SA国际传媒

POSLANICA SVETEGA O?ETA FRAN?I?KA
ZA OBHAJANJE 54. SVETOVNEGA DNEVA MIRU
1. JANUARJA 2021

Kultura skrbi kot pot miru

1. Na pragu novega leta ?elim izre?i svoje najbolj spo?tljive pozdrave voditeljem dr?av in vlad, odgovornim v mednarodnih organizacijah, duhovnim voditeljem in vernikom razli?nih verstev, mo?kim in ?enskam dobre volje. Vsem namenjam najbolj?e ?elje, da bi v tem letu ?love?tvo lahko napredovalo na poti bratstva, pravi?nosti in miru med ljudmi, skupnostmi, ljudstvi in dr?avami.

Leto 2020 je zaznamovala huda zdravstvena kriza covida-19, ki se je spremenila v ve?podro?ni in globalni pojav; poslab?al je med seboj mo?no povezane krize kot so podnebna, prehranjevalna, gospodarska in migracijska, ter povzro?il hudo trpljenje in stiske. Mislim predvsem na tiste, ki so izgubili dru?inskega ?lana ali ljubljenega ?loveka, pa tudi na tiste, ki so ostali brez dela. Poseben spomin gre zdravnikom, medicinskim sestram in bolni?arjem, farmacevtom, raziskovalcem, prostovoljcem, kaplanom ter osebju bolni?nic in zdravstvenih centrov, ki so si prizadevali in si ?e vedno prizadevajo, z velikimi napori in ?rtvami, tako da so nekateri celo umrli, ko so posku?ali biti blizu bolnikom, da bi laj?ali njihovo trpljenje ali jim re?ili ?ivljenje. Ko tem ljudem izrekam poklon, ponovno pozivam odgovorne v politiki in v zasebnem sektorju, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev dostopa do cepiva proti covidu-19 in do bistvenih tehnologij, ki so potrebne za pomo? bolnikom in vsem tistim, ki so najbolj revni in najbolj krhki.[1]

Bole?e je ugotavljati, da ob ?tevilnih pri?evanjih karitativnosti in solidarnosti, ?al dobivajo nov zagon razli?ne oblike nacionalizma, rasizma, ksenofobije in tudi vojne in spopadi, ki sejejo smrt in uni?enje.

Ti in drugi dogodki, ki so zaznamovali pot ?love?tva v preteklem letu, nas u?ijo, kako pomembno je skrbeti drug za drugega in za stvarstvo, da bi gradili dru?bo, ki temelji na bratskih odnosih. Zato sem za temo te poslanice izbral: Kultura skrbi (za) kot pot miru. Kultura skrbi za izkoreninjenje kulture brezbri?nosti, odmetavanja in spora, ki je danes pogosto prevladujo?a.

2. Bog Stvarnik, izvor ?lovekove poklicanosti k skrbi
V mnogih verskih izro?ilih so pripovedi, ki se nana?ajo na izvor ?loveka, na njegov odnos s Stvarnikom, z naravo in z njemu podobnimi. V Svetem pismu Prva Mojzesova knjiga od samega za?etka razodeva pomembnost skrbi ali  ohranjanja Bo?jega na?rta za ?love?tvo, ko poudarja odnos med ?lovekom (’adam) in zemljo (’adamah) ter med brati. V svetopisemski pripovedi o stvarjenju Bog zaupa vrt, »zasajen v Edenu« (prim. 1 Mz 2,8) v roke Adamu z naro?ilom, naj ga »obdeluje in varuje« (prim. 1 Mz 2,15). To po eni strani pomeni, naj zemljo naredi rodovitno, po drugi strani pa naj jo varuje in ohranja njene sposobnosti podpiranja ?ivljenja.[2] Glagola »obdelovati« in »varovati« opisujeta Adamov odnos z njegovim domom-vrtom in razkrivata tudi zaupanje, ki ga ima Bog vanj, ko ga naredi za gospoda in varuha celotnega stvarstva.

