SA国际传媒

Pape啪 Fran膷i拧ek

Dragi bratje in sestre.
Odkar je bila Bo啪ja Cerkev oktobra 2021 »sklicana na sinodo«, smo skupaj prehodili del dolge poti, na katero Bog O膷e vedno kli膷e svoje ljudstvo in ga po拧ilja med vse narode, da jim prinese veselo oznanilo, da je Jezus Kristus na拧 mir (Efe啪ani, 2,14), ter ga v poslanstvu potrjuje s Svetim Duhom.

Ta zbor, ki ga vodi Sveti Duh, ki »upogiba, kar je trdo, ogreje, kar je mrzlo, vodi vse, ki so za拧li«, bo moral dati svoj prispevek, da bo nastala sinodalna Cerkev v poslanstvu, ki bo znala izstopiti iz sebe in prebivati v zemljepisnih in bivanjskih obrobjih ter skrbela za vzpostavljanje vezi z vsemi v Kristusu, na拧em Bratu in Gospodu.

Obstaja besedilo duhovnega avtorja iz 4. stoletja,[1] ki bi lahko povzelo, kaj se zgodi, ko je Svetemu Duhu dana mo啪nost, da deluje za膷en拧i s krstom, ki vse rojeva v enakem dostojanstvu. Izkustva, ki jih opisuje, nam omogo膷ijo, da spoznamo, kar se je zgodilo v teh treh letih in kar se 拧e lahko zgodi.

Razmi拧ljanje tega duhovnega avtorja nam pomaga razumeti, da je Sveti Duh zanesljiv vodnik. Na拧a prva naloga pa je, da se nau膷imo razlikovati njegov glas, saj govori v vseh ljudeh in v vseh stvareh. Nam je ta sinodalni proces omogo膷il, da smo to do啪iveli?

Sveti Duh nas vedno spremlja. On je tola啪ba v 啪alosti in v joku, predvsem ko nas, ravno zaradi ljubezni do 膷love拧tva, spri膷o stvari, ki ne gredo dobro; krivic, ki prevladujejo; trdovratnosti, s katero se upiramo, da bi z dobrim odgovorili na zlo; te啪av pri odpu拧膷anju; odsotnosti poguma pri iskanju miru, prevzame malodu拧je in se nam zdi, da ne moremo ni膷esar ve膷 storiti in se prepu拧膷amo obupu. Tako kot je upanje najskromnej拧a, a najmo膷nej拧a vrlina, je obup najhuj拧i, najmo膷nej拧i.

Sveti Duh osu拧i solze in tola啪i, ker nam posreduje Bo啪je upanje. Bog se ne naveli膷a, ker se njegova ljubezen ne naveli膷a. Sveti Duh prodre v tisti del nas, ki je tako pogosto podoben sodnim dvoranam, kjer obto啪ene ostro napademo in oblikujemo svoje sodbe, najve膷krat obsodbe. Prav ta avtor nam v svoji homiliji pravi, da Sveti Duh pri啪ge v tistih, ki ga prejmejo, ogenj, »ogenj tolik拧nega veselja in ljubezni, ki bi ga, 膷e bi bilo mogo膷e, vsi sprejeli v svoje srce, dobri in hudobni, brez vsake razlike.« To pa zaradi tega, ker Bog sprejema vse, ne pozabimo tega: vse, vse, vse in vedno ter vsem daje nove prilo啪nosti v 啪ivljenju, vse do zadnjega trenutka. Zaradi tega moramo mi odpu拧膷ati vsem in vedno, zavedajo膷 se, da se pripravljenost za odpu拧膷anje rojeva iz izkustva, da nam je bilo odpu拧膷eno. Samo eden ne more odpustiti, torej tisti, ki mu ni bilo odpu拧膷eno.

V膷eraj smo med spokornim bedenjem do啪iveli to izkustvo. Prosili smo za odpu拧膷anje, priznali smo, da smo gre拧niki. Ponos smo pustili ob strani, oddaljili smo se od domi拧ljavosti, da smo bolj拧i od drugih. Smo postali poni啪nej拧i?

Tudi poni啪nost je dar Svetega Duha, za katerega moramo prositi. Kot pravi etimologija besede, nas poni啪nost vra膷a v zemljo, v humus, in nas spominja na izvor, kjer bi brez Stvarnikovega diha ostali blato brez 啪ivljenja. Poni啪nost nam omogo膷a, da gledamo na svet in priznavamo, da nismo bolj拧i od drugih. Kot pravi sv. Pavel: »Ne imejte se v svojih o膷eh za pametne« (Rimljani 12,16). In brez ljubezni ne moremo biti poni啪ni. Kristjani bi morali biti kakor tiste 啪ene, ki jih opisuje Dante Alighieri v enem svojih sonetov, 啪ene, ki nosijo v srcu bole膷ino zaradi izgube o膷eta njihove prijateljice Beatrice: »Ve, ki ste poni啪nega videza, s pove拧enimi o膷mi, razodevate bole膷ino« (Vita Nuova XXII, 9). To je solidarna in so膷utna poni啪nost 膷loveka, ki 膷uti, da je brat in sestra vseh, ki trpi enako bole膷ino ter v ranah in nadlogah vsakega 膷loveka prepoznava rane in nadloge na拧ega Gospoda.

