SA国际传媒

Pape? Fran?i?ek

Vse od za?etka svojega svojega pontifikata posve?am posebno pozornost drami migrantov, ki je eno od znamenj ?asa te zgodovinske dobe. Na svoje prvo apostolsko potovanje sem se , ki je simboli?ni kraj brodolomov in sprejema in tam sem poudaril osrednjo to?ko tega vpra?anja: »Kje je tvoj brat?«, glas njegove krvi vpije k meni, pravi Bog. To vpra?anje ni namenjeno drugim, je vpra?anje namenjeno meni, tebi, vsakemu izmed nas.«

Drama migrantov namre? vpra?uje na?o najglobljo identiteto: gre za to, da izberemo, ?e bomo resni?no bratje in sestre ali ne. To sem poudaril na sre?anju s ?kofi in mladimi Sredozemlja v Marseillu 22. septembra 2023: »pred nami je razpotje: na eni strani bratstvo, ki ?love?ki skupnosti daje dobroto; na drugi strani brezbri?nost, ki Sredozemlje pu??a okrvavljeno. Nahajamo se pred razpotjem civilizacije. Ali kultura ?love?nosti in bratstva ali kultura brezbri?nosti, kjer naj se vsak znajde, kot zna«.

V teh letih sem se ve?krat sre?al z migranti, katerih zgodbe so v sebi zaobjemale zgodbe mnogih drugih: nekatera izmed teh sre?anj, na primer z Bentolom in s Patom, so opisana v tej knjigi. Ko sem se sre?al z njimi, sem ?elel poudariti, da so resni?no bratje in sestre, in nam pomagajo ponovno odkriti univerzalno bratstvo. Tisti, ki udejanjajo sprejemanje, vedo, da je prijateljstvo z ubogimi odre?ujo?e, saj prek njih, ljubljenih Jezusovih bratov, do?ivimo posebno izku?njo Jezusove ljubezni in ponovno odkrijemo lepoto tega, da smo tudi mi del tega velikega bratstva. To sem poudaril, ko sem se : »Obravnavani ste kot breme, problem, stro?ek, a ste, nasprotno, dar. Ste pri?evanje, kako zna na? milostljivi in usmiljeni Bog preoblikovati zlo in krivico, zaradi katerih trpite, v dobro za vse. Kajti vsakdo izmed vas je lahko most, ki povezuje oddaljena ljudstva, ki omogo?a sre?anje med razli?nimi kulturami in verstvi, pot, kako ponovno odkriti na?o skupno ?love?kost«.

: migranti, ki trkajo na na?a vrata, nosijo ta krik v sebi; ?elijo, da bi jih prepoznali kot brate in sestre, da bi hodili skupaj. Pomo? in sprejem nista samo bistveni ?lovekoljubni gesti, temve? tudi gesti, ki dajeta meso bratstvu, ki gradita civilizacijo. Ve?krat sem javno izrazil hvale?nost organizaciji Mediterranea Saving Humans in vsem stvarnostim, ki se posve?ajo pomo?i in sprejemu. Hvale?en sem tudi vernikom, posve?enim osebam in ?kofom, ki jih na razli?ne na?ine spremljajo. Cerkev spremlja to pot, saj to narekuje evangelij: Cerkev nima druge mo?nosti, ?e ne sledi Jezusu, ?e ne ljubi, kot ljubi Jezus, izgubi smisel svojega obstoja. Dati meso univerzalnemu bratstvu so sanje, ki nam jih je Bog zaupal od za?etka stvarjenja: vsakdo, ki sodeluje pri tem poslanstvu, sodeluje pri Bo?jih sanjah.

