SA国际传媒

SA国际传媒

Pape? Fran?i?ek je homilijo oprl na odlomek iz Lukovega evangelija, ki se je bral med bogoslu?jem in v katerem Jezus obudi mladeni?a v Nainu (prim. Lk 7,11-17). Jezus se nahaja pred mestom Nain, z njim pa hodijo u?enci in »velika mno?ica«. Ko je ?e blizu mestnih vrat, gre v nasprotno smer drug sprevod ljudi, da bi pokopali edinega sina ovdovele matere. Evangelij pravi: »Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila« (Lk 7,13).

»Jezus jo vidi in pusti, da ga prevzame so?utje,« je dejal pape? Fran?i?ek in spomnil na Benedikta XVI., ki je v svoji prvi okro?nici zapisal, da je Jezusov program »srce, ki vidi« (Deus caritas est, 31). »Koliko krat nas je spomnil, da vera ni ideja, ki jo je treba razumeti, ali morala, ki jo je treba prevzeti, temve? je Oseba, ki jo je treba sre?ati, Jezus Kristus: njegovo srce mo?no bije za nas, njegov pogled je ganjen pred na?im trpljenjem.«

Gospodovo so?utje do ?loveka

»Gospod se ustavi pred bole?ino tiste smrti. Zanimivo je, da ravno ob tem prizoru Lukov evangelij Jezusu prvi? podeli naziv “Gospod“: “Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila.“ Jezus je imenovan Gospod – to je Bog, ki ima gospostvo nad vsem – ravno zaradi svojega so?utja do ovdovele matere, ki je s svojim edinim sinom izgubila razlog za ?ivljenje. To je na? Bog, katerega bo?anskost zasije v stiku z na?imi nesre?ami, kajti njegovo srce je so?utno. Vstajenje tega sina, dar ?ivljenja, ki premaga smrt, izhaja ravno od tukaj: iz so?utja Gospoda, ki se ga dotakne na?e skrajno trpljenje, smrt. Kako pomembno je spregovoriti o tem pogledu so?utja tistim, ki do?ivljajo bole?ino zaradi smrti svojih bli?njih!« je dejal sveti o?e.

Ne jokaj, saj solze ne trajajo ve?no

V nadaljevanju je izpostavil pomembno zna?ilnost tega Jezusovega so?utja, da je namre? konkretno. Kot pravi evangelij, je »pristopil in se dotaknil nosil« (prim. Lk 7,14). Dotakniti se nosil mrtvega ?loveka je bilo nekoristno, poleg tega pa je tak?no dejanje v tistem ?asu veljalo za ne?isto in je oku?ilo tistega, ki ga je storil. »A Jezus se na to ne ozira, njegovo so?utje odpravi razdalje in ga pribli?a. To je Bo?ji slog, sestavljen iz bli?ine, so?utja in ne?nosti. In iz malo besed. Kristus ne pridiga o smrti, ampak materi re?e le eno stvar: “Ne jokaj“ (Lk 7,13). Zakaj? Je morda napa?no jokati? Ne, Jezus sam jo?e v evangelijih. Ne jokaj, ji pravi, saj z Gospodom solze ne trajajo za vedno, imajo svoj konec. On je Bog, ki bo – kot prerokujejo sveti spisi – “uni?il smrt“ in “obrisal vse solze“ (prim. Iz 25,8; prim. Raz 21,4). Na?e solze je naredil za svoje, da bi nam jih odvzel.«

»Tu imamo torej so?utje Gospoda, ki pride, da bi o?ivil tistega mladega sina. Za razliko od drugih ?ude?ev Jezus to stori, ne da bi od matere zahteval vero. Zakaj tako izjemen in zelo redek ?ude?? Ker tukaj gre za siroto in vdovo, ki ju Sveto pismo skupaj s tujcem ozna?uje kot najbolj osamljene in zapu??ene, ki ne morejo zaupati nikomur drugemu razen Bogu. Vdova, sirota in tujec so torej osebe, ki so Gospodu najbolj blizu in najbolj ljube. Ne moremo biti blizu in ljubi Bogu, ?e zanemarjamo tiste, ki u?ivajo njegovo varstvo in naklonjenost in ki nas bodo sprejeli v nebesa. Vdova, sirota in tujec.«

Kr??anska poni?nost – popolnoma zaupati Bogu

Pri njih dobimo ?e en pomemben nauk, ki ga je pape? strnil v besedo »poni?nost«. »Sirota in vdova sta namre? poni?ni v pravem pomenu besede, sta tisti, ki vse upanje polagata v Gospoda in ne vase, sredi??e ?ivljenja sta prenesli na Boga: ne zana?ata se na svoje mo?i, ampak na Njega, ki skrbi zanju. Tisti, ki zavra?ajo vsakr?no domnevo o samozadostnosti, ki spoznajo, da potrebujejo Boga in zaupajo vanj, so poni?ni. In ravno ti ubogi v duhu nam razodevajo majhnost, ki je tako v?e? Gospodu, pot, ki vodi v nebesa. Bog i??e poni?ne ljudi, ki upajo vanj, ne pa vase in v svoje na?rte. Bratje in sestre, to je kr??anska poni?nost: ni ena od ostalih kreposti, ampak je osnovna ?ivljenjska naravnanost: verjeti, da potrebujemo Boga, zanj narediti prostor ter mu v celoti zaupati. To je kr??anska poni?nost.«

Kdor se poni?uje, bo povi?an

Po pape?evih besedah Bog ljubi poni?nost, ker mu to omogo?a, da z nami sodeluje. »?e ve?, Bog ljubi poni?nost, ker je On sam poni?en. Spusti se k nam, se skloni; ne vsiljuje se, ampak pu??a prostor. Bog ni samo poni?en, ampak je poni?nost,« pri ?emer je spomnil na molitev Fran?i?ka Asi?kega: »Ti si poni?nost, Gospod.«

»Pomislimo na O?eta,« je povabil pape?, »katerega ime se v celoti navezuje na Sina, ne pa na njega samega; in na Sina, katerega ime je v celoti povezano z O?etom. Bog ljubi tiste, ki se razsredi??ijo, ki niso v sredi??u vsega, torej poni?ne: ti so mu bolj podobni kot kdor koli drug. Zato, kot pravi Jezus, “kdor se poni?uje, bo povi?an“ (Lk 14,11).« Pape? Fran?i?ek je spomnil na besede Benedikta XVI. takoj po izvolitvi, ko je dejal, da je »poni?ni delavec v Gospodovem vinogradu«. »Da, kristjani, zlasti pape?, kardinali in ?kofje,« je dodal, »so poklicani biti poni?ni delavci: da slu?ijo, ne da se jim slu?i; da preden mislijo na svoje sadove, mislijo na tiste v Gospodovem vinogradu. In kako lepo se je odpovedati samemu sebi za Jezusovo Cerkev!« je poudaril.

»Bratje, sestre, prosimo Boga za so?uten pogled in poni?no srce. Ne utrudimo se prositi ga, kajti na poti so?utja in poni?nosti nam Gospod daje svoje ?ivljenje, ki premaga smrt. Molimo za na?e drage pokojne brate. Njihovo srce je bilo pastirsko, so?utno; in poni?no, saj je smisel njihovega ?ivljenja bil Gospod. Naj v Njem najdejo ve?ni mir. Naj se radujejo z Marijo, ki jo je Gospod povi?al, ko je videl njeno poni?nost (prim. Lk,48).