uspe zaustaviti zla z dobrim. Ne moremo se delati, da konflikte re?ujemo s pod?iganjem nasilja, ki postaja vedno bolj kruto, da se bomo odkupili s povzro?anjem bole?ine, da se bomo re?ili s smrtjo drugega. Kako moremo sanjati o sre?i, ki je pla?ana za ceno nesre?e bratov in sester? Na predve?er sinodalnega zasedanja je spoved prilo?nost za ponovno vzpostavitev zaupanja v Cerkvi in v odnosu do nje, zaupanja, ki so ga zdrobile na?e napake in grehi, in za za?etek zdravljenja ran, ki ne nehajo krvaveti, tako da zdrobimo »krivi?ne spone« (Iz 58,6).
To bomo povedali v molitvi Adsumus, s katero bomo jutri za?eli obhajanje sinode: »Potrti smo od ?love?kosti na?ega greha«. No?emo, da bi to breme upo?asnilo hojo Bo?jega kraljestva v zgodovini.
Naredili smo svoje, tudi v napakah. Nadaljujemo poslanstvo, kolikor je v na?i mo?i, vendar se sedaj obra?amo na vas, mlade, ki od nas pri?akujete pri?evanje, in tudi vas prosimo odpu??anja, ?e nismo bili verodostojne pri?e.
In danes, na bogoslu?ni spomin sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonov, prosimo za njeno pripro?njo.
---
Kratka ti?ina. Potem vsi stoje sklonijo glavo.
Sveti o?e ponovno prevzame besedo in moli:
O, O?e, tukaj smo zbrani in se zavedamo, da potrebujemo pogled tvoje ljubezni. Na?e roke so prazne in lahko sprejemamo samo tisto, kar nam ti lahko podari?. Prosimo te odpu??anja za vse svoje grehe; pomagaj nam obnoviti tvoj obraz, ki smo ga zmali?ili s svojo nezvestobo. Osramo?eni prosimo za odpu??anje tiste, ki so jih ranili na?i grehi.
Daj nam pogum za iskreno kesanje in za spreobrnjenje. To prosimo s klicanjem Svetega Duha, da bi s svojo milostjo napolnil srca tistih, ki si jih ustvaril, po Kristusu, na?em Gospodu. Vsi prosimo odpu??anja, vsi smo gre?niki, vsi pa imamo tudi upanje v tvojo ljubezen, Gospod. Amen.
