SA国际传媒

Pape啪 Fran膷i拧ek

Gre za argument, ki je bil zelo priljubljen pri njegovih sodobnikih. V glavnem se ga je povezovalo s spolnjevanjem obredov in pravil obna拧anja za prepre膷evanje kakr拧nega koli stika s stvarmi ali osebami, ki so jih imeli za ne膷iste in v primeru, 膷e je do tega pri拧lo, za odstranitev »made啪a«. 艩lo je skoraj za obsedenost nekaterih vernikov tistega 膷asa: 膷istost, ne膷istost.

Nekateri pismouki in farizeji, ki so obsedeno in strogo spo拧tovali te predpise, so obsodili Jezusa, da dovoljuje svojim u膷encem prijemanje hrane z neumitimi rokami (prim. Mr 7,2). Jezus pa je izkoristil to o膷itanje farizejev njegovim u膷encem, da bi nam spregovoril o pomenu »膷istosti«.

膶istost 鈥� pravi Jezus 鈥� ni vezana na zunanje obrede, ampak zlasti na notranja nagnjenja. Da bi bili 膷isti, ni膷 ne pomaga ve膷kratno umivanje rok, 膷e pa se potem gojijo v notranjosti zla 膷utenja kot pohlep, zavist in napuh, ali slabi nameni kot je zvija膷a, tatvina, izdaja in bogokletje (prim. Mr 7,21-22). Jezus pritegne pozornost na to, da se varujemo ritualizma, ki ne pomaga rasti v dobrem, 拧e ve膷, v膷asih lahko pripelje do tega, da zanemarjamo ali celo opravi膷ujemo v sebi in v drugih izbire in dr啪e, ki so nasprotne dejavni ljubezni, ki ranijo du拧o in zaprejo srce.

In to, bratje in sestre, je pomembno tudi za nas. Ne more se, na primer priti ven od svete ma拧e in se ustaviti 啪e na prostoru pred cerkvijo ter takoj za膷eti z zlobnim in neusmiljenim opravljanjem o vsem in o vseh. To opravljanje uni膷uje srce, uni膷uje du拧o. Tega ne sme拧 po膷eti. Gre拧 k ma拧i in potem na vhodu po膷ne拧 te stvari. Gre za zelo slabo stvar. Ali pa se kazati pobo啪ne med molitvijo, potem pa doma z hladnostjo in oddaljenostjo obravnavati svoje doma膷e ali zanemarjati ostarele star拧e, ki potrebujejo pomo膷 in dru啪bo (prim. Mr 7,10-13). Gre za dvojno 啪ivljenje, ki se ga ne sme (啪iveti). To je to, kar so po膷eli farizeji. Zunanja 膷istost brez dobrih dr啪, dr啪 usmiljenja do drugih. Ali ne sme se biti na videz zelo korektni z vsemi, se morda celo ukvarjati s prostovoljstvom ali opraviti kak拧no filantropi膷no gesto, potem pa v notranjosti gojiti sovra拧tvo do drugih, zani膷evati reve啪e in zadnje ali pa se nepo拧teno obna拧ati med svojo slu啪bo.

膶e delamo tako, se odnos z Bogom skr膷i na zunanje geste, znotraj pa se ostane neprodu拧en za o膷i拧膷ujo膷e delovanje njegove milosti, zadr啪ujo膷 se pri mislih, sporo膷ilih in obna拧anjih, ki so brez ljubezni. Mi smo ustvarjeni za nekaj drugega. Ustvarjeni smo za 膷istost 啪ivljenja, za ne啪nost, za ljubezen.

Vpra拧ajmo se torej: 啪ivim dosledno svojo vero, torej to, kar po膷nem v cerkvi, sku拧am z istim duhom po膷eti zunaj? S svojimi 膷ustvi, besedami in dejanji ustvarjam v svoji bli啪ini in v spo拧tovanju bratov to, kar izgovarjam v molitvi? Premislimo to.

Marija, Mati naj膷istej拧a, naj nam pomaga napraviti iz na拧ega 啪ivljenja z ob膷uteno in prakti膷no ljubeznijo bogoslu啪je, ki bo v拧e膷 Bogu (prim. Rim, 12,1).