Rojstvo Kajna in Abela za?enja zgodbo bratov, katerih odnos bo Kajn razlagal  negativno v smislu za??ite ali varovanja. Potem ko je ubil svojega brata Abela, Kajn na Bo?je vpra?anje odgovori takole: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9)[3]. Seveda! Kajn je »varuh« svojega brata. »V teh zelo starih, z globokim simbolizmom nabitih pripovedih je ?e navzo?e danes veljavno prepri?anje, da je vse med seboj povezano in da je na?a iskrena skrb za lastno ?ivljenje in za na?e razmerje do narave nelo?ljivo povezana z bratstvom, pravi?nostjo in zvestobo v odnosih do drugih.«[4]

3. Bog Stvarnik, vzor skrbi
Sveto pismo Boga poleg tega, da ga predstavlja kot Stvarnika, ga predstavlja tudi kot tistega, ki skrbi za svoje stvaritve, zlasti za Adama, Evo in njune otroke. Tudi Kajn, ?eprav nanj pade prekletstvo zaradi zlo?ina ki ga je storil, dobi od Stvarnika v dar varovalno znamenje, da bi bilo njegovo ?ivljenje za??iteno (prim. 1 Mz 4,15). Medtem ko to dejstvo potrjuje nedotakljivo dostojanstvo osebe, ustvarjene po Bo?ji podobi in podobnosti, ka?e tudi Bo?ji na?rt za ohranitev harmonije stvarstva, ker »mir in nasilje ne moreta prebivati v istem bivali??u.«[5]

Prav skrb za stvarstvo je v temelju vzpostavitve sobote, ki ureja ?e??enje Boga, poleg tega pa je imela namen ?e vzpostaviti dru?beni red in pozornost do reve?ev (1 Mz 1,1-3; 1 Mz 25,4). Obhajanje jubileja ob ponovitvi sedmega sobotnega leta je dopustilo premirje glede zemlje, su?njev in dol?nikov. V tem letu milosti so poskrbeli za najbolj ranljive, ko so jim ponudili nove obete za ?ivljenje, da ne bi bilo nobenega reve?a med ljudstvom (prim. 5 Mz 15,4).

Omeniti velja tudi prero?ko izro?ilo, kjer se vrhunec svetopisemskega razumevanja pravi?nosti ka?e v na?inu, kako skupnost ravna z najslabotnej?imi v svoji sredi. Zato Amos (2,6-8; 8) in zlasti Izaija (58) stalno povzdigujeta glas v prid pravi?nosti za reve?e, ki jih zaradi njihove ranljivosti in pomanjkanja mo?i poslu?a samo Bog, ki skrbi zanje (prim. Ps 34,7; 113,7-8).

4. Skrb v Jezusovem slu?enju
Jezusovo ?ivljenje in slu?enje utele?ata vrh razodetja O?etove ljubezni do ?love?tva (Jn 3,16). V sinagogi v Nazaretu se je Jezus razodel kot Tisti, ki ga je Gospod posvetil in poslal, »da prinese blagovest ubogim, da oznani jetnikom prostost in slepim vid; da pusti zatirane na prostost« (prim. Lk 4,18). Ta mesijanska dejanja, ki so zna?ilna za jubileje, predstavljajo najbolj zgovorno pri?evanje poslanstva, ki mu ga je zaupal O?e. V svojem so?utju se Kristus pribli?a bolnim na  telesu in v duhu ter jih ozdravi; odpusti gre?nikom in jim podari novo ?ivljenje. Jezus je dobri Pastir, ki skrbi za ovce (prim. Jn 10,11-18; Ez 34,1-31); je usmiljeni Samarijan, ki se skloni nad ranjenega ?loveka, o?isti njegove rane in poskrbi zanj (prim. Lk 10,30-37).

Na vi?ku svojega poslanstva Jezus potrdi svojo skrb za nas tako, da se je daroval na kri?u in nas osvobodil su?nosti greha in smrti. Tako nam je z darom svojega ?ivljenja in s svojo ?rtvijo odprl pot ljubezni in vsakomur pravi: »Hodi za menoj. Tudi ti tako delaj« (prim. Lk 10,37).

