Sveti o?e na rimskem vojnem pokopali??u o spominu in upanju
P. Ivan Herceg DJ - Vatikan
Homilija pape?a Fran?i?ka
Obhajanje dneva, kot je dana?nji, nas pripelje do dveh misli: spomina in upanja. Spomin na tiste pred nami, ki so ?iveli svoja ?ivljenja, ki so kon?ali svoja ?ivljenja. Spomin na toliko ljudi, ki so nam delali dobro, v dru?ini, med prijatelji. In tudi spomin na tiste, ki niso uspeli narediti veliko dobrega, a so bili sprejeti v Bo?ji spomin, v Bo?je Usmiljenje. Obstaja skrivnost tega velikega Gospodovega Usmiljenja.
In potem upanje. To je tak?en spomin, s katerim gledamo naprej, da pogledamo na na?o pot, na svojo pot. Hodimo naproti sre?anju z vsemi, z Gospodom. In prositi moramo Gospoda za to milost upanja. Upanje, ki nikoli ne razo?ara. Nikoli! Upanje, ki je tista vsakdanja vrlina, ki nas pelje naprej, nam pomaga re?evati probleme in iskati izhode iz mnogih te?av. Ampak vedno naprej, naprej. To rodovitno upanje, ta teolo?ka krepost vsakega dne, vseh trenutkov. Rekel bi, teolo?ka krepost kuhanja, ki je pri roki in nam vedno pomaga. Upanje, ki ne razo?ara. In med spominom in upanjem je ta napetost ...
Osredoto?il bi se na nekaj, kar se mi je zgodilo ob vstopu. Pogledal sem starost teh padlih. Ve?ina med 20 in 30. Prekinjena ?ivljenja, ?ivljenja brez prihodnosti, tukaj. In pomislil sem na star?e, na matere, ki so prejele tisto pismo: »Gospa, v ?ast mi je povedati, da imate sina heroja« - »Ja, heroja, ampak so mi ga vzeli«. Toliko solz v teh prekinjenih ?ivljenjih. In nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na dana?nje vojne. Enako se dogaja tudi danes z veliko mladimi in starimi ljudmi. V vojnah sveta, tudi tistih, ki so nam najbli?je, v Evropi ali zunaj ... Koliko mrtvih. ?ivljenje je uni?eno, ne da bi se tega zavedali.
Danes ob misli na pokojne, ob spominu na pokojne in v upanju prosimo Gospoda za mir, da se ljudje ne bi ve? pobijali v vojnah. Veliko nedol?nih mrtvih, veliko vojakov, ki tam pustijo svoja ?ivljenja. In zakaj je temu tako? Vojne so vedno poraz. Vedno. Ni popolne zmage, ne. Vedno – ja, eden premaga drugega, ampak ... – za tem je poraz cene, ki jo je potrebno pla?ati.
Molimo h Gospodu za na?e pokojne, za vse, za vse. Naj jih Gospod vse sprejme. In tudi naj se nas Gospod usmili in nam da upanje. Upanje, da gremo naprej in da jih bomo na?li vse skupaj z Njim, ko nas pokli?e. Tako naj bo.
