SA国际传媒

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Govor pape?a Fran?i?ka rimski kuriji

Dragi bratje in sestre.
1. Rojstvo Jezusa iz Nazareta je skrivnost rojstva, ki nas spominja, da »ljudje, ?etudi morajo umreti, niso rojeni za umiranje, temve? za ponoven za?etek«,[1] kakor je to presunljivo in kleno pripomnila Hannah Arendt, judovska filozofinja, ki je na glavo obrnila misel svojega u?itelja Heideggerja, po kateri se ?lovek rodi zato, da bi bil vr?en v smrt. Na ru?evinah totalitarizmov dvajsetega stoletja je Arendt prepoznala to razsvetljujo?o resnico: »?ude?, ki ohranja svet, sfero ?love?kega bivanja pred njegovim »naravnim« propadom, je prav gotovo dejstvo rojevanja. In ta vera in upanje na svetu morda najde najslavnej?i in najbolj u?inkovit izraz v tistih nekaj besedah, s katerimi je evangelij oznanil veselo novico adventa: ''Dete se je rodilo med nami''«.[2]

2. Pred skrivnostjo u?love?enja ob detetu polo?enem v jasli (prim. Lk 2,16), kakor tudi pred velikono?no skrivnostjo ob obli?ju kri?anega ?loveka, bomo imeli pravi prostor le, ?e bomo bili razoro?eni, poni?ni, samo z bistvenim in le potem, ko smo v okolju, v katerem ?ivimo – vklju?no z rimsko kurijo – ?ivimo program ?ivljenja, ki ga je predlagal sv. Pavel: »Naj izginejo med vami vsakr?na ujedljivost, vsakr?no besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakr?no hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosr?ni in usmiljeni ter drug drugemu odpu??ajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,31-32). To pa: samo, ?e »oble?eni v poni?nost« (prim. 1Pt 5,5) posnemamo Jezusa »krotkega in iz srca poni?nega« (Mt 11,29); samo, ?e smo bili postavljeni »na zadnje mesto« (Lk 14,10) in smo postali »slu?abniki vsem« (prim. Mr 10,44). Glede tega je sv. Ignacij v svojih Duhovnih vajah pri?el celo do take to?ke, da prosi, naj si predstavljam v prizoru jaslic, da se »naredim za ubo?nega in nevrednega hlap?i?a, jih gledam in zrem in jim stre?em v njihovih potrebah« (DV 114,2).

Zahvaljujem se kardinalu dekanu za njegove besede sprejema za ta Bo?i?, s katerimi je izrazil ?utenje vseh. Hvala, kardinal Re, hvala.

3. Leto?nji Bo?i? je Bo?i? pandemije, zdravstvene, ekonomske in dru?bene krize, celo cerkvene krize, ki je brez izjeme prizadela celoten svet. Kriza ni ni? ve? samo skupna to?ka v govorih intelektualcev, ampak je postala resni?nost vseh. Ta bi? je postal neravno nevtralen preizkusni kamen, a isto ?asno velika prilo?nost za spreobrnjenje in za ponovno pridobitev pristnosti.

Ko sem 27. marca letos na prostoru pred baziliko sv. Petra, pred praznim, a  s skupno pripadnostjo napolnjenim trgom, ki nas povezuje v vsakem koti?ku zemlje, ko sem tam hotel moliti za vse in z vsemi, sem imel prilo?nost na glas izre?i mo?en pomen »nevihte« (prim. Mr 4,35-41), ki se je zgrnila na svet: »Vihar razkrinka na?o ranljivost in pusti odprte tiste la?ne in odve?ne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje na?rte, svoje navade in svoje prioritete. Poka?e nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapu??eno, kar hrani, podpira in daje mo? na?emu ?ivljenju in na?i skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo du?o na?ih narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z navidez »odre?ilnimi« navadami uti?ali bole?ino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikraj?amo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam. Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovi? ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost« (Meditacija, 27. marec 2020).

