SA国际传媒

Pape? Fran?i?ek

Dragi bratje in sestre.
Odkar je bila Bo?ja Cerkev oktobra 2021 »sklicana na sinodo«, smo skupaj prehodili del dolge poti, na katero Bog O?e vedno kli?e svoje ljudstvo in ga po?ilja med vse narode, da jim prinese veselo oznanilo, da je Jezus Kristus na? mir (Efe?ani, 2,14), ter ga v poslanstvu potrjuje s Svetim Duhom.

Ta zbor, ki ga vodi Sveti Duh, ki »upogiba, kar je trdo, ogreje, kar je mrzlo, vodi vse, ki so za?li«, bo moral dati svoj prispevek, da bo nastala sinodalna Cerkev v poslanstvu, ki bo znala izstopiti iz sebe in prebivati v zemljepisnih in bivanjskih obrobjih ter skrbela za vzpostavljanje vezi z vsemi v Kristusu, na?em Bratu in Gospodu.

Obstaja besedilo duhovnega avtorja iz 4. stoletja,[1] ki bi lahko povzelo, kaj se zgodi, ko je Svetemu Duhu dana mo?nost, da deluje za?en?i s krstom, ki vse rojeva v enakem dostojanstvu. Izkustva, ki jih opisuje, nam omogo?ijo, da spoznamo, kar se je zgodilo v teh treh letih in kar se ?e lahko zgodi.

Razmi?ljanje tega duhovnega avtorja nam pomaga razumeti, da je Sveti Duh zanesljiv vodnik. Na?a prva naloga pa je, da se nau?imo razlikovati njegov glas, saj govori v vseh ljudeh in v vseh stvareh. Nam je ta sinodalni proces omogo?il, da smo to do?iveli?

Sveti Duh nas vedno spremlja. On je tola?ba v ?alosti in v joku, predvsem ko nas, ravno zaradi ljubezni do ?love?tva, spri?o stvari, ki ne gredo dobro; krivic, ki prevladujejo; trdovratnosti, s katero se upiramo, da bi z dobrim odgovorili na zlo; te?av pri odpu??anju; odsotnosti poguma pri iskanju miru, prevzame malodu?je in se nam zdi, da ne moremo ni?esar ve? storiti in se prepu??amo obupu. Tako kot je upanje najskromnej?a, a najmo?nej?a vrlina, je obup najhuj?i, najmo?nej?i.

Sveti Duh osu?i solze in tola?i, ker nam posreduje Bo?je upanje. Bog se ne naveli?a, ker se njegova ljubezen ne naveli?a. Sveti Duh prodre v tisti del nas, ki je tako pogosto podoben sodnim dvoranam, kjer obto?ene ostro napademo in oblikujemo svoje sodbe, najve?krat obsodbe. Prav ta avtor nam v svoji homiliji pravi, da Sveti Duh pri?ge v tistih, ki ga prejmejo, ogenj, »ogenj tolik?nega veselja in ljubezni, ki bi ga, ?e bi bilo mogo?e, vsi sprejeli v svoje srce, dobri in hudobni, brez vsake razlike.« To pa zaradi tega, ker Bog sprejema vse, ne pozabimo tega: vse, vse, vse in vedno ter vsem daje nove prilo?nosti v ?ivljenju, vse do zadnjega trenutka. Zaradi tega moramo mi odpu??ati vsem in vedno, zavedajo? se, da se pripravljenost za odpu??anje rojeva iz izkustva, da nam je bilo odpu??eno. Samo eden ne more odpustiti, torej tisti, ki mu ni bilo odpu??eno.

V?eraj smo med spokornim bedenjem do?iveli to izkustvo. Prosili smo za odpu??anje, priznali smo, da smo gre?niki. Ponos smo pustili ob strani, oddaljili smo se od domi?ljavosti, da smo bolj?i od drugih. Smo postali poni?nej?i?

Tudi poni?nost je dar Svetega Duha, za katerega moramo prositi. Kot pravi etimologija besede, nas poni?nost vra?a v zemljo, v humus, in nas spominja na izvor, kjer bi brez Stvarnikovega diha ostali blato brez ?ivljenja. Poni?nost nam omogo?a, da gledamo na svet in priznavamo, da nismo bolj?i od drugih. Kot pravi sv. Pavel: »Ne imejte se v svojih o?eh za pametne« (Rimljani 12,16). In brez ljubezni ne moremo biti poni?ni. Kristjani bi morali biti kakor tiste ?ene, ki jih opisuje Dante Alighieri v enem svojih sonetov, ?ene, ki nosijo v srcu bole?ino zaradi izgube o?eta njihove prijateljice Beatrice: »Ve, ki ste poni?nega videza, s pove?enimi o?mi, razodevate bole?ino« (Vita Nuova XXII, 9). To je solidarna in so?utna poni?nost ?loveka, ki ?uti, da je brat in sestra vseh, ki trpi enako bole?ino ter v ranah in nadlogah vsakega ?loveka prepoznava rane in nadloge na?ega Gospoda.

