SA国际传媒

SA国际传媒

Sre?anje z Jezusom nas vabi, da bi ?iveli dve dr?i, ki sta temeljni in nam omogo?ata, da postanemo njegovi u?enci. Prva dr?a: poslu?ati Besedo, druga dr?a: ?iveti Besedo. Najprej poslu?ati, ker vse izhaja iz poslu?anja, iz tega, da se odpremo Njemu, da sprejmemo dragoceni dar njegovega prijateljstva. Potem pa je pomembno ?iveti prejeto Besedo, da ne bi bili poslu?alci, ki sami sebe varajo (prim. Jak 1,22); da ne bi poslu?ali samo z u?esi, ne da bi seme Besede padlo v srce in spremenilo na? na?in razmi?ljanja, ?utenja, delovanja: to ni dobro. Beseda, ki nam je podarjena in ki jo poslu?amo, ?eli postati ?ivljenje, preoblikovati ?ivljenje, se utelesiti v na?em ?ivljenju.

Ti dve bistveni dr?i, poslu?ati Besedo in ?iveti Besedo, lahko zremo v evangeliju, ki je bil pravkar prebran.
Predvsem poslu?ati Besedo. Evangelist pripoveduje, da se je k Jezusu zgrinjalo veliko ljudi ter da je »mno?ica pritiskala nanj, da bi poslu?ala Bo?jo besedo« (prim. Lk 5,1). I??ejo Njega, ?ejni in la?ni so Gospodove Besede in jo sli?ijo odmevati v Jezusovih besedah. Ta prizor, ki se v evangeliju velikokrat ponovi, nam torej pravi, da ?lovekovo srce vedno i??e resnico, ki more nasititi in pote?iti njegovo ?eljo po sre?i; da se ne moremo zadovoljiti samo s ?love?kimi besedami ali z merili tega sveta, z zemeljskimi sodbami; vedno potrebujemo lu?, ki prihaja od zgoraj, da bi razsvetlila na?e korake; potrebujemo ?ivo vodo, ki bi od?ejala pu??ave du?e; potrebujemo tola?bo, ki ne razo?ara, ker prihaja iz nebes in ne iz minljivih stvari tega sveta. Sredi omoti?nosti in ne?imrnosti ?love?kih besed, bratje in sestre, je potrebna Bo?ja beseda: edina, ki je kompas na na?i poti; edina, ki nas sredi tolikih ran in zmedenosti lahko ponovno privede k pristnemu smislu ?ivljenja.

Bratje in sestre, ne pozabimo tega: prva naloga u?enca – mi vsi smo u?enci – ni ta, da si nadene obleko na zunaj popolne pobo?nosti, da dela izredne stvari ali se loteva velikopoteznih podvigov. Ne, prvi korak je v tem, da znamo prisluhniti edini Besedi, ki re?uje, Jezusovi besedi. Kot lahko vidimo v evangeljskem prizoru, ko U?itelj stopi v Petrov ?oln, da bi se nekoliko oddaljil od obale in tako la?je pridigal ljudem (prim. Lk 5,3). Na?e ?ivljenje v veri se za?ne, ko poni?no sprejmemo Jezusa v ?oln svojega bivanja, ko mu naredimo prostor, prisluhnemo njegovi Besedi in dopustimo, da nas ta vpra?uje, pretresa in spreminja.

Hkrati pa se, bratje in sestre, Gospodova beseda ?eli konkretno utelesiti v nas: poklicani smo ?iveti Besedo. ?e Besedo samo ponavljamo in je ne ?ivimo, postanemo kot papagaji: jo sicer izre?em, vendar se je ne razume, se je ne ?ivi. Jezus se po tem, ko neha pridigati mno?icam s ?olna, obrne na Petra in ga spodbudi, naj tvega in stavi na to Besedo: »Odrini na globoko in vrzite svoje mre?e za lov« (v. 4). Gospodova Beseda ne more ostati lepa abstraktna ideja ali vzbuditi samo trenutna ?ustva; od nas terja, da spremenimo pogled, da dopustimo, da upodobi na?e srce po Kristusovem srcu; Beseda nas poziva, naj pogumno vr?emo mre?e evangelija sredi morja sveta ter »tvegamo«; da, naj tvegamo in ?ivimo ljubezen, ki nas jo je On prvi u?il in ?ivel. Tudi nam, bratje in sestre, Gospod z gore?o mo?jo svoje Besede naro?a, naj odrinemo na globoko, naj se odmaknemo od stoje?ih bregov slabih navad, strahov in povpre?nosti ter si upamo ?iveti novo ?ivljenje. Povpre?nost. Povpre?nost je v?e? hudi?u, ker vstopi tja in nas uni?i.