4. Bo?ja previdnost je hotela, da sem lahko v tem tako te?kem ?asu napisal Fratelli tutti, okro?nico, ki je posve?ena temi dru?benega bratstva in prijateljstva. Velika lekcija nam prihaja iz evangelijev otro?tva, ki pripovedujejo o Jezusovem rojstvu in o tisti novi vpletenosti in povezanosti, ki se je vzpostavila med tistimi, ki so protagonisti: med Marijo, Jo?efom, pastirji, modrimi in vsemi tistimi, ki so jim na tak?en ali druga?en na?in ponudili svoje bratstvo, svoje prijateljstvo, da je bila lahko v temini zgodovine sprejeta Beseda, ki je postala meso (prim. Jen 1,14).

Takole sem napisal na za?etku okro?nice: »Tako zelo si ?elim, da v tem ?asu, ki nam je dan, da v njem ?ivimo, s tem ko priznamo dostojanstvo vsake ?love?ke osebe, storimo, da se med vsemi ponovno rodi svetovna te?nja po bratstvu med vsemi. Svetovna te?nja po bratstvu! »Poglejte to zelo lepo skrivnost za sanjanje in ustvarjanje svojega ?ivljenja kot lepe avanture. Nih?e se ne more sam soo?iti z ?ivljenjem… Potrebna je skupnost, ki te podpira, ki nam pomaga in v kateri si pomagamo med seboj, da lahko zremo naprej. Kako pomembno je sanjati skupaj! Sami lahko tvegamo, da imamo privide, zaradi katerih vidimo to, ?esar ni. Sanje se gradijo skupaj«.[3] Sanjamo kot eno ?love?tvo, kot popotniki, narejeni iz istega ?love?kega mesa, kot otroci te iste zemlje, ki vsem nam daje gostoljubnost, vsakega v bogastvu njegove vere ali njegovih prepri?anj, vsakega z njegovim glasom, vse pa kot brate!« (Fratelli tutti, 8).

5. Pandemi?na kriza je pa tudi ugodna prilo?nost za kratko razmi?ljanje o pomenu krize, ki bo lahko vsakemu v pomo?.

Kriza je pojav, ki zajame vse. Navzo?a je povsod in v vsakem obdobju zgodovine. Zajeme ideologije, politiko, ekonomijo, tehniko, ekologijo in verstva. Gre torej za neizogibno etapo zgodovine osebe in dru?be. Razodeva se kot izjemen dogodek, ki vedno povzro?a ob?utek trepeta, stiske, neuravnove?enosti in negotovosti pri izbirah, ki jih je potrebno storiti. Kakor spominja etimolo?ki koren glagola krino, je kriza tisto sito, ki o?isti zrnje po ?etvi.

V Svetem pismu je polno oseb, ki so ?le skozi to re?eto, osebnosti kriznih ?asov, ki pa so ravno preko nje izpolnile zgodovino zveli?anja.

Kriza Abrahama, ki je zapustil svojo de?elo (prim. 1Mz 12, 1-2) in je moral pre?iveti veliko preizku?njo, ko je moral darovati Bogu svojega sina edinca (prim 1Mz 22,1-19), je s teolo?kega vidika re?ena z rojstvom novega ljudstva. To rojstvo pa Abrahama ni obvarovalo pred dramo, med katero ga ravno zaradi trdnosti njegove vere nista premagala zmedenost in izgubljenost.

Mojzesova kriza se ka?e v nezaupanju v samega sebe: »Kdo sem jaz, da bi ?el k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?« (2Mz 3,11); »nikoli nisem bil spreten v besedah…, kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren« (2Mz 4,10); »imam neobrezane ustnice« (2Mz 6,12.30). Zato se je posku?al izogniti od Boga zaupanemu poslanstvu: »Gospod, po?lji druge« (prim. 2Mz 4,13). Toda preko te krize je Bog kalil Mojzesa svojega slu?abnika, ki je ljudstvo izpeljal iz Egipta.

Elija, ki je bil tako mogo?en prerok, da ga primerjajo z ognjem (prim. Sir 48,1), si je v dolo?enem trenutku velike osebne krize za?elel celo smrt, a je zatem izkusil Bo?jo navzo?nost, vendar ne v potresu, ne v ognju, ampak v rahlem ?epetu (prim. 1Kr 19, 11-12). Bo?ji glas ni nikoli tisti hrupni glas krize, ampak je tihi glas, ki govori znotraj krize same.

