Pape? Fran?i?ek: Cerkev odprtih vrat evangelizira, ?ivi evangeljsko veselje in je usmiljena
Pape? Fran?i?ek
GOVOR SVETEGA O?ETA FRAN?I?KA
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Vesel sem, da sem tukaj, med vami, resni?no. Zahvaljujem se msgr. Terlindenu za njegove besede in da nas je spomnil na prednostno nalogo oznanjevanja evangelija. Hvala vsem vam.
Na tem kri?i??u, ki je Belgija, ste vi Cerkev »v gibanju«. Pravzaprav si ?e nekaj ?asa prizadevate za preoblikovanje ?upnij na tem obmo?ju in dati mo?an zagon oblikovanju laikov; predvsem si prizadevate za to, da bi bili skupnost, ki je blizu ljudem, ki ljudi spremlja in pri?uje z dejanji usmiljenja. Izhajajo? iz va?ih vpra?anj bi vam rad ponudil nekaj osnutkov za razmi?ljanje o treh besedah: evangelizacija, veselje, usmiljenje.
Prva pot, ki jo moramo prehoditi: evangelizacija. Spremembe na?ega ?asa in kriza vere, ki jo do?ivljamo na Zahodu, so nas spodbudile, da se vrnemo k bistvenemu, to je k evangeliju, da bi se vsem ponovno oznanila vesela novica, ki jo je Jezus prinesel na svet, in da bi zasijala v vsej lepoti. Kriza – vsaka kriza – je ?as, ki nam je ponujen, da se zdramimo, si postavimo vpra?anja in se spremenimo. Gre za dragoceno prilo?nost – v svetopisemskem jeziku se imenuje kairos, posebna prilo?nost, kot se je zgodilo Abrahamu, Mojzesu in prerokom. Ko do?ivljamo potrtost, se moramo namre? vedno vpra?ati, kak?no sporo?ilo nam Gospod ?eli dati. In kaj nam ka?e kriza? Iz kr??anstva, ki je bilo ume??eno v gostoljuben dru?beni okvir, smo pre?li v kr??anstvo »manj?ine« ali bolje v kr??anstvo pri?evanja. In to zahteva pogum cerkvenega spreobrnjenja, da bi za?eli s tistimi pastoralnimi spremembami, ki zadevajo tudi navade, sloge, govorico vere, da bi bili v resnici v slu?bi evangelizacije (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 27).
In Helmutu bi rad rekel: tudi od duhovnikov se zahteva ta pogum. Biti duhovniki, ki se ne omejujejo na ohranjanje ali upravljanje dedi??ine preteklosti, temve? pastirji, ki so zaljubljeni v Kristusa in pastirji, ki so pozorni na dojemanje evangeljskih vpra?anj – pogosto implicitnih – medtem ko hodijo s svetim Bo?jim ljudstvom, in mi hodimo malo spredaj, malo na sredini in malo v ozadju. In ko prina?amo evangelij – mislim na to, kar nam je povedala Yaaninka – Gospod odpira na?a srca za sre?anje z druga?nimi od nas. Lepo je, celo nujno je, da so med mladimi razli?ne sanje in duhovnosti. Tako tudi mora biti, saj je lahko veliko osebnih in skupnostnih poti, ki pa nas vodijo k istemu cilju, k sre?anju z Gospodom. Bratje in sestre, v Cerkvi je prostor za vse, vse, vse in nih?e ne sme biti fotokopija drugega. Edinost v Cerkvi ni uniformnost, ampak je iskanje harmonije v razli?nosti! In tudi Arnaudu bi rekel: sinodalni proces mora biti vrnitev k evangeliju. Med svojimi prednostnimi nalogami ne sme imeti neke »modne« reforme, ampak se moramo vpra?ati, kaj lahko storimo, da bo evangelij pri?el v dru?bo, ki ga ne poslu?a ve? ali se je oddaljila od vere? Vsi se moramo to vpra?ati.
Druga pot: veselje. Tukaj ne govorimo o veselju, ki je vezano na nekaj trenutnega niti ne moremo slediti modelom bega in potro?ni?ke zabave. Gre za ve?je veselje, ki spremlja in podpira ?ivljenje tudi v temnih ali bole?ih trenutkih, in to je dar, ki prihaja od zgoraj, od Boga. To je veselje srca, ki ga vzbuja evangelij. To pomeni vedeti, da na poti nismo sami in da je tudi v rev??ini, v grehu in bridkosti Bog blizu, skrbi za nas in ne bo dopustil, da bi imela smrt zadnjo besedo. Bog je blizu, bli?ina. Precej preden je postal pape?, je Joseph Ratzinger zapisal, da je pravilo za razlo?evanje naslednje: »Kjer manjka veselja, kjer umre humor, tam tudi ni Svetega Duha […] in obratno: veselje je znamenje milosti« (Bog Jezusa Kristusa, Brescia 1978, 129). Lepo je, kajneda. In zato bi vam rad rekel, naj se iz va?ega oznanjevanja, iz va?ega praznovanja, iz va?ega slu?enja in apostolata ka?e veselje srca, kajti to vzbuja vpra?anja in priteguje tudi tiste, ki so dale?. Veselje srca in ne tisti trenutni nasmeh. Veselje srca. Zahvaljujem se sestri Agnesi in ji pravim: veselje je pot. Kadar se zvestoba zdi te?avna, moramo pokazati – kakor si ti Agnesi dejala – da je zvestoba »pot do sre?e«. In potem, ko vidimo, kam vodi pot, smo bolj pripravljeni za?eti hoditi.
