Sveti o?e: Prosimo kri?anega Boga za milost, da bi bili bolj povezani, bolj bratski
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dana?nje sre?anje se je za?elo z ekumensko molitvijo v baziliki Svete Marije v Aracoeliju, katere so se udele?ili tudi pape? Fran?i?ek, ekumenski patriarh Bartolomej I. in ?kof Heinrich Bedford-Strohm, predsednik Sveta evangeli?anske cerkve v Nem?iji. ?el se molitve zaradi covid-a ni mogel udele?iti canterburyjski nad?kof Justin Welby. Isto?asno so za mir molili tudi pripadniki drugih verstev: judje v sinagogi, muslimani v Rde?i dvorani Rimske mestne hi?e, budisti v cerkvi sv. Rite, siki in hindujci pa v bli?njem fran?i?kanskem samostanu.
Ekumensko molitev je vodil pape? Fran?i?ek, ki je zbrane po prebranem evangeljskem odlomku nagovoril z meditacijo. Na za?etku je poudaril, da je moliti skupaj dar, ter pozdravil vse prisotne predstavnike razli?nih kr??anskih veroizpovedi.
Odlomek Gospodovega trpljenja, ki smo mu prisluhnili, se nahaja tik pred Jezusovo smrtjo in govori o sku?njavi, ki se zgrinja Nanj, ki je izmu?en na kri?u. Medtem ko ?ivi najvi?ji trenutek bole?ine in ljubezni, ga mnogi neusmiljeno napadajo z naslednjim odpevom: »Re?i samega sebe!« (Mr 15,30). Gre za poglavitno sku?njavo, ki preti vsem, tudi nam kristjanom: sku?njava, da bi mislili le na to, da bi za??itili same sebe ali lastno skupino, da bi imeli v glavi samo svoje te?ave in svoje koristi, medtem ko ne ?teje ni? drugega. To je zelo ?love?ki instinkt, vendar je slab, in je zadnji izziv Bogu, ki je kri?an.
Re?i samega sebe. To najprej re?ejo »tisti, ki so hodili mimo« (v. 29). Bili so obi?ajni ljudje, ki so sli?ali Jezusa govoriti in delati ?ude?e. Zdaj mu pravijo: »Re?i samega sebe in stopi s kri?a.« Niso bili so?utni, ampak so ?eleli ?ude?e, da bi ga videli, kako stopi s kri?a. Morda bi imeli tudi mi v?asih raje spektakularnega kot pa so?utnega boga; boga, ki je mogo?en v o?eh sveta, ki se vsili in premaga tiste, ki nam ?elijo húdo. Vendar pa to ni Bog, je na? »jaz«. Kolikokrat ?elimo boga po svoji meri, namesto da bi mi postali po meri Boga; bog kakor mi, namesto da bi mi postali kakor On! Vendar pa imamo na ta na?in raje kult »jaza«. Gre za kult, ki raste in se hrani z ravnodu?nostjo do drugega. Tiste mimoido?e je Jezus namre? zanimal le toliko, da so zadovoljili svoje ?elje. Ko pa je postal zavr?ek na kri?u, jih ni ve? zanimal. Bil je pred njihovimi o?mi, a dale? od njihovega srca. Zaradi ravnodu?nosti do bili oddaljeni od resni?nega obli?ja Boga.
Re?i samega sebe. Nadalje stopijo naprej véliki duhovniki in pismouki. Oni so bili tisti, ki so obsodili Jezusa, saj je predstavljal nevarnost zanje. Vendar pa smo vsi specialisti v tem, da druge pribijemo na kri?, samo zato, da bi re?ili same sebe. Jezus pa se pusti pribiti na kri?, da bi nas nau?il, naj ne stresamo hudega na druge. Verski voditelji so ga obto?evali prav zaradi drugih: »Druge je re?il, samega sebe pa ne more re?iti.« (v. 31) Poznali so Jezusa, spominjali so se ozdravljanj in odre?itev, ki jih je izvr?il, in naredijo zlobno povezavo: izmislijo si, da re?iti, pomagati drugim, ne prina?a ni? dobrega; On, ki si je tako prizadeval za druge, izgublja samega sebe! Obto?ba je posmehljiva in je ovita v verske izraze, dvakrat je uporabljen glagol re?iti. Vendar pa »evangelij« izraza re?i samega sebe ni evangelij zveli?anja. Je najbolj neresni?en apokrifen evangelij, ki nalaga kri?e drugim. Medtem ko resni?ni evangelij nase nalo?i kri?e drugih.