5. Kultura skrbi (za) v ?ivljenju tistih, ki hodijo za Jezusom
Duhovna in telesna dela usmiljenja predstavljajo jedro karitativnega slu?enja v prvotni Cerkvi. Kristjani prve generacije so uresni?evali medsebojno podelitev, da med njimi nih?e ne bi bil v pomanjkanju (prim. Apd 4,34-35) in si prizadevali, da bi skupnost postala sprejemajo? dom, odprt za vsako ?love?ko situacijo, pripravljena poskrbeti za najbolj krhke. Tako je postalo normalno, da so dajali prostovoljne darove, da so nasitili reve?e, pokopali mrtve, hranili sirote, ostarele in ?rtve nesre?, na primer brodolomov. In ko je v naslednjih obdobjih kr??anska dobrodelnost izgubila nekaj svojega poleta, so nekateri cerkveni o?etje vztrajali pri tem, da je Bog lastnino namenil za skupno dobro. Ambro? je trdil, da »je narava razlila vse stvari ljudem za skupno rabo […] Narava je torej dala skupno pravico za vse, pohlep pa jo je spremenil v pravico samo za nekatere.«[6] Ko je Cerkev prestala preganjanja prvih stoletij, je svobodo izkoristila, da je navdihovala dru?bo in njeno kulturo. Beda ?asa je zbudila nove mo?i v slu?bi charitas christiana. Zgodovina omenja ?tevilne dobrodelne ustanove. […] Za laj?anje trpe?ega ?love?tva so bile zgrajene ?tevilne ustanove: bolni?nice, zaveti??a za reve?e, siroti?nice in najdeni?nice, hospici, itd.«[7]

6. Na?ela dru?benega nauka Cerkve kot temelj kulture skrbi (za)
Diakonija za?etkov obogatena z razmi?ljanji o?etov in skozi stoletja spodbujana po dejavni dobrodelnosti mnogih svetlih pri? vere, je postala utripajo?e srce dru?benega nauka Cerkve; vsem ljudem dobre volje se ponuja kot dragocena dedi??ina na?el, meril in pojasnil, iz katerih lahko ?rpamo »slovnico« skrbi (za): pospe?evanje dostojanstva vsake ?love?ke osebe, solidarnost z revnimi in ljudmi brez obrambe, skrb za skupno dobro, varovanje stvarstva.

* Skrb kot pospe?evanje dostojanstva in pravic osebe
»Pojem osebe, ki se je rodil in dozorel v kr??anstvu, pomaga pri polnem ?love?kem razvoju. Kajti oseba vedno pomeni odnos, ne individualizma, potrjuje vklju?enost in ne izklju?enosti, enkratno in nedotakljivo dostojanstvo in ne izkori??anja.«[8] Vsaka ?love?ka oseba je cilj sama v sebi, nikdar ni sredstvo, ki ga cenimo zgolj zaradi njegove koristnosti, in je ustvarjena za skupno ?ivljenje v dru?ini, v skupnosti, v dru?bi, kjer so vsi ?lani enaki po dostojanstvu. Iz tega dostojanstva izhajajo ?lovekove pravice in tudi dol?nosti, ki opozarjajo na primer na odgovornost sprejemanja in pomo?i revnim, bolnim, odrinjenim, vsakega na?ega »bli?njega, pa naj bo blizu ali dale? v ?asu in prostoru.«[9]

* Skrb za skupno dobro
Vsak vidik dru?benega, politi?nega in gospodarskega ?ivljenja najde svojo izpolnitev, ko se postavi v slu?bo skupnemu dobremu oziroma »vsota vseh tistih razmer dru?benega ?ivljenja, ki tako skupnostim kakor posameznim ?lanom omogo?ajo, da v ve?ji meri in la?je dosegajo svojo popolnost.«[10] Zato morajo na?i na?rti in napori vedno upo?tevati u?inke na celotno ?love?ko dru?ino, preudariti posledice za sedanji trenutek in za prihodnje rodove. Kako je to res in aktualno, nam ka?e pandemija covid-19, med katero »smo ugotovili, da smo vsi na istem ?olnu, vsi krhki in zbegani, isto?asno pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da veslamo skupaj,«[11] ker »se nih?e ne bo re?il sam«[12] in nobena izolirana dr?ava ne more zagotoviti skupne blaginje za svoje prebivalstvo.[13]

*  Skrb preko solidarnosti
Solidarnost konkretno ka?e ljubezen do bli?njega; ne kot nejasno ?ustvo, ampak kot »trdna in vztrajna odlo?nost, da si bomo prizadevali za skupno dobro: oziroma za dobro vseh in vsakega, ker smo vsi v resnici odgovorni za vse.«[14] Solidarnost nam pomaga, da vidimo drugega – bodisi kot osebo bodisi v ?irokem smislu kot ljudstvo ali narod – ne kot statisti?ni podatek ali sredstvo, ki ga izkoristimo in potem odvr?emo, ko ni ve? koristen, ampak kot na?ega bli?njega, sopotnika, ki je poklican, da se tako kot mi udele?i gostije ?ivljenja, na katero nas je Bog vse enako povabil.

