SA国际传媒

Isabella Piro – Città del Vaticano

Povzetek okro?nice »Fratelli tutti« (Vsi bratje)

Kateri so veliki ideali, pa tudi konkretno prehodne poti za tistega, ki ho?e graditi bolj pravi?en in bratski svet v svojih vsakodnevnih odnosih, v dru?bi, v politiki in v institucijah? Na to vpra?anje namerava v prvi vrsti odgovoriti »Fratelli tutti« (Vsi bratje). Pape? jo opredeljuje kot »Socialno okro?nico« (6), ki si izposoja naslov »Opominov« sv. Fran?i?ka Asi?kega, ki je te besede uporabil, da je »nagovoril vse brate in sestre in jim ponudil obliko ?ivljenja z okusom po evangeliju« (1). Ubo?ec ni »vodil dialekti?ne vojne z vsiljevanjem doktrin, ampak je sporo?al Bo?jo ljubezen«, pi?e pape?, in »je bil rodoviten o?e, ki je vzbudil sanje o bratski dru?bi« (2-4). Cilj okro?nice je spodbujati svetovno ?eljo po bratstvu in dru?benem prijateljstvu. Izhaja iz skupne pripadnosti ?love?ki dru?ini, iz tega, da se prepoznavamo bratje, ker smo otroci edinega Stvarnika, vsi na istem ?olnu in potemtakem potrebni zavedanja, da se v globaliziranem in medsebojno povezanem svetu lahko re?imo samo skupaj. Ve?krat citirani navdihujo?i motiv je dokument o ?love?kem bratstvu, ki sta ga podpisala pape? Fran?i?ek in veliki imam Al-Azhar februarja 2019.

Bratstvo morajo pospe?evati ne samo besede, ampak dejanja. Dejanja, ki se uresni?ujejo v »najbolj?i politiki«, ki ni podrejena finan?nim interesom, ampak slu?enju skupnemu dobremu, ki je sposobna v sredi??e postaviti dostojanstvo vsakega ?loveka in zagotoviti delo vsem, da bi vsak mogel razviti svoje sposobnosti. Politiki, ki je dale? od populizma sposobna najti re?itve za to, kar ogro?a temeljne ?lovekove pravice, in je usmerjena v dokon?no odpravo lakote in trgovine z ljudmi. Isto?asno pape? Fran?i?ek poudarja, da do bolj pravi?nega sveta pridemo tako, da spodbujamo mir, ki ni samo odsotnost vojne, ampak pravo »obrtni?ko« delo, ki vklju?uje vse. Mir in sprava, povezana z resnico, morata biti »proaktivna«, naravnana na pravi?nost preko dialoga, v imenu vzajemnega razvoja. Od tu izvira pape?eva obsodba vojne, ki je »zanikanje vseh pravic« in si je ne moremo niti hipoteti?no ve? zami?ljati kot »pravi?ne«, saj ima jedrsko, kemi?no in biolo?ko oro?je ogromne posledice za nedol?ne civiliste. Odlo?no je tudi zavrnjena smrtna kazen, ki je opredeljena kot »nedopustna«, in sredi??en klic k odpu??anju, povezan s pojmom spomina in pravi?nosti: odpustiti ne pomeni pozabiti, pi?e pape?, in ne odpovedati se obrambi svojih pravic, da bi varovali svoje dostojanstvo, ki je Bo?ji dar. V ozadju okro?nice je pandemija covid 19, ki je, razkriva Fran?i?ek, »nepri?akovano vdrla ravno med pisanjem tega pisma.« Toda svetovne zdravstvene izredne razmere so pokazale, da »se nih?e ne re?i sam« in da je v resnici napo?ila ura, »da sanjamo kot eno samo ?love?tvo«, v katerem smo »vsi bratje« (7-8).

Globalni problemi zahtevajo globalna dejanja. Ne »kulturi zidov«
Okro?nica, ki ima kratek uvod in je raz?lenjena v osem poglavij, zbira – kakor pojasnjuje pape? sam – njegova ?tevilna razmi?ljanja o bratstvu in socialnem prijateljstvu, »vendar je postavljena v ?ir?i kontekst« in je dopolnjena s »?tevilnimi dokumenti in pismi«, ki jih je Fran?i?ek poslal »mnogim ljudem in skupinam po celem svetu« (5). V prvem poglavju: »Sence zaprtega sveta« se dokument zadr?i na ?tevilnih izkrivljanjih sodobnega ?asa: manipulacija in deformacija pojmov kot so demokracija, svoboda, pravi?nost; izguba ?uta za socialnost in za zgodovino; egoizem in nezanimanje za skupno dobro; prevlada tr?ne logike, temelje?e na dobi?ku in kultura odmetavanja; brezposelnost, rasizem, rev??ina; neenakost pravic in njihove iztirjenosti kot so su?enjstvo, trgovina z ljudmi, ?enske, ki so bile podjarmljene in potem prisiljene k splavu, trgovina z organi (10-24). Gre za globalne probleme, ki zahtevajo globalna dejanja, poudarja pape?, pri ?emer opozarja tudi proti »kulturi zidov«, ki podpira ?irjenje mafij, ki se napajajo s strahom in osamljenostjo (27-28). Poleg tega danes sre?ujemo poslab?anje etike (29), k ?emur na neki na?in prispevajo mno?i?na ob?ila, ki uni?ujejo spo?tovane drugega in odpravljajo vsako srame?ljivost, ko ustvarjajo izolirane in samozadostne virtualne kroge, v katerih je svoboda privid, dialog pa ni konstruktiven (42-50).

Ljubezen gradi mostove