Re?i samega sebe. Nazadnje se tudi ona dva, ki sta bila kri?ana skupaj z Jezusom, pridru?ita vzdu?ju izzivanja proti Jezusu. Kako je lahko kritizirati, govoriti proti, videti slábo v drugih in ne pri sebi, celo prelo?iti krivdo na naj?ibkej?e in odrinjene na rob! Vendar pa zakaj se tista dva, ki sta bila kri?ana, jezita na Jezusa? Ker ju ne sname s kri?a. Re?eta mu: »Re?i samega sebe in naju!« (Lk 23,39). Jezusa i??eta samo zato, da bi razre?il njune te?ave. Vendar pa Bog ne prihaja toliko zato, da bi nas re?il problemov, ki se vedno znova pojavljajo, ampak da bi nas re?il resni?nega problema, ki je pomanjkanje ljubezni. To je globok vzrok na?ega osebnega, dru?benega, mednarodnega, okoljskega gorja. Misliti samo nase je za?etek vsega zla. Vendar pa eden izmed hudodelcev Jezusa opazuje in v Njem vidi krotko ljubezen. In pridobil si je raj tako, da je storil eno samo stvar: tako, da je pozornost premaknil s sebe na Jezusa, s sebe na tistega, ki je bil poleg njega (v. 42).
Dragi bratje in sestre, na Kalvariji se je zgodil velik dvoboj med Bogom, ki je pri?el, da bi nas re?il, in ?lovekom, ki ?eli re?iti samega sebe; med vero v Boga in kultom »jaza«; med ?lovekom, ki obto?uje, in med Bogom, ki opravi?uje. In pri?la je zmaga Boga, njegovo usmiljenje se je spustilo na svet. S kri?a je privrelo odpu??anje, ponovno se je rodilo bratstvo: »Po kri?u postajamo bratje.« (Benedikt XVI., Besede ob koncu kri?evega pota, 21. marec 2008). Jezusove roke, razpete na kri?u, zaznamujejo preobrat, saj Bog na nikogar ne ka?e s prstom, ampak vsakega objema. Samo ljubezen ugasne sovra?tvo, samo ljubezen do konca premaga krivico. Samo ljubezen daje prostor drugemu. Samo ljubezen je pot k polnemu ob?estvu med nami.
Prosimo kri?anega Boga za milost, da bi bili bolj povezani, bolj bratski. In ko smo sku?ani, da bi sledili logikam sveta, se spomnimo Jezusovih besed: »Kdor ho?e re?iti svoje ?ivljenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje ?ivljenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo re?il.« (Mr 8,35) To, kar je v o?eh ?loveka izguba, je za nas re?enje. U?imo se od Gospoda, ki nas je re?il tako, da je sam sebe izpraznil (prim. Flp 2,7), da je postal drugi: iz Boga ?lovek, iz duha meso, iz kralja slu?abnik. Tudi nas vabi, da bi »postali drugi«, da bi ?li drugim naproti. Bolj ko bomo navezani na Gospoda, bolj bomo odprti in »univerzalni«, ker bomo ?utili, da smo odgovorni za druge. In drugi bo pot za to, da bi re?ili same sebe: vsak drugi ?lovek, vsako ?love?ko bitje, ne glede na njegovo zgodovino in njegovo vero. Za?en?i pri ubogih, pri tistih, ki so najbolj podobni Jezusu. Veliki carigrajski ?kof sv. Janez Zlatousti je zapisal, da »?e ne bi bilo ubogih, bi bilo na?e zveli?anje v veliki meri ogro?eno« (O Drugem pismu Korin?anom, XVII, 2). Gospod naj nam pomaga hoditi skupaj po poti bratstva, da bi bili verodostojne pri?e ?ivega Boga.