Janeza Krstnika je mu?il dvom o Jezusovi mesijanski identiteti (prim. Mt 11,2-6), saj se ni pojavil kot sodnik, kakor ga je on morda pri?akoval (prim. Mt 3,11-12). Vendar pa je ravno po dogodku, ko so Janeza zaprli, Jezus za?el pridigati Bo?ji evangelij (prim. Mr 1,14).

In na koncu ?e teolo?ko verska kriza Pavla iz Tarza. Pretresen zaradi silovitega sre?anja s Kristusom na poti v Damask (prim. Apd 9,1-19; Gal 1,15-16), je bil potisnjen k temu, da je zapustil svoje gotovosti in ?el za Jezusom (prim. Flp 3,4-10). Sv. Pavel je bil dejansko ?lovek, ki je dopustil, da ga je kriza preoblikovala in zato je bil tudi za?etnik tiste krize, ki je potisnila Cerkev v to, da je ?la ven iz ograje Izraela in pri?la vse do skrajnih meja zemlje. Lahko bi ?e podalj?ali seznam svetopisemskih osebnosti in v njih bi lahko vsak od nas na?el svoje lastno mesto. ?tevilni so.

Najbolj zgovorna pa je Jezusova kriza. Sinopti?ni evangeliji poudarjajo, da je On za?el svoje javno ?ivljenje po izku?nji krize, ki jo je do?ivel med sku?njavami. ?eprav se morda zdi, da je protagonist te situacije hudi? s svojimi predlogi, je v resnici pravi protagonist Sveti Duh, saj je bil on, ki je vodil Jezusa v ta odlo?ilni ?as njegovega ?ivljenja. »Tedaj je Duh odvedel Jezusa v pu??avo, da bi ga hudi? sku?al« (Mt 4,1).

Evangelisti poudarjajo, da je teh ?tirideset dni, ki jih je Jezus pre?ivel v pu??avi zaznamovala izku?nja lakote in iz?rpanosti (prim. 4,2; Lk 4,2). In ravno na dnu te lakote in iz?rpanosti Zlobne? sku?a zaigrati s svojo zmagovito karto, zana?ajo? se na Jezusovo utrujeno ?love?kost. Toda v tem ?loveku, ki ga je preizkusil post, Sku?njavec do?ivi navzo?nost Bo?jega Sina, ki s pomo?jo Bo?je besede premaga sku?njavo in ne s pomo?jo svoje. Jezus se nikoli ne pogovarja z hudi?em, nikoli in mi se moramo od tega nau?iti isto. Z hudi?em se nikoli ne pogovarja. Jezus ga, ali od?ene ali pa ga prisili, da razodene svoje ime, toda z hudi?em se nikoli ne pogovarja.

Nadalje je Jezus do?ivel nepopisljivo krizo v Getsemaniju: osamljenost, strah, stisko, Judovo izdajo in zapustitev apostolov (prim. Mt 26,36-50). In kon?no pride skrajna kriza na kri?u zaradi solidarnosti z gre?niki do te mere, da se je ?util zapu??enega od O?eta (prim. Mt 27,46). Kljub temu je v popolnem zaupanju »izro?il svojega duha v O?etove roke« (prim. Lk 23,46). In ta popolna in zaupljiva izro?itev je odprla pot vstajenja (prim. Heb 5,7).

6. Dragi bratje in sestre, to razmi?ljanje o krizi nas obvaruje prehitre sodbe Cerkve zardi krize, ki so jo povzro?ili v?eraj?nji in dana?nji ?kandali, kakor je to storil prerok Elija, ki je zaupajo? se Gospodu, predstavil svoje videnje resni?nosti brez upanja: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z me?em pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni stre?ejo po ?ivljenju« (1Kr 19,14). Kolikokrat se tudi na?e cerkvene analize zdijo kot pripovedi brez upanja. Branja resni?nosti brez upanja ne moremo imeti za realisti?nega. Upanje da na?im analizam to, kar niso na?i kratkovidni pogledi sposobni zaznati. Bog je odgovoril Eliju, da resni?nost ni tak?na, kakor jo on zaznava: »Pojdi, vrni se po svoji poti proti pu??avi Damaska… Pustil pa bom v Izraelu sedem tiso? kot ostanek: vsa kolena, ki niso poklekovala pred Báalom, vsa usta, ki ga niso poljubljala« (1Kr 19,15.18). Ni res, da je bil sam, bil je v krizi.