*  Skrb in varovanje stvarstva
Okro?nica Laudato si’ v celoti upo?teva medsebojno povezanost vse ustvarjene resni?nosti in isto?asno poudarja zahtevo, da moramo poslu?ati krik potrebnih in krik stvarstva. Iz tega pozornega in nenehnega poslu?anja se lahko porodi u?inkovita skrb za zemljo, na? skupni dom, in za reve?e.  S tem v zvezi bi rad poudaril, da »?ut notranje povezanosti z drugimi ustvarjenimi bitji ne more biti pristen, ?e srce ne premore ne?nosti, so?utja in skrbi za druge ljudi.«[15] »Mir, pravi?nost in varovanje stvarstva so tri popolnoma povezana vpra?anja, ki jih ni mogo?e lo?iti tako, da bi jih obravnavali posami?no, ne da bi ponovno zapadli v redukcionizem.«[16]

7. Kompas za skupno smer
V ?asu, ki mu gospoduje kultura odmetavanja, spri?o zaostrovanja neenakosti znotraj narodov in med njimi,[17] bi torej rad povabil odgovorne v mednarodnih organizacijah in v vladah, v svetu gospodarstva in znanosti, dru?benih komunikacij in vzgojnih ustanov, naj vzamejo v roko ta »kompas« zgoraj omenjenih na?el, da dajo skupno smer procesu globalizacije, »resni?no humano smer«.[18] To bi nam namre? omogo?ilo, da cenimo vrednost in dostojanstvo vsakega ?loveka, da skupaj in solidarno delamo za skupno dobro, ko dvigamo tiste, ki trpijo zaradi rev??ine, bolezni, su?enjstva, diskriminacije in spopadov. S tem kompasom spodbujam vse, da postanejo preroki in pri?e kulture skrbi,  da bi zapolnili tolike socialne neenakosti. To bo mogo?e samo z mo?no raz?irjeno vlogo ?ensk v dru?ini in v vsakem dru?benem, politi?nem in institucionalnem podro?ju.

Kompas dru?benih na?el, ki je potreben za pospe?evanje kulture skrbi, ka?e tudi na odnose med narodi, ki bi jih morali navdihovati bratstvo, medsebojno spo?tovanje, solidarnost in upo?tevanje mednarodnega prava. S tem v zvezi je treba ponovno potrditi za??ito in pospe?evanje temeljnih ?lovekovih pravic, ki so neodtujljive, univerzalne in nedeljive.[19]

Opozoriti je treba tudi na spo?tovanje humanitarnega prava zlasti v tej fazi, ko si spopadi in sledijo brez prekinitve. Na ?alost se mnoga podro?ja in skupnosti ne spomnijo ve? ?asa, ko so ?ivele mirno in varno. ?tevilna mesta so postala kot epicentri negotovosti: njihovi prebivalci se borijo, da bi ohranili svoj normalni ritem, ker jih napadajo in bombardirajo brez razlike z eksplozivi, topni?tvom in lahkim oro?jem. Otroci se ne morejo u?iti. Mo?je in ?ene ne morejo delati, da bi vzdr?evali dru?ine. Huda lakota se raz?irja tam, kjer je v?asih niso poznali. Ljudje so prisiljeni be?ati in pu??ajo za sabo vse, ne samo svojih domov, ampak tudi dru?insko zgodovino in kulturne korenine.

Razlogov za spopade je veliko, izid pa je vedno isti: uni?enje in humanitarna kriza. Moramo se ustaviti in se vpra?ati: kaj je pripomoglo k normalizaciji spopadov v svetu? Zlasti pa kako spremeniti na?a srce in zamenjati na?e mi?ljenje, da bomo v resnici iskali mir v solidarnosti in bratstvu?

