Pape?ki svet ob ramadanu: Kristjani in muslimani – pri?e upanja
Andreja ?ervek – Vatikan
»Post, molitev, milo??ina in ostala pobo?na dejanja nas pribli?ujejo k Bogu, na?emu Stvarniku, in k tistim, s katerimi ?ivimo in delamo, ter nam pomagajo nadaljevati hojo po poti bratstva,« pi?e v sporo?ilu, ki ga Pape?ki svet za medverski dialog vsako leto ob ramadanu po?lje muslimanski skupnosti.
Potreba po bo?ji pomo?i in bratski solidarnosti
V teh dolgih mesecih trpljenja, skrbi in bole?ine, predvsem v obdobjih vsesplo?ne zaprtosti (lockdowna), smo zaznali »potrebo po bo?ji pomo?i ter po izrazih in dejanjih bratske solidarnosti«, kot je telefonski klic, sporo?ilo podpore in tola?be, molitev, pomo? pri nakupu zdravil ali hrane, nasvet in gotovost vedeti, da je nekdo ob nas v trenutku stiske.
Bo?ja pomo?, potrebna in iskana predvsem v okoli??inah, kot je sedanja pandemija, je mnogovrstna: bo?je usmiljenje, odpu??anje, previdnost in ostali duhovni in materialni darovi. Pa vendar, »kar zares potrebujemo v teh ?asih, je upanje«, in ravno tej kreposti je kardinal Guixot namenil nekaj poudarkov.
Upanje daje smisel, vrednost in cilj
Vemo, da upanje obsega optimizem, a gre tudi onkraj. Optimizem je ?love?ka dr?a, medtem ko je upanje ukoreninjeno v ne?em, kar je versko: Bog nas ljubi in zato skrbi za nas s svojo Previdnostjo preko svojih skrivnostnih poti, ki jih ne razumemo vedno. V tej situaciji smo kakor otroci, ki kljub ljube?i skrbi star?ev ?e ne zmorejo v polnosti razumeti pomena.
»Upanje nastane iz na?ega prepri?anja, da problemi in preizku?nje imajo smisel, vrednost in cilj, v kolikor je z na?e strani te?ko ali nemogo?e razumeti razlog zanje ali najti izhod iz njih. Upanje prina?a prepri?anje o dobroti, ki je prisotna v srcu vsake osebe. Pogosto v te?avah ali obupu pomo? in upanje, ki ju prina?a, prideta od tam, kjer bi ju najmanj pri?akovali.«
?love?ko bratstvo kot vir upanja
»?love?ko bratstvo s svojimi ?tevilnimi izrazi tako postane vir upanja za vse, predvsem za osebe v stiski,« pri ?emer je izra?ena zahvala Bogu in vsem ljudem za njihov hiter odziv in velikodu?no solidarnost, ki so jo izkazali verniki in ljudje dobre volje v ?asu naravnih nesre?, konfliktov in vojn.
»Vse te osebe in njihova dobrota nas kot vernike opominjajo, da je duh bratstva univerzalen in presega vse etni?ne, verske, dru?bene in ekonomske meje. Ko osvojimo tega duha, posnemamo Boga, ki dobrohotno gleda na ?love?tvo, ki ga je ustvaril, vsa druga bitja in celotno vesolje. Zato je po besedah pape?a Fran?i?ka vedno ve?ja skrb in zaskrbljenost za planet, na? "skupni dom", ?e eno znamenje upanja.«
Hodimo v upanju
V nadaljevanju sporo?ila so izpostavljeni tudi dejavniki, ki upanju nasprotujejo: pomanjkanje vere v Bo?jo ljubezen in skrb, izguba zaupanja v brate in sestre, pesimizem, obup, sumni?avost, nepravi?no posplo?evanje na podlagi lastnih negativnih izku?enj in tako naprej. Tem ?kodljivim mislim, dr?am in reakcijam se je treba zoperstaviti, da bi se okrepilo upanje v Boga in zaupanje v vse na?e brate in sestre.
Pape? Fran?i?ek v svoji okro?nici Fratelli tutti pogosto govori o upanju: »Vabim k upanju, ki govori o resni?nosti, ki je neodvisno od konkretnih okoli??in in zgodovinskih danosti, v katerih ?ivimo, zakoreninjena v globini ?love?kega bitja. Govori nam o ?eji, o te?njah, o hrepenenju po polnosti, o uresni?enem ?ivljenju, o tem, da smo umerjeni po velikih stvareh, kot so resnica, dobrota in lepota, pravi?nost in ljubezen. (…) Upanje je drzno, zna prese?i osebno lagodje, majhne varnosti in nadomestila, ki zo?ujejo obzorje, da bi se odprli velikim idealom, zaradi katerih je ?ivljenje lep?e in vrednej?e. Hodimo v upanju« (Fratelli tutti, 55).
Kot je zapisano ob koncu sporo?ila, so kristjani in muslimani poklicani biti »prina?alci upanja za sedanje in prihodnje ?ivljenje« ter tudi »pri?evalci, varuhi in utrjevalci tega upanja, zlasti za tiste, ki do?ivljajo te?ave in obup«.