Vabim vas, da v molitvi premi?ljujete o tem lepem duhovnem besedilu, in spoznate, da Cerkev – semper refomanda – ne more hoditi in se prenavljati brez Svetega Duha in njegovih presene?enj; ne da bi se pustila oblikovati rokam Boga stvarnika, Sina Jezusa Kristusa, in Svetega Duha, kakor nas u?i sv. Irenej Lyonski (Proti krivovercem, IV, 20, 1).

Kajti odkar je v za?etku Bog potegnil mo?kega in ?ensko iz zemlje; odkar je Bog poklical Abrama, naj bo blagoslov vsem narodom na zemlji in je poklical Mojzesa, naj skozi pu??avo vodi ljudstvo, osvobojeno su?nosti; odkar je Devica Marija sprejela Besedo, ki jo je naredila za Mater Bo?jega Sina po mesu in za Mater vsakega u?enca in vsake u?enke njenega Sina; odkar je Gospod Jezus, kri?ani in vstali, na binko?ti izlil svojega Svetega Duh, od tedaj smo kot tisti, ki so bili dele?ni usmiljenja, na poti k popolni in dokon?ni izpolnitvi O?etove ljubezni. In ne pozabimo te besede: smo tisti, ki nam je bilo odpu??eno.

Poznamo lepoto in napor poti. Prehodimo jo skupaj, kot ljudstvo, ki je tudi v tem ?asu znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega ?love?kega rodu (LG 1). Prehodimo jo z in za vsakega mo?kega in ?ensko dobre volje, v katerih milost na neviden na?in deluje (GS 22). Po njej hodimo prepri?ani o odnosnostnem bistvu Cerkve, ki bedi nad tem, da so odnosi, ki so nam podarjeni in ki so zaupani na?i odgovorni ustvarjalnosti, vedno izraz zastonjskosti usmiljenja. Samozvani kristjan, ki se ne spu??a v velikodu?nost in usmiljenje Boga, je preprosto ateist, preoble?en v kristjana. Bo?je usmiljenje nas napravlja zanesljive in soodgovorne.

Bratje in sestre, po tej poti hodimo vedo?, da smo poklicani, da odsevamo svetlobo na?ega sonca, ki je Kristus, kot bleda luna, ki zvesto in veselo sprejema poslanstvo, da je za svet zakrament tiste lu?i, ki ne sije iz nas samih.

XVI. redna skup??ina ?kofovske sinode, ki je sedaj pri?la do drugega zasedanja, na izviren na?in predstavlja to »skupno hojo« Bo?jega ljudstva.

Navdih, ki ga je doumel sv. pape? Pavel VI., ko je leta 1965 ustanovil ?kofovsko sinodo, se je izkazal za zelo rodovitnega. V ?estdesetih letih, ki so minila od takrat, smo se nau?ili v ?kofovski sinodi prepoznavati pluralen in simfoni?en subjekt, ki je sposoben podpirati pot in poslanstvo Katoli?ke Cerkve, ko na u?inkovit na?in pomaga rimskemu ?kofu v njegovem slu?enju ob?estvu vseh Cerkva in celotne Cerkve.

Sv. Pavel VI. se je dobro zavedal, da bo »ta sinoda, tako kot vsaka ?love?ka ustanova, s?asoma lahko bolj izpopolnjena« (Apostolica Sollicitudo). Apostolska konstitucija Episcopalis communio je imela namen izkoristiti izkustvo raznih sinodalnih zasedanj (rednih, izrednih, posebnih), ko je sinodalno zborovanje izrecno oblikovala kot proces in ne samo kot dogodek.

Sinodalni proces je tudi proces u?enja, v katerem se Cerkev u?i bolje spoznati sama sebe in ugotoviti oblike pastoralnega delovanja, ki bi bile bolj primerne za poslanstvo, ki ji ga Gospod zaupa. Ta proces u?enja vklju?uje tudi oblike opravljanja slu?be pastirjev, zlasti ?kofov.