Bog ?e naprej daje rast semenom Bo?jega kraljestva med nami. Tukaj v kuriji so ?tevilni, ki pri?ujejo s svojim poni?nim in nevsiljivim delom, brez ?en?, v ti?ini, z lojalnostjo, profesionalnostjo, po?tenostjo. Veliko med vami je tak?nih in hvala za to. Ima pa tudi na? ?as svoje probleme, ima pa tudi ?ivo pri?evanje glede dejstva, da Bog ni zapustil svojega ljudstva, vendar z eno samo razliko, da se problemi takoj pojavijo v ?asopisih, dejansko vsak dan, medtem ko se znamenja upanja kot novica pojavijo s precej?njo zamudo in ?e to ne vedno.

Kdor ne gleda krize z lu?jo evangelija, se omeji na obdukcijo trupla, saj gleda krizo, a brez upanja evangelija, brez lu?i evangelija. Kriza nas je prestra?ila, vendar ne samo zaradi tega, ker smo pozabili vrednotiti jo, kakor nas evangelij vabi, da naj storimo, ampak tudi zaradi tega, ker smo pozabili, da nas je evangelij prvi postavil v krizo.[4] Evangelij je tisti, ki nas postavi v krizo. Toda ?e najdemo nov pogum in poni?nost ter re?emo na glas, da je ?as krize ?as Svetega Duha, tedaj se tudi med izku?njo temine, slabosti, krhkosti, nasprotovanj, zmedenosti ne bomo ?utili potisnjene ob tla, ampak bomo nenehno ohranjali tisto notranje zaupanje, da stvari za?enjajo dobivati novo obliko, ki izhaja izklju?no iz izku?nje Milosti, ki je bila skrita v temi. »Zakaj v ognju se preizku?a zlato, tisti, ki so Bogu po volji, v pe?i bole?ine« (Sir 2,5).

7. Kon?no bi vas rad spodbudil, da krize ne zamenjate s konfliktom: to sta dve razli?ni stvari. Na splo?no ima kriza pozitiven izid, medtem ko konflikt vedno ustvari nasprotje, tekmovanje, na videz nere?ljivo nasprotovanje med subjekti, ki so razdeljeni na prijatelje, ki jih je treba ljubiti, in sovra?nike, s katerimi se je treba boriti, posledi?no pa zmaga ena od obeh strani.

Logika konflikta vedno i??e »krivce«, ki jih treba o?igosati in prezirati, ter »pravi?ne«, ki jih je treba opravi?evati, da pripelje do zavedanja, – velikokrat magi?nega – da nam ta ali ona situacija ne pripada. Ta izguba ?uta skupne pripadnosti pospe?uje rast ali uveljavljane dolo?enih elitisti?nih dr? in »zaprtih skupin«, ki spodbujajo omejevalne in delne logike, ki siroma?ijo univerzalnost na?ega poslanstva. »?e vztrajamo v valovanju sporov, izgubimo smisel za globoko edinost resni?nosti« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 226).

Cerkev, gledana v kategorijah konflikta – levica in desnica, progresisti in tradicionalisti – drobi, polarizira, sprevra?a in izda svojo resni?no naravo: Cerkev je Telo, ki je trajno v krizi ravno zaradi tega, ker je ?ivo, nikoli pa ne sme postati telo v konfliktu, z zmagovalci in premaganci. Pravzaprav bi na ta na?in ?irila strah, postala bi bolj toga, manj sinodalna, in bi vsiljevala enotno in izena?ujo?o logiko, ki bi bila dale? od bogastva in pluralnosti, ki jo je Duh podaril svoji Cerkvi.