Vabim vas, da v molitvi premi拧ljujete o tem lepem duhovnem besedilu, in spoznate, da Cerkev 鈥� semper refomanda 鈥� ne more hoditi in se prenavljati brez Svetega Duha in njegovih presene膷enj; ne da bi se pustila oblikovati rokam Boga stvarnika, Sina Jezusa Kristusa, in Svetega Duha, kakor nas u膷i sv. Irenej Lyonski (Proti krivovercem, IV, 20, 1).

Kajti odkar je v za膷etku Bog potegnil mo拧kega in 啪ensko iz zemlje; odkar je Bog poklical Abrama, naj bo blagoslov vsem narodom na zemlji in je poklical Mojzesa, naj skozi pu拧膷avo vodi ljudstvo, osvobojeno su啪nosti; odkar je Devica Marija sprejela Besedo, ki jo je naredila za Mater Bo啪jega Sina po mesu in za Mater vsakega u膷enca in vsake u膷enke njenega Sina; odkar je Gospod Jezus, kri啪ani in vstali, na binko拧ti izlil svojega Svetega Duh, od tedaj smo kot tisti, ki so bili dele啪ni usmiljenja, na poti k popolni in dokon膷ni izpolnitvi O膷etove ljubezni. In ne pozabimo te besede: smo tisti, ki nam je bilo odpu拧膷eno.

Poznamo lepoto in napor poti. Prehodimo jo skupaj, kot ljudstvo, ki je tudi v tem 膷asu znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega 膷love拧kega rodu (LG 1). Prehodimo jo z in za vsakega mo拧kega in 啪ensko dobre volje, v katerih milost na neviden na膷in deluje (GS 22). Po njej hodimo prepri膷ani o odnosnostnem bistvu Cerkve, ki bedi nad tem, da so odnosi, ki so nam podarjeni in ki so zaupani na拧i odgovorni ustvarjalnosti, vedno izraz zastonjskosti usmiljenja. Samozvani kristjan, ki se ne spu拧膷a v velikodu拧nost in usmiljenje Boga, je preprosto ateist, preoble膷en v kristjana. Bo啪je usmiljenje nas napravlja zanesljive in soodgovorne.

Bratje in sestre, po tej poti hodimo vedo膷, da smo poklicani, da odsevamo svetlobo na拧ega sonca, ki je Kristus, kot bleda luna, ki zvesto in veselo sprejema poslanstvo, da je za svet zakrament tiste lu膷i, ki ne sije iz nas samih.

XVI. redna skup拧膷ina 艩kofovske sinode, ki je sedaj pri拧la do drugega zasedanja, na izviren na膷in predstavlja to »skupno hojo« Bo啪jega ljudstva.

Navdih, ki ga je doumel sv. pape啪 Pavel VI., ko je leta 1965 ustanovil 艩kofovsko sinodo, se je izkazal za zelo rodovitnega. V 拧estdesetih letih, ki so minila od takrat, smo se nau膷ili v 艩kofovski sinodi prepoznavati pluralen in simfoni膷en subjekt, ki je sposoben podpirati pot in poslanstvo Katoli拧ke Cerkve, ko na u膷inkovit na膷in pomaga rimskemu 拧kofu v njegovem slu啪enju ob膷estvu vseh Cerkva in celotne Cerkve.

Sv. Pavel VI. se je dobro zavedal, da bo »ta sinoda, tako kot vsaka 膷love拧ka ustanova, s膷asoma lahko bolj izpopolnjena« (Apostolica Sollicitudo). Apostolska konstitucija Episcopalis communio je imela namen izkoristiti izkustvo raznih sinodalnih zasedanj (rednih, izrednih, posebnih), ko je sinodalno zborovanje izrecno oblikovala kot proces in ne samo kot dogodek.

Sinodalni proces je tudi proces u膷enja, v katerem se Cerkev u膷i bolje spoznati sama sebe in ugotoviti oblike pastoralnega delovanja, ki bi bile bolj primerne za poslanstvo, ki ji ga Gospod zaupa. Ta proces u膷enja vklju膷uje tudi oblike opravljanja slu啪be pastirjev, zlasti 拧kofov.

