Poslanica svetega o?eta Fran?i?ka za post 2021
POSLANICA SVETEGA O?ETA FRAN?I?KA
za post 2021
»Glejte, v Jeruzalem gremo…« (Mt 20,18).
Post: ?as za prenovo vere, upanja in ljubezni.
Dagi bratje in sestre,
ko Jezus svojim u?encem naznani svoje trpljenje, smrt in vstajenje v izpolnitev O?etove volje, jim razkrije globok pomen svojega poslanstva in jih pokli?e, naj se mu pridru?ijo za odre?enje sveta.
Ko hodimo po poti posta, ki nas vodi k velikono?nim praznovanjem, se spominjamo Njega, ki »je sam sebe poni?al tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na kri?u« (Flp 2,8). V tem ?asu spreobrnjenja prenovimo svojo vero, zajemimo »?ivo vodo« upanja in z odprtim srcem sprejmimo Bo?jo ljubezen, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu. Med velikono?no vigilijo bomo obnovili obljube na?ega krsta, da se bomo po delovanju Svetega Duha prerodili v nove mo?ke in ?enske. A ?e pot posta je, tako kot celotno kr??ansko romanje, vsa v lu?i vstajenja, ki spodbuja ?ustva, dr?e in odlo?itve tistega, ki ho?e hoditi za Kristusom.
Post, molitev in milo??ina, kot jih je predstavil Jezus v svojem oznanjevanju (prim. Mt 6,1-18) so pogoji in izrazi na?ega spreobrnjenja. Pot ubo?tva in odpovedi (post), ljube? pogled na ranjenega ?loveka (milo??ina) ter sinovski pogovor z O?etom (molitev) nam omogo?ajo, da utelesimo iskreno vero, ?ivo upanje in dejavno ljubezen.
1. Vera nas kli?e, naj sprejmemo resnico in postanemo njene pri?e pred Bogom in pred vsemi brati in sestrami.
V tem postnem ?asu sprejeti in ?iveti resnico, ki se je razodela v Kristusu, pomeni najprej pustiti, da nas dose?e Bo?ja beseda, ki nam jo iz roda v rod posreduje Cerkev. Ta resnica ni konstrukcija razuma, pridr?ana za nekaj izbranih, vzvi?enih ali imenitnej?ih umov, ampak je sporo?ilo, ki ga lahko sprejmemo in razumemo z inteligenco srca, ki je odprto za veli?ino Boga, ki nas ljubi prej, preden se mi sami tega zavemo. Ta resnica je Kristus sam, ki je s tem, da je do konca prevzel na?o ?love?kost, postal pot – zahtevna a vsem odprta – ki vodi k polnosti ?ivljenja.
Post, ?ivet kot izkustvo pomanjkanja, vodi tiste, ki ga ?ivijo v preprostosti srca, k ponovnemu odkritju Bo?jega daru in k razumevanju resni?nosti na?e ustvarjenosti po njegovi podobi in podobnosti, ki v Njem dobi svojo izpolnitev. Ko ?lovek, ki se posti, do?ivlja izkustvo sprejetega ubo?tva, postane ubog z ubogimi in »kopi?i« bogastvo prejete in podeljene ljubezni. Post, ki je tako razumljen in ?ivet, pomaga ljubiti Boga in bli?njega, kolikor je ljubezen, kakor u?i sv. Toma? Akvinski, nagnjenje, ki je osredinjeno na drugega, ker ga ima za edino sebi enako bitje (prim. Okro?nica Vsi bratje, 93).
Post je ?as, da verujemo oziroma da sprejmemo Boga v svoje ?ivljenje in mu dovolimo, da »prebiva« pri nas (prim. Jn 14,23). Postiti se pomeni osvoboditi na?e ?ivljenje tega, kar ga obremenjuje, tudi od zasi?enosti z informacijami – resni?nih ali la?nih – in potro?ni?kih proizvodov, da bi odprli vrata svojega srca Njemu, ki k nam prihaja ubog v vsem, a »poln milosti in resnice« (Jn 1,14): Bo?ji Sin Odre?enik.
2. Upanje kot »?iva voda«, ki nam omogo?a nadaljevanje poti
Samarijanka, ki jo Jezus prosi, naj mu da piti pri vodnjaku, ne razume, ko ji pravi, da bi ji lahko dal »?ive vode« (Jn 4,10). Na za?etku seveda misli na materialno vodo, Jezus pa misli na Svetega Duha, ki ga bo on v obilju dal v velikono?ni skrivnosti in ki v nas vliva upanje, ki ne razo?ara. ?e v napovedovanju svojega trpljenja in smrti Jezus oznani upanje, ko pravi: »in tretji dan bo vstal« (Mt 20,19). Jezus nam govori o prihodnosti, ki jo je odprlo O?etovo usmiljenje. Upati z njim in zaradi njega pomeni verovati, da se zgodovina ne kon?a z na?imi napakami, na?im nasiljem, krivicami in grehom, ki kri?a Ljubezen. Pomeni iz odprtega srca zajemati O?etovo odpu??anje.