Novost, ki jo prinese kriza, ki jo je hotel Duh, ni nikoli novost, ki bi bila v nasprotju s starim, ampak je novost, ki poganja iz starega in ga vedno napravlja rodovitnega. Jezus uporabi izraz, ki ga ta odlomek izrazi na preprost in jasen na?in: »?e p?eni?no zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; ?e pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Dejanje umiranja semena ima vedno dve plati, ker isto?asno ozna?uje konec ne?esa in za?etek ne?esa drugega. Isti trenutek imenujemo smrt-trohneti in rojstvo-brsteti, ker sta ista stvar: pred svojimi o?mi vidimo konec in isto?asno se v tem koncu ka?e nov za?etek.

V tem smislu nas vsi odpori, s katerimi se trudimo, da ne bi vstopili v krizo – in bi se pustili voditi Duhu v ?asu preizku?nje - obsodijo na to, da ostanemo sami in nerodovitni, kve?jemu v konfliktu. Ko se otepamo krize, oviramo delo Bo?je milosti, ki se ho?e pokazati v nas in preko nas. Zato se, ?eprav nam dolo?en realizem na?o nedavno zgodovino ka?e samo kot vsoto poskusov, ki niso bili vedno uspe?ni, padcev, grehov, protislovij, kratkih stikov med pri?evanji, se ne smemo prestra?iti, niti ne smemo zanikati o?itnosti vsega tega, kar je v nas in v na?ih skupnostih na?ela smrt in potrebuje spreobrnjenje. Vse, kar se odkrito ka?e kot zlo, protislovno, slabotno in krhko, nas ?e mo?neje spominja na potrebo po tem, da umremo na?inu bivanja, razmi?ljanja in delovanja, ki ne odra?a evangelija. Samo ?e bomo umrli dolo?eni miselnosti, nam bo uspelo narediti prostor za novost, ki jo Duh nenehno vzbuja v srcu Cerkve.  Cerkveni o?etje so se tega zavedali in so to imenovali »metanoia«.

8. V vsaki krizi je vedno potreba po posodobitvi, ki je korak naprej. Toda ?e v resnici ho?emo posodobitev, moramo imeti pogum za popolno razpolo?ljivost. Na prenovo Cerkve moramo nehati misliti kot na krpanje stare obleke ali pa preprosto na pripravo nove Apostolske konstitucije. Reforma Cerkve je nekaj drugega.

Ne gre za »krpanje obleke«, ker Cerkev ni preprosta Kristusova »obleka«, ampak je njegovo telo, ki zajema celotno zgodovino (prim. 1 Kor 12,27). Mi nismo poklicani, da bi spreminjali ali reformirali Kristusovo telo – »Jezus Kristus je isti v?eraj, danes in na veke« (Heb 13,8) – ampak smo poklicani, da to isto telo oble?emo v novo obleko, da se bo jasno videlo, da prese?na milost ne prihaja od nas, ampak od Boga: namre? »Ta zaklad pa imamo v lon?enih posodah, da bi bila ta prese?nost mo?i Bo?ja in ne iz nas« (2 Kor 4,7). Cerkev je vedno lon?ena posoda, dragocena zaradi tega, kar vsebuje in ne zaradi tega, kar v?asih ka?e o sebi. Na koncu vam bom z veseljem podaril knjigo: dar patra Ardura, kjer je prikazano ?ivljenje glinene vaze, v kateri pa se blesti Bo?ja veli?ina in reforme Cerkve. To je ?as, v katerem se zdi o?itno, da je glina, iz katere smo zgneteni, razdrobljena, po?ena in razbita. Prizadevati si moramo, da na?a krhkost ne postane ovira za oznanjevanje evangelija, ampak prostor, kjer se razodeva velika ljubezen, s katero nas je Bog, ki je bogat v usmiljenju, ljubil in nas ljubi (prim. Ef 2,4). ?e bi Boga, ki je poln usmiljenja, odrezali od na?ega ?ivljenja, bi bilo na?e ?ivljenje la?, zlaganost.