Ko sem se odlo?il, da kot polnopravne ?lane te XVI. skup??ine skli?em tudi precej?nje ?tevilo laikov in posve?enih oseb (mo?kih in ?ensk), diakonov in duhovnikov ter dodatno razvil, kar je bilo deloma predvideno ?e za predhodne skup??ine, sem to storil v skladu z razumevanjem izvr?evanja ?kofovske slu?be, kakor je to izrazil 2. vatikanski koncil. ?kof, vidno po?elo in temelj  edinosti delne Cerkve, ne more ?iveti svoje slu?be druga?e, kot v Bo?jem ljudstvu, z Bo?jim ljudstvom, tako da hodi pred njim, da je v njegovi sredi, in da hodi za delom Bo?jega ljudstva, ki mu je zaupano. To vklju?ujo?e razumevanje ?kofovske slu?be zahteva, da se poka?e in naredi prepoznavno ob izogibanju dvema nevarnostma: prva je abstraktnost, ki pozabi rodovitno konkretnost krajev in odnosov ter vrednoto vsakega ?loveka; druga nevarnost pa je razbiti ob?estvo z zoperstavljanjem hierarhije in vernih laikov. Seveda ne gre za nadomestitev enih z drugimi, ki so navdu?eni nad krikom: Sedaj smo mi na vrsti! Ne, to ne gre: »sedaj smo mi laiki na vrsti, »sedaj smo mi duhovniki na vrsti«, ne, to ne gre. Pa? pa se od nas zahteva, da se skupaj vadimo v simfoni?ni umetnosti, v skladbi, ki vse zdru?uje v slu?bi Bo?jega usmiljenja, v skladu z razli?nimi slu?bami in karizmami, ?kofova naloga pa je, da jih prepoznava in pospe?uje.

Hoditi skupaj, vsi, vsi, vsi, je proces, v katerem se Cerkev, poslu?na delovanju Svetega Duha, ob?utljiva za prestrezanje znamenj ?asov (GS 4), stalno prenavlja in izpopolnjuje svojo zakramentalnost, da bi bila verodostojna pri?a poslanstva, v katerega je poklicana, da bi zbirala vsa ljudstva zemlje v eno samo ljudstvo, ki je pri?akovano na koncu, ko nas bo Bog sam posadil na gostijo, ki jo bo On pripravil (prim. Izaija 25,6-10).

Sestava te XVI. skup??ine je torej ve? kot zgolj naklju?no dejstvo. Izra?a na?in izvr?evanja ?kofovske slu?be v skladu z ?ivim izro?ilom Cerkve in z u?enjem 2. vatikanskega koncila. Tako kot vsak kristjan ?kof ne more nikoli razmi?ljati o sebi »brez drugega«. Kot se nih?e ne re?i sam, oznanilo odre?enja potrebuje vse in vsem je treba prisluhniti.

Prisotnost ?lanov, ki niso ?kofje, na skup??ini ?kofovske sinode, ne zmanj?uje »?kofovske« razse?nosti skup??ine. In to pravim zaradi nekega viharja klepeta, ki je ?el z ene strani na drugo. ?e manj omejuje ali razveljavlja avtoriteto, ki je lastna posameznemu ?kofu ali ?kofovskemu zboru. Nasprotno, opozarja na obliko, ki jo je poklican sprejeti pri izvr?evanju ?kofovske oblasti v Cerkvi, zavedajo? se, da je konstitutivno odnosna in zaradi tega sinodalna. Odnos s Kristusom in med vsemi v Kristusu – temi, ki so ?e tukaj in tistimi, ki jih ?e ni, jih pa O?e pri?akuje – uresni?uje bistvo in v vsakem ?asu oblikuje podobo Cerkve.

V primernem ?asu bo treba dolo?iti razli?ne oblike »kolegialnega« in »sinodalnega« izvr?evanja ?kofovske slu?be (v delnih Cerkvah, v zbiranju Cerkva, v celotni Cerkvi), vedno pa ob spo?tovanju zaklada vere in ?ivega izro?ila, vedno odgovarjajo? temu, kar Duh zahteva od Cerkva v tem posebnem ?asu in v razli?nih kontekstih, v katerih ?ivijo. In ne pozabimo, da je Duh harmonija. Pomislimo na tisto binko?tno jutro: bil je stra?en nered, vendar je On ustvaril harmonijo v tem neredu. Ne pozabimo, da je On ravno harmonija: ne gre za sofisticirano ali intelektualno harmonijo. Gre za vse, gre za bivanjsko harmonijo.

Sveti Duh je tisti, ki stori, da je Cerkev trajno zvesta naro?ilu Gospoda Jezusa Kristusa in trajno poslu?a njegovo besedo. Sveti Duh vodi u?ence k vsej resnici (Jn 16,13). Vodi tudi nas, ki smo v Svetem Duhu zbrani v tem zboru, da bi po treh letih poti odgovorili na vpra?anje, »kako biti sinodalna misijonska Cerkev«. Dodal bi usmiljena.

S srcem, polnim upanja in hvale?nosti, zavedajo? se zahtevne naloge, ki vam je zaupana (ki nam je zaupana), ?elim vsem, da bi se z razpolo?ljivostjo odprli delovanju Svetega Duha, na?ega zanesljivega vodnika, na?e tola?be. Hvala.

[1] Om. 18, 7-11; PG 34, 639-642.