V sedanjem ozra?ju zaskrbljenosti, v katerem ?ivimo in v katerem se vse zdi krhko in negotovo, bi lahko govorjenje o upanju delovalo kot provokacija. Postni ?as je namenjen upanju, da bi svoj pogled spet usmerili na Bo?jo potrpe?ljivost, ki ?e naprej skrbi za svoje stvarstvo, medtem ko smo mi z njim pogosto grdo ravnali (prim. Okro?nica Bodi hvaljen, 32-33.43-44). Upanje je v spravi, h kateri nas zavzeto spodbuja sv. Pavel: »Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). Ko v zakramentu, ki je v srcu na?ega procesa spreobrnjenja, sprejmemo odpu??anje, postanemo tudi sami raz?irjevalci odpu??anja: ker smo ga sami prejeli, ga lahko ponujamo s tem, da smo sposobni ?iveti pozoren dialog in da sprejmemo vedenje, ki bodri ?loveka, ki je bil ranjen. Bo?je odpu??anje tudi po na?ih besedah in dejanjih omogo?i, da ?ivimo veliko no? bratstva.
V postu bodimo bolj pozorni, da bomo govorili »besede, ki vra?ajo mo?, krepijo, tola?ijo in spodbujajo in ne za besede, ki poni?ujejo, ?alostijo, razburjajo in zani?ujejo« (Okro?nica Vsi bratje, 223). V?asih je za prebuditev upanja dovolj biti plemenit ?lovek, »ki odlo?i svoje nujne skrbi, da bi izkazal pozornost, naklonil nasmeh, rekel spodbudno besedo in sredi tolike brezbri?nosti komu prisluhnil« (prav tam, 224).
V zbranosti in v tihi molitvi nam je upanje dano kot navdih in notranja lu?, ki osvetljuje izzive in izbire na?ega poslanstva: zato je bistveno, da se zberemo za molitev (prim. Mt 6,6) in na skrivnem sre?amo O?eta ne?nosti.
?iveti post z upanjem pomeni ?utiti, da smo v Jezusu Kristusu pri?e novega ?asa, v katerem Bog »vse dela novo« (prim. Raz 21,1-6). Pomeni dobiti Kristusovo upanje, ki da svoje ?ivljenje na kri?u in ki ga Bog obudi tretji dan, »vselej … vsakomur pripravljeni odgovoriti, ?e vas vpra?a za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15).
3. Ljubezen, ?iveta po Kristusovih stopinjah, v pozornosti in so?utju do vsakogar, je najlep?i izraz na?e vere in na?ega upanja.
Ljubezen se veseli, ko vidi, da drugi raste. Zato tudi trpi, ko se drugi znajde v stiski: sam, bolan, brezdomec, zani?evan, v potrebi … Ljubezen je vzgib srca, zaradi katerega izstopanje iz sebe ustvari vez medsebojne podelitve in ob?estva.
»Z dru?beno ljubeznijo je mogo?e zoreti za civilizacijo ljubezni, h kateri se lahko ?utimo vsi poklicani. Ljubezen lahko s svojim univerzalnim dinamizmom vzpostavi nov svet, ki ni jalovo ?ustvo, temve? najbolj?i na?in za dosego u?inkovitih poti razvoja za vse« (VB, 183).
Ljubezen je dar, ki daje smisel na?emu ?ivljenju in po katerem gledamo na tistega, ki je v pomanjkanju, kot na ?lana na?e dru?ine, na prijatelja, na brata. ?e nekaj malega podelimo z ljubeznijo, tega ni nikoli konec, ampak se spremeni v zalogo ?ivljenja in sre?e. To se je zgodilo z moko in oljem vdove iz Sarepte, ki je dala kola?ek preroku Eliju (prim. 1 Kr 17,7-16); in s hlebi, ki jih je Jezus blagoslovil, razlomil in dal u?encem, da so jih razdelili mno?ici (prim. Mr 6,30-44). Tako se zgodi z na?o milo??ino, pa naj bo majhna ali velika, ki je dana z veseljem in preprostostjo.
?iveti post ljubezni pomeni poskrbeti za tistega, ki trpi, ki je zapu??en ali v stiski zaradi pandemije Covid-19. V razmerah velike negotovosti glede jutri?njega dneva, ko se spominjamo besede, ki jo je Bog namenil svojemu Slu?abniku: »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil« (Iz 43,1), s svojo ljubeznijo podarimo besedo zaupanja in dajmo drugemu ?utiti, da ga Bog ljubi kot sina.
»Samo s pogledom, zazrtim v obzorje, ki ga je spremenila ljubezen, lahko vidimo dostojanstvo drugega ?loveka. Zaradi tak?nega pogleda, v katerem odseva priznanje in spo?tovanje do reve?ev in njihovega neizmernega dostojanstva, spo?tovanje njihovega ?ivljenjskega sloga in njihove kulture, so ubogi resni?no integrirani v dru?bo« (VB, 187).
Dragi bratje in sestre, vsaka etapa ?ivljenja je ?as, da verujemo, upamo in ljubimo. Naj nam ta klic, da bi post ?iveli kot pot spreobrnjenja, molitve in podelitve na?ih dobrin, pomaga, da bomo v svojem skupnem in osebnem spominu ponovno ovrednotili vero, ki prihaja od ?ivega Kristusa, upanje, ki ga o?ivlja pi? Duha, in ljubezen, katere neiz?rpni vir je usmiljeno O?etovo srce.
Marija, Odre?enikova Mati, zvesta pod kri?em in v srcu Cerkve, naj nas podpira s svojo pozorno prisotnostjo, in blagoslov Vstalega naj nas spremlja na poti proti velikono?ni svetlobi.
Rim, Sveti Janez v Lateranu, 11. novembra 2020, god sv. Martina iz Toursa.
Fran?i?ek