V ?asu krize nas Jezus opozarja pred nekaterimi poskusi, da bi iz?li iz nje, ki so ?e vnaprej obsojeni na propad, kakor tisti, ki »odtrga krpo od nove obleke in jo na?ije na staro«; rezultat je predvidljiv: novo bo raztrgano, ker se »s staro obleko krpa z nove ne bo ujemala.« Podobno »tudi novega vina nih?e ne vliva v stare mehove, sicer bo novo vino stare mehove razgnalo in se razlilo, mehovi pa bodo uni?eni;  pa? pa se mora novo vino vlivati v nove mehove« (Lk 5,36-38).

Pravilno pa postopa »pismouk, ki je postal u?enec nebe?kega kraljestva«, ki je »podoben hi?nemu gospodarju, ki prina?a iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13,52). Zaklad je izro?ilo, ki je, kakor je spominjal Benedikt XVI., »?iva reka, ki nas povezuje z izviri, ?iva reka, v kateri so izviri vedno navzo?i. Velika reka, ki nas vodi v pristani??e ve?nosti« (Kateheza, 26. april 2006). Na misel mi prihaja stavek velikega nem?kega glasbenika: »Izro?ilo je varstvo prihodnosti, ne pa muzej, se pravi ?uvaj pepela.« Velika reka, ki nas vodi v pristani??e resnice in milosti, ki ju ?e posedujemo. »Starodavne stvari« sestavljajo resnica in milost, ki jo ?e imamo. Nove stvari pa so razli?ni vidiki resnice, ki jo postopoma razumemo. Tisti stavek iz IX. stol: »ut annis scilicet consolidetur dilatetur tempore sublimetur aetate« (San Vincenzo di Lérins): to je izro?ilo ki tekom ?asa tako raste. Noben zgodovinski na?in ?ivljenja po evangeliju ne iz?rpa njegovega razumevanja. ?e se pustimo voditi Svetemu Duhu, se bomo vsak dan bolj pribli?ali »vsej resnici« (Jn 16,13). Nasprotno pa brez milosti Svetega Duha lahko celo za?nemo razmi?ljati o Cerkvi v sinodalni obliki, ki pa se bo, namesto da bi postajala ob?estvo s prisotnostjo Duha, na koncu zami?ljala kot kateri koli demokrati?ni zbor, sestavljen iz ve?ine in manj?ine. Kot na primer nek parlament: to pa ni sinodalnost. Razlika je samo v prisotnosti Svetega Duha.

9. Kaj storiti med krizo? Najprej jo moramo sprejeti kot ?as milosti, ki nam je bil dan, da bi razumeli Bo?jo voljo za vsakega izmed nas in za celotno Cerkev. Potrebno je vstopiti v logiko, ki je na videz protislovna, »kajti mo?an sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,10). Spomniti se moramo zagotovila, ki ga je sv. Pavel dal Korin?anom: »Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizku?ani ?ez svoje mo?i, ampak bo ob preizku?nji tudi omogo?il izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13).

Bistveno je, da ne prekinemo pogovora z Bogom, ?eprav je naporen. Moliti ni lahko. Ne smemo se naveli?ati vedno moliti (prim. Lk 21,36; 1 Tes 5,17). Ne poznamo nobene druge re?itve za probleme, ki jih do?ivljamo, kot da ve? molimo in isto?asno z ve?jim zaupanjem naredimo vse, kar moremo. Molitev nam bo omogo?ila, da bomo »upali proti upanju« (prim. Rim 4,18).

