SA国际传媒

Pape? Fran?i?ek

Teolo?ke raziskave, zlasti akademske, so pogosto povezane s strogo uporabo razuma. Ne glede na to, kolikor je pomembno in potrebno, se vsak dan iz prve roke prepri?amo, da je skrivnost ?ivljenja ve?ja od vsakr?ne uporabe razuma. ?ivljenje je ve?je in na?e srce je brezno. Kot trdi Pascal, je »zadnji korak razuma priznanje, da obstaja neskon?nost stvari, ki ga presegajo« (Blaise Pascal, Frammenti, Bur, 2002. Uredil Enea Balmas, b. 267).

To ?e toliko bolj velja, ko se postavimo pred skrivnost Boga. Raba razuma in poglabljanje misli lahko odpirata poti spoznanja le, ?e izhajata iz molitve in duha zrenja njegove skrivnosti, katere bogastvo in znanost sta nedoumljiva (glej Rim 11,33).

Tako razumemo, da naloga teologije ne more biti omejena na urejeno ureditev idej in pojmov. Vedno moramo biti budni pred duhom razsvetljenskega racionalizma, ki nas vodi k urejanju vsebine vere, a jo zreducira na teorijo, lo?eno od konkretne realnosti, od zgodovine ljudi, v katere je vpeta, od ?ivljenjskih vpra?anj in ran reve?ev. Ne smemo pa pozabiti, da ima kr??anstvo svoje vitalno sredi??e v u?love?enju Boga v Jezusu, ki je za mnoge ?e vedno ?kandal in ki smo ga vedno v sku?njavi »pocukrati« v korist »intelektualne in pogosto me??anske vere«.

Ko je teolo?ka refleksija podlegla sku?njavi, da bi vero racionalizirala, je postala suhoparna znanost, brez mesa in brez srca, nezmo?na prenesti skupaj z razlogi za vero tudi vznemirjenja sre?anja z Bogom. Kardinal Newman je v eni od svojih Pridigah govoril o »uzurpaciji razuma«, sku?njavi, ki nas vodi k razlagi vere in samega Svetega pisma v skladu s »posvetno modrostjo« in sekularisti?no miselnostjo.

Ponovno se moramo podati na pot u?love?ene teologije, ki ne izhaja iz abstraktnih idej, spo?etih za mizo, ampak izvira iz te?av konkretne zgodovine, iz ?ivljenja narodov, iz simbolov kultur, iz skritih vpra?anj in iz joka, ki se dviga iz telesnega trpljenja ubogih. Od Boga ustvarjena teologija, ki svetu prina?a oznanila osvoboditve; teologija, ki iz znanosti o veri postane duhovna modrost, da bi spremljala ?ene in mo?e na?ega ?asa pri odkrivanju presenetljive novosti evangelija; teologija, ki iz »akademskega spoznanja« postane »okus srca«, da bi vzbujala bo?ansko vznemirjenost in spodbujala ?love?ko ?eljo po pogledu na robove Bo?je skrivnosti.

To je tisto, kar potrebujemo: teologijo, ki se ne trudi »prevzeti ukrepov« Bo?je skrivnosti, ampak se pusti presenetiti njegovi brezmerni ljubezni, ki se z navdu?enjem podaja v tveganje evangelizacije in slu?enja svetemu Bo?jemu ljudstvu, kajti »naj o?ivi srce tistih, ki i??ejo Gospoda« (Ps 68,33).

 V sedanjem spreminjajo?em se obdobju torej potrebujemo nove poti in nove paradigme. Moramo »ponovno premisliti razmi?ljanje«. To je drzen poskus te knjige in teolo?ke refleksije monsinjorja Antonia Staglianòja, predsednika Pape?ke teolo?ke akademije, ki s tem postane avtor ustvarjalnega posega v teologijo tako, da napi?e nekaj pisem »velikanom« filozofije in teologije.

Iz teh pisem izhaja nujnost: kr??ansko misel, ki hrani veliko bogastvo, je treba premisliti v lu?i novih ?love?kih, znanstvenih in kulturnih pridobitev. Izzvati jo morajo potrebe evangelizacije, ki zahtevajo »teologijo v izhodu«, katera je sposobna dose?i vpra?anja, ki se pogosto nahajajo na mejah zapletenih, te?avnih in ranjenih eksistenc. Prenoviti jo je treba z novimi jeziki in kategorijami, ki bodo sposobne spregovoriti vsem srcem, pribli?ati tiste, ki so oddaljeni, sprejeti druga?e misle?e, tola?iti prizadete, pa tudi – kot je rad rekel don Tonino Bello – »prizadenejo potola?ene«, tako da vsakdo pusti, da se ga dotakne in rani radikalna novost evangelija.

?e uporabim podobo: teologija, ki gleda navzgor in poslu?a Besedo; teologija, ki svoj pogled usmerja v gibalno silo kr??anskega ?ivljenja, ki je Jezus; teologija, ki gleda navzdol, ki se poni?a kot U?itelj, da bi umila noge svetu, da bi v zgodovini razlo?ila semena Bo?jega kraljestva in spremljala nemirna vpra?anja ?love?tva.

Rad se spomnim bla?enega Antonia Rosminija, na katerega je avtor te knjige ?e posebej vezan, ki pravi, da je bil kr??anski nauk v dolo?enem trenutku v zgodovini zaprt v kompendijih racionalne teologije in »ni bil samo skraj?an v teh kompendijih, ampak so ga skraj?ali ?e na drug na?in, to je, da so popolnoma opustili vse, kar se je nana?alo na srce in druge ?love?ke sposobnosti, in poskrbeli za zadovoljitev le uma. Tako te nove knjige nikoli ve? niso govorile ?loveku tako kot starodavne. Govorile so delu ?loveka, eni sami sposobnosti, ki nikoli ni ?lovek. Teolo?ka znanost je pridobila, toda modrost se je zmanj?ala in ?ole so tako pridobile tisti ozek in omejen zna?aj, ki je u?ence oblikoval v razred, lo?en od ostalih ljudi« (A. Rosmini, Pet ran svete Cerkve, uredil G. Picenardi, Ed. Rosminiane, Stresa 2012, ?t. 40, str. 56)

To je zelo aktualno opozorilo, da se teologija ne bi zo?ila in nas lo?ila od sveta.

Z veseljem predstavljam to knjigo, ki poka?e na vrednost ljudske teologije, ki gre iz sebe, da bi naselila »druge kraje«: ne le akademijo, ampak tudi ulico; ne samo znanstvene raziskave, ampak tudi sr?na vpra?anja; ne samo razum, tudi domi?ljijo. Predvsem pa je to teologija, ki i??e in razlo?uje ritem Bo?je ljubezni v negotovih korakih ?loveka, Jezusove svetle?e o?i v temi srca in sveta, poti, ki jih odpira Duh, ki nas s tem, da razbije na?o zaprtost naredi pogumne pri gradnji bratskega in solidarnega sveta.

Moje vo??ilo je, da se naj gre naprej po tej poti. Imeti pogum te teologije, ki ve o »mesu in ljudeh«. In naj nas spremlja Gospod, da od njega prejmemo veselje ?e??enja, gore?nost dejavne ljubezni in pogum za zami?ljanje novega sveta.

Vatikan, 17. september 2023,

Na spomin sv. Roberta Bellarmina