Kak?no razsipanje sredstev gre za oro?je, zlasti za jedrsko oro?je,[20] sredstev, ki bi jih lahko uporabili za pomembnej?e prednostne naloge za zagotovitev varnosti ljudi, kot je pospe?evanje miru in celostnega ?love?kega razvoja, boj proti rev??ini, zagotovitev zdravstvenih potreb. Tudi te stvari sicer izpostavljajo globalni problemi, kot sta sedanja pandemija covid-19 in podnebne spremembe. Kako pogumna odlo?itev bi bila, ?e bi »z denarjem, ki ga porabimo za oro?je in druge voja?ke izdatke, ustanovili 'Svetovni sklad', da bi mogli dokon?no odstraniti lakote in prispevati k razvoji najbolj revnih dr?av!«[21]

8. Da bi vzgajali za kulturo skrbi
Pospe?evanje kulture skrbi zahteva vzgojni proces in kompas dru?benih na?el je v ta namen zanesljivo orodje za razli?ne med seboj povezane kontekste. V zvezi s tem bi rad navedel nekaj primerov.

- Vzgoja za skrb se za?ne v dru?ini, ki je nravno in temeljno jedro dru?be, kjer se u?imo ?iveti v medsebojnem odnosu in spo?tovanju. Vseeno pa dru?ina potrebuje pogoje, da bo mogla izpolniti to ?ivljenjsko pomembno in nujno nalogo.

- V sodelovanju z dru?ino so drugi subjekti,  postavljeni za vzgojo ?ola in univerza, analogno temu pa pod dolo?enimi vidiki tudi subjekti dru?benega obve??anja.[22] Poklicani so, da posredujejo sistem vrednot, ki temelji na priznanju vsake osebe, vsake jezikovne, etni?ne in verske skupnosti, vsakega ljudstva, ter temeljnih pravic, ki iz tega izhajajo. Vzgoja predstavlja enega od stebrov bolj pravi?ne in bolj solidarne dru?be.

- Verstva na splo?no, zlasti pa verski voditelji lahko igrajo nenadomestljivo vlogo pri tem, da vernikom in dru?bam posredujejo vrednote solidarnosti, spo?tovanja razlik, sprejemanja in skrbi za najbolj krhke brate. S tem v zvezi spominjam na besede pape?a Pavla VI., namenjene ugandskemu parlamentu leta 1969: »Ne bojte se Cerkve; ?asti vas, vzgaja po?tene in zveste dr?avljane, ne spodbuja tekmovalnosti in delitev, sku?a pospe?evati zdravo svobodo, dru?beno pravi?nost in mir; ?e ima kako prednost, je ta za reve?e, za izobra?evanje najmlaj?i in ljudstva, za skrb za trpe?e in zapu??ene.«[23]

- Tistim, ki so zavzeti s slu?enjem prebivalstvu v mednarodnih vladnih in nevladnih  organizacijah, in imajo izobra?evalno poslanstvo, vsem tistim, ki pod razli?nimi naslovi delajo na podro?ju izobra?evanja in raziskovanja, ponavljam svojo spodbudo, da bi lahko dosegli cilj izobra?evanja, »ki bo bolj odprto in vklju?ujo?e, sposobno potrpe?ljivega poslu?anja, konstruktivnega dialoga in medsebojnega razumevanja.«[24] ?elim si, da bi bilo to povabilo, izre?eno v okviru Globalnega dogovora o vzgoji, ?iroko in raznoliko sprejeto.

9. Brez kulture skrbi ni miru
Kultura skrbi kot skupno, solidarno in soudele?eno prizadevanje za za??ito in pospe?evanje dostojanstva in dobrega vseh, kot pripravljenost, da se bomo zanimali, da bomo pozorni na so?utje, spravo in ozdravljenje, na medsebojno spo?tovanje in vzajemno sprejemanje, predstavlja privilegirran na?in za graditev miru. »Na ?tevilnih koncih sveta  potrebujemo novih poti miru, ki vodijo k celjenju ran, potrebujemo mojstre miru, pripravljeni na za?etek zdravljenja in obnovljenega sre?anja z domiselnostjo in drznostjo.«[25]