10. Dragi bratje in sestre, ohranjajmo globok mir in vedrino v polnem zavedanju, da smo vsi, jaz prvi, samo »nekoristni slu?abniki« (Lk 17,10), ki jim je Gospod izkazal usmiljenje. Zato bi bilo lepo, ?e bi nehali ?iveti v konfliktu in bi se na mestu tega spet po?utili, da smo na poti, odprti za krizo. Pot ima vedno opraviti z glagoli gibanja. Kriza je gibanje, je del poti. Konflikt pa je ponarejena pot, je potikanje – turisti?no: turisti?ne du?e, eh - potikanje brez cilja in smotra, pomeni ostajanje v labirintu, je zgolj zapravljanje energij in prilo?nost za zlo. In prvo zlo, do katerega nas pripelje konflikt in se moramo sku?ati dr?ati dale? od njega, je klepetanje, toda na to bodimo pozorni! Moje govorjenje proti klepetanju ni moja manija; to je naznanilo zla, ki vstopa v kurijo: toda tukaj v pala?i je veliko vrat in oken, in vstopa, vstopa in mi se na to navadimo; opravljanje, ki nas zapre v najbolj ?alostno in zadu?ljivo samozadostnost ter vsako krizo spremeni v konflikt. Evangelij pripoveduje, da so pastirji verjeli oznanilu angela in se podali na pot k Jezusu (prim. Lk 2,15-16). Herod pa se je zaprl pred pripovedjo modrih in to svojo zaprtost spremenil v la? in nasilje (prim. Mt 2,1-16).

Ne glede na to, kak?no mesto zaseda v Cerkvi, naj se vsak izmed nas vpra?a, ?e ho?e Jezusu slediti s poslu?nostjo pastirjev ali s samoza??ito Heroda, mu slediti v krizi ali se braniti pred njim v konfliktu.

Dovolite mi, da vsakega izmed vas, ki skupaj z mano slu?ite evangeliju, izrecno prosim za bo?i?no darilo: za va?e velikodu?no in navdu?eno sodelovanje pri oznanjevanju veselega oznanila predvsem ubogim (prim. Mt 11,5). Spomnimo se, da Boga v resnici pozna samo tisti, ki sprejme ubogega, ki prihaja od spodaj s svojo bedo, in ki je bil prav pod tem videzom poslan od zgoraj. Ne moremo videti Bo?jega obli?ja, lahko pa do?ivimo njegovo sklanjanje k nam, ko po?astimo obraz bli?njega, drugega, ki nas zadol?i s svojimi potrebami, ki nas prosi, obraz ubogih. Ubogi so sredi??e evangelija. Na misel mi prihaja, kar je dejal sveti brazilski ?kof: »Kadar skrbim za uboge, pravijo, da sem svetnik; ko pa se vpra?am in vpra?am: 'Zakaj toliko rev??ine?', mi pravijo 'komunist'.«

Naj ne bo nikogar, ki bi namerno oviral delo, ki ga Bog opravlja v tem trenutku in prosimo za dar poni?nosti slu?enja, da bo On rasel, mi pa se manj?ali (prim. Jn 3,30).

Vo??im vsem, vsakemu od vas, va?im dru?inam in va?im prijateljem. In hvala, hvala za va?e delo, najlep?a hvala. In prosim vas, vedno molite zame, da bom imel pogum, da vztrajam med krizo. Hvala. Vesel bo?i?!
[blagoslov]
Pozabil sem vam povedati, da vam bom podaril dve knjigi. Eno, ?ivljenje Karla Foucaulda, mojstra krize, ki nam je zapustil darilo, ?udovito dedi??ino. To je dar, ki mi ga je dal pater Ardura: hvala. Druga pa se imenuje »Olotropia: glagoli kr??anske doma?nosti«. Namenjeni sta, da nam pomagata ?iveti na?e ?ivljenje. Ta druga knjiga je iz?la v teh dneh, delo nekega biblicista, u?enca kardinala Martinija iz ?kofije… delal je v Milanu, a je iz ?kofije Albenga – Imperia.

[1] Vita activa. La condizione umana, Bompiani, Milano 1994, 182.
[2] Prav tam.
[3] Govor med ekumenskim in medverskim sre?anjem z mladimi, Skopje, 7. maj 2019.
[4] »Veliko njegovih u?encev, ki so to sli?ali, je reklo: ''Trda je ta beseda. Kdo jo more poslu?ati?''  Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi u?enci godrnjajo nad tem, jim je rekel: ''To vam je v spotiko?'' (Jn 6,60-61). Toda samo izhajajo? iz te krize se lahko porodi tak?na izpoved vere: »Simon Peter mu je odvrnil: ''Gospod, h komu naj gremo? Besede ve?nega ?ivljenja ima?''« (Jn 6,68).