Tretja pot: usmiljenje. Evangelij, ki ga sprejmemo in podelimo med seboj, ki ga prejmemo in podarimo, nas vodi k veselju, ker nam odkrije, da je Bog O?e usmiljenja, ki je ganjen zaradi nas, ki nas dviga iz na?ih padcev, ki nikoli ne odtegne svoje ljubezni do nas. Zapomnimo si v svojem srcu: Bog nikoli ne odtegne svoje ljubezni do nas. »Toda o?e ali tudi takrat, ko sem zagre?il nekaj hudega?« Bog nikoli ne odtegne svoje ljubezni do tebe. To se nam spri?o izkustva zla v?asih lahko zdi »krivi?no«, ker mi preprosto uporabljamo zemeljsko pravi?nost, ki pravi: »Kdor naredi napako, mora pla?ati.« Kljub temu je Bo?ja pravi?nost vi?ja, kdor je naredil napako, je poklican popraviti svoje zmote, a da bi ozdravel v srcu, potrebuje Bo?jo usmiljeno ljubezen. Ne pozabite tega: Bog vse odpu??a in Bog vedno odpu??a. Bog nas opravi?uje s svojim usmiljenjem, to je, nas napravi pravi?ne, ker nam da novo srce, novo ?ivljenje.
Zato bi Mii rekel: hvala za veliko delo, ki ga opravljate za pretvorbo jeze in bole?ine v pomo?. Pretvoriti ga v bli?ino in so?utje. Zlorabe povzro?ijo stra?no trpljenje in rane ter spodkopljejo tudi pot vere. Potrebnega je veliko usmiljenja, da ne bi s kamnitim srcem ostali pred trpljenjem ?rtev, da jim damo ?utiti svojo bli?ino in jim nuditi vso mo?no pomo?, da se od njih u?imo – kot si rekla ti – biti Cerkev, ki postane slu?abnica vseh, ne da bi si koga podjarmila. Da, kajti korenina nasilja je v zlorabi mo?i, ko vloge, ki jih imamo, uporabimo za zatiranje drugih ali za manipuliranje z njimi.
In usmiljenje – mislim na Petrovo slu?bo – je klju?na beseda za zapornike. To sedaj ni v besedilu. Ko vstopam v zapor, se vpra?am: »Zakaj oni in ne jaz?« Jezus nam dokazuje, da se Bog ne zadr?uje dale? od na?ih ran in umazanije. On ve, da vsi lahko naredimo napako, vendar pa nih?e ni napaka. Nih?e ni za vedno izgubljen. Prav je torej, da sledimo vsem potem zemeljske pravi?nosti in ?love?kim, psiholo?kim in kazenskim potem; vendar mora biti kazen zdravilo, voditi mora k ozdravljenju. Pomagati moramo ljudem, da bodo vstali in ponovno odkrili svojo pot v ?ivljenju in v dru?bi. Edinkrat v ?ivljenju vseh je dovoljeno gledati neko osebo od zgoraj navzdol in sicer, da bi ji pomagal vstati. Samo tako. Zapomnimo si: vsi lahko naredimo napako, nih?e pa ni napaka, nih?e ni za vedno izgubljen. Usmiljenje, vedno, vedno usmiljenje.
Sestre in bratje, zahvaljujem se vam. Ko vas pozdravljam, bi vas rad spomnil na delo Magritta, va?ega slovitega slikarja, ki nosi naslov »Dejanje vere«. Predstavlja od znotraj zaprta vrata, ki pa so v sredini vdrta in odprta proti nebu. Gre za ?pranjo, ki nas vabi, naj gremo onstran, naj pogled usmerimo naprej in kvi?ku, naj se nikoli ne zapremo sami vase. To podobo vam zapu??am kot simbol Cerkve, ki nikoli ne zapre vrat, ki vsem nudi odprtost v neskon?no, ki zna gledati onstran. To je Cerkev, ki evangelizira, ?ivi evangeljsko veselje in je usmiljena.
Sestre in bratje, hodite skupaj, vi in Sveti Duh. Udejanjajte usmiljenje. Hodite skupaj vi in Sveti Duh in udejanjajte usmiljenje. Hodite skupaj vi in Sveti Duh, da boste tako Cerkev. Brez Duha se ne zgodi ni? kr??anskega. Tega nas u?i Devica Marija, na?a Mati. Ona naj vas vodi in varuje. Vse iz srca blagoslavljam. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!