Seveda nikoli ne bo manjkalo ovir in izgovorov, da bi rekli ne; vendar pa poglejmo ponovno Petrovo dr?o: za njim je bila te?ka no?, v kateri ni ujel ni?esar, bil je jezen, utrujen in razo?aran; in vendar, namesto da bi ostal ohromljen v tej praznini in blokiran zaradi lastnega neuspeha, re?e: »U?enik, vso no? smo se trudili, pa nismo ni? ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mre?e« (v. 5). Na tvojo besedo bom vrgel mre?e. In potem se zgodi nekaj nezasli?anega: ?ude?, ko se ?oln napolni s toliko ribami, da se je skoraj potopil (prim. v. 7).

Bratje in sestre, spri?o tolikih nalog v na?em vsakdanjem ?ivljenju, spri?o klica, ki ga vsi ?utimo, da bi gradili pravi?nej?o dru?bo, da bi ?li naprej po poti miru in dialoga – po poti, ki je bila tukaj v Indoneziji za?rtana pred ?asom –, se lahko v?asih ?utimo nezadostni, ?utimo te?o velikega prizadevanja, ki ne prina?a vedno pri?akovanih sadov, ali lastnih napak, za katere se zdi, da ustavljajo pot. Toda z enako poni?nostjo in vero kot Peter smo tudi mi povabljeni, da ne ostajamo ujetniki lastnih porazov. Namesto da bi upirali pogled v svoje prazne mre?e, glejmo Jezusa in Mu zaupajmo. Ne glej svojih praznih mre?, glej Jezusa! On ti bo pomagal hoditi, On ti bo pomagal, da bo ?lo dobro, zaupaj Jezusu! Vedno lahko tvegamo in odrinemo na globoko ter ponovno vr?emo mre?e, tudi ko smo ?li skozi no? neuspeha, ?as razo?aranja, ko nismo ujeli ni?esar. Sedaj naj vsak izmed vas v trenutku ti?ine pomisli na svoje poraze. [ti?ina] In ob pogledu na te poraze tvegajmo, pojdimo naprej s pogumom Bo?je besede.

Sveta Terezija iz Kalkute, katere god obhajamo danes in ki je neutrudno skrbela za najrevnej?e ter spodbujala mir in dialog, je rekla: »Ko nimamo ni?esar, kar bi dali, mu dajmo ta ni?. In ne pozabi: tudi ?e ne bo? ni?esar ?el, se nikoli ne naveli?aj sejati«. Brat in sestra, nikoli se ne naveli?aj sejati, saj je to ?ivljenje.

To, bratje in sestre, bi rad rekel tudi vam, temu narodu, temu ?udovitemu in raznolikemu oto?ju: ne naveli?ajte se odriniti na globoko; ne naveli?ajte se metati mre?; ne naveli?ajte se sanjati in ?e naprej graditi civilizacijo miru! Vedno si drznite sanjati bratstvo, ki je resni?ni zaklad med vami! Spodbujam vas, da na Gospodovo Besedo sejete ljubezen, da z zaupanjem hodite po poti dialoga; da ?e naprej udejanjate svojo dobroto in prijaznost s svojim zna?ilnim nasmehom. So vam rekli, da ste nasmejano ljudstvo? Prosim, ne izgubite nasmeha in pojdite naprej! In bodite graditelji miru. Bodite graditelji upanja!

To je ?elja, ki so jo nedavno izrazili ?kofje te dr?ave, in to je ?elja, ki bi jo rad tudi jaz rad namenil vsemu indonezijskemu ljudstvu: hodite skupaj za dobro dru?be in Cerkve! Bodite graditelji upanja. Dobro poslu?ajte: bodite graditelji upanja! Tistega evangeljskega upanja, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5), nikoli ne osramoti, in ki nas odpira za veselje brez konca. Najlep?a hvala!