Ena izmed stvarnosti, ki daje meso bratstvu na poseben na?in, so ljudska gibanja, ki so prav tako omenjena v tej knjigi. Ljudska gibanja sem spoznal, ko sem bil nad?kof v Buenos Airesu: v njih sem na?el tisto, kar sem pozneje poimenoval »mistika ljudskih gibanj«, to je tisto notranje so?utje, ki postane skupnostno delovanje in privede do tega, da se revni primejo za roke, se organizirajo, se skupaj borijo in skupaj gradijo druga?no dru?bo. V Buenos Airesu, kjer sem spremljal ljudska gibanja, sem spoznal, da »?eprav so nadle?na, ?eprav jih nekateri "misleci" ne znajo popredal?kati, je treba pogumno priznati, da brez njih demokracija usiha, postaja nominalizem, formalizem, izgublja ugled, se ne udejanja, saj pu??a pred vrati ljudstvo v njegovem vsakdanjem boju za dostojanstvo, za izpolnitev njegove prihodnosti«.

V teh letih sem se udele?il ?tirih svetovnih in njihovih regionalnih sre?anj ter povabil Cerkev, naj jih spremlja: »Videti Cerkev, ki ima vrata odprta za vse vas, kako se anga?ira, spremlja in na?rtuje v vsaki ?kofiji, v vsaki Komisiji pravi?nost in mir resni?no, trajno in predano sodelovanje z ljudskimi gibanji. Vse vas, ?kofe, duhovnike in laike, vklju?no s socialnimi organizacijami na mestnih in pode?elskih obrobjih, vabim, da poglobite tovrstno sre?anje«.

Sanje o bratstvu, za katere nas migranti prosijo, naj jih gojimo, in ki sem jih postavil v sredi??e svojega pontifikata, so Bo?je sanje in Cerkev jih je vedno spodbujala, mo?no pa jih je okrepila po drugem vatikanskem koncilu in pontifikatu svetega Janeza XXIII. Predgovor k tej knjigi bi rad sklenil s citiranjem besed njegovega posebnega tajnika, msgr. Lorisa Capovilla, ki sem ga leta 2014 imenoval za kardinala in ki je omenjen v tej knjigi. Ko je 14. oktobra 2015 dopolnil 100 let, se je odlo?il, da bo praznoval z nekaterimi migranti. Ko je objel enega izmed njih, Issa, ki je pri?el iz Malija in je musliman, je izrekel naslednje besede: »Issa, naj te Bog blagoslovi. [...] Obstaja ena sama ?love?ka dru?ina, jaz sem dr?avljan sveta, tako kot ti, dragi Issa. Samo da sem jaz kon?al svoj tek, ti pa ga za?enja?. Daj svoj prispevek k civilizaciji ljubezni, saj druge ni, ni civilizacije tehnologije, mo?i ali oro?ja. Vem, da so mi zelo dragi moji bratje kristjani, vendar so mi enako dragi v isti meri tudi vsi mo?ki in ?enske tega sveta. Vesel sem, da sem ?ivel na tem svetu. V spominu celotnega svojega ?ivljenja nikoli nisem videl nobene antipati?ne osebe, domovine, ki mi ne bi bila v?e?. Vse v stvarstvu je Bo?ji dar. V vsakem od nas je nekaj dobrega; ?e je vsak izmed nas dober, sem zadovoljen, ?e pa ni dober, je ?e vedno moj brat in ga imam rad. Dr?im ga za roko in skupaj hodiva proti civilizaciji ljubezni. [...] V ob?estvu z mo?kimi in ?enskami dobre volje, ki pripadajo vsem narodom, se dru?im kot prijatelj in ?utim, da resni?no s prispevkom tiso?erih ?ensk in mo?kih vseh rodov hodimo proti polnej?i enosti ?love?ke dru?ine; en O?e, en Odre?enik, ena presveta Mati, en univerzalni Pastir, en pogled, usmerjen proti ve?nim nebesom.«

Da bi postali sposobni tako ljubiti je pro?nja, ki jo namenjam Jezusu za vsakega ?loveka, ki ?ivi na tem svetu.

Iz Vatikana, 3. julij 2024