 V tem ?asu, ko ?oln ?love?tva, ki ga pretresa vihar krize, s te?avo i??e bolj mirno in vedro obzorje, nam lahko krmilo dostojanstva ?lovekove osebe in »kompas« temeljnih dru?benih na?el omogo?ita plutje v varni in skupni smeri. Kot kristjani imamo pogled usmerjen k Devici Mariji, Morski zvezdi in Materi upanja. Vsi sodelujemo, da bi napredovali proti novemu obzorju ljubezni in miru, bratstva in solidarnosti, medsebojne podpore in vzajemnega sprejemanja. Ne popu??ajmo sku?njavi brezbri?nosti do drugih, zlasti do najslabotnej?ih; ne navadimo se pogledati stran,[26] ampak si vsak dan konkretno prizadevajmo za »oblikovanje skupnosti, ki jo sestavljajo bratje, ki se med seboj sprejemajo in skrbijo drug za drugega.«[27]

Vatikan, 8. decembra 2020

[1] Prim. Video sporo?ilo ob 75. plenarnem zasedanju Generalne skup??ine Zdru?enih narodov, 25. september 2020.
[2] Prim. Okro?nica Laudato si’ (24. maj 2015), 67.
[3] Prim. »«, Poslanica za obhajanje 47. svetovnega dneva miru 1. januarja 2014 (8. december 2013), 2.
[4] Okro?nica Laudato si’ (24. maj 2015), 70.
[5] Pape?ki svet za pravi?nost in mir, Kompendij dru?benega nauka Cerkve, ?t. 488.
[6] De officiis, 1, 28, 132: PL 16, 67.
[7] K. BIHLMEYER - H. TÜCHLE, Storia della Chiesa, vol. I L’antichità cristiana, Morcelliana, Brescia 1994, 447.448.
[8] Govor udele?encem konference, ki jo je promoviral Dikasterij za celosten ?love?ki razvoj ob 50. letnici »Populorum progressio« (4. april 2017).
[9] Sporo?ilo 22. seji konference dr?av podpisnic okvirne konvencije Zdru?enih narodov o podnebnih spremembah (COP22), 10. november 2016. Prim. Med dikasterijsko omizje Svetega sede?a o celostni ekologiji, Na poti k skrbi za na? skupni dom. Pet let od Laudato si’, LEV, 31. maj 2020.
[10] 2. Vatikanski ekumenski koncil, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 26.
[11] Izjemen molitveni trenutek v ?asu epidemije, 27. marec 2020.
[12] Prav tam.
[13] Prim. Okro?nico Fratelli tutti (3. oktober 2020), 8; 153.
[14] Sv. Janez Pavel II., Okro?nica. Sollicitudo rei socialis (30. december 1987), 38.
[15] Okro?nica Laudato si’ (24. maj 2015), 91.
[16] Konferenca dominikanskih ?kofov, Pastirsko pismo Sobre la relación del hombre con la naturaleza (21. januarja 1987); prim. Okro?nica Laudato si’ (24. maj 2015), 92.
[17] Prim. Okro?nica Fratelli tutti (3. oktober 2020), 125.
[18] Prav tam, 29.
[19] Prim. Sporo?ilo udele?encem mednarodne konference »?lovekove pravice v sodobnem svetu: pridobitve, opustitve, zanikanja«, Rim, 10.-11. december 2018.
[20] Prim. Sporo?ilo Konferenci ZN, ki je bila namenjena pogajanjem o pravno zavezujo?em instrumentu, o prepovedi jedrskega oro?ja, ki naj bi privedla do njegove popolne prepovedi, 23. marec 2017.
[21] Video sporo?ilo ob svetovnem dnevu hrane 020, 16. oktober 2020.
[22] Prim. Benedikt XVI., “Mlade vzgajati za pravi?nost in mir”, Sporo?ilo za 45. svetovni dan miru, 1. januarja 2012 (8. december 2011), 2; “Premagaj brezbri?nost in osvoji mir”, Sporo?ilo za 49. svetovni dan miru, 1. januarja 2016 (8. december 2015), 6.
[23] Govor ugandskim poslancem in senatorjem, Kampala, 1. avgust 1969.
[24] Sporo?ilo za za?etek vzgojnega dogovora, 12. september 2019: L’Osservatore Romano, 13. september 2019, str. 8.
[25] Okro?nica. Fratelli tutti (3. oktober 2020), 225.
[26] Prim. Prav tam, 64.
[27] Prav tam, 96; prim. »Bratstvo, temelj in pot do miru«. Sporo?ilo za obhajanje 47. svetovnega dneva miru 1. januarja 2014 (8. december 2013), 1.