Ko sem se odlo膷il, da kot polnopravne 膷lane te XVI. skup拧膷ine skli膷em tudi precej拧nje 拧tevilo laikov in posve膷enih oseb (mo拧kih in 啪ensk), diakonov in duhovnikov ter dodatno razvil, kar je bilo deloma predvideno 啪e za predhodne skup拧膷ine, sem to storil v skladu z razumevanjem izvr拧evanja 拧kofovske slu啪be, kakor je to izrazil 2. vatikanski koncil. 艩kof, vidno po膷elo in temelj  edinosti delne Cerkve, ne more 啪iveti svoje slu啪be druga膷e, kot v Bo啪jem ljudstvu, z Bo啪jim ljudstvom, tako da hodi pred njim, da je v njegovi sredi, in da hodi za delom Bo啪jega ljudstva, ki mu je zaupano. To vklju膷ujo膷e razumevanje 拧kofovske slu啪be zahteva, da se poka啪e in naredi prepoznavno ob izogibanju dvema nevarnostma: prva je abstraktnost, ki pozabi rodovitno konkretnost krajev in odnosov ter vrednoto vsakega 膷loveka; druga nevarnost pa je razbiti ob膷estvo z zoperstavljanjem hierarhije in vernih laikov. Seveda ne gre za nadomestitev enih z drugimi, ki so navdu拧eni nad krikom: Sedaj smo mi na vrsti! Ne, to ne gre: »sedaj smo mi laiki na vrsti, »sedaj smo mi duhovniki na vrsti«, ne, to ne gre. Pa膷 pa se od nas zahteva, da se skupaj vadimo v simfoni膷ni umetnosti, v skladbi, ki vse zdru啪uje v slu啪bi Bo啪jega usmiljenja, v skladu z razli膷nimi slu啪bami in karizmami, 拧kofova naloga pa je, da jih prepoznava in pospe拧uje.

Hoditi skupaj, vsi, vsi, vsi, je proces, v katerem se Cerkev, poslu拧na delovanju Svetega Duha, ob膷utljiva za prestrezanje znamenj 膷asov (GS 4), stalno prenavlja in izpopolnjuje svojo zakramentalnost, da bi bila verodostojna pri膷a poslanstva, v katerega je poklicana, da bi zbirala vsa ljudstva zemlje v eno samo ljudstvo, ki je pri膷akovano na koncu, ko nas bo Bog sam posadil na gostijo, ki jo bo On pripravil (prim. Izaija 25,6-10).

Sestava te XVI. skup拧膷ine je torej ve膷 kot zgolj naklju膷no dejstvo. Izra啪a na膷in izvr拧evanja 拧kofovske slu啪be v skladu z 啪ivim izro膷ilom Cerkve in z u膷enjem 2. vatikanskega koncila. Tako kot vsak kristjan 拧kof ne more nikoli razmi拧ljati o sebi »brez drugega«. Kot se nih膷e ne re拧i sam, oznanilo odre拧enja potrebuje vse in vsem je treba prisluhniti.

Prisotnost 膷lanov, ki niso 拧kofje, na skup拧膷ini 艩kofovske sinode, ne zmanj拧uje »拧kofovske« razse啪nosti skup拧膷ine. In to pravim zaradi nekega viharja klepeta, ki je 拧el z ene strani na drugo. 艩e manj omejuje ali razveljavlja avtoriteto, ki je lastna posameznemu 拧kofu ali 拧kofovskemu zboru. Nasprotno, opozarja na obliko, ki jo je poklican sprejeti pri izvr拧evanju 拧kofovske oblasti v Cerkvi, zavedajo膷 se, da je konstitutivno odnosna in zaradi tega sinodalna. Odnos s Kristusom in med vsemi v Kristusu 鈥� temi, ki so 啪e tukaj in tistimi, ki jih 拧e ni, jih pa O膷e pri膷akuje 鈥� uresni膷uje bistvo in v vsakem 膷asu oblikuje podobo Cerkve.

V primernem 膷asu bo treba dolo膷iti razli膷ne oblike »kolegialnega« in »sinodalnega« izvr拧evanja 拧kofovske slu啪be (v delnih Cerkvah, v zbiranju Cerkva, v celotni Cerkvi), vedno pa ob spo拧tovanju zaklada vere in 啪ivega izro膷ila, vedno odgovarjajo膷 temu, kar Duh zahteva od Cerkva v tem posebnem 膷asu in v razli膷nih kontekstih, v katerih 啪ivijo. In ne pozabimo, da je Duh harmonija. Pomislimo na tisto binko拧tno jutro: bil je stra拧en nered, vendar je On ustvaril harmonijo v tem neredu. Ne pozabimo, da je On ravno harmonija: ne gre za sofisticirano ali intelektualno harmonijo. Gre za vse, gre za bivanjsko harmonijo.

Sveti Duh je tisti, ki stori, da je Cerkev trajno zvesta naro膷ilu Gospoda Jezusa Kristusa in trajno poslu拧a njegovo besedo. Sveti Duh vodi u膷ence k vsej resnici (Jn 16,13). Vodi tudi nas, ki smo v Svetem Duhu zbrani v tem zboru, da bi po treh letih poti odgovorili na vpra拧anje, »kako biti sinodalna misijonska Cerkev«. Dodal bi usmiljena.

S srcem, polnim upanja in hvale啪nosti, zavedajo膷 se zahtevne naloge, ki vam je zaupana (ki nam je zaupana), 啪elim vsem, da bi se z razpolo啪ljivostjo odprli delovanju Svetega Duha, na拧ega zanesljivega vodnika, na拧e tola啪be. Hvala.

[1] Om. 18, 7-11; PG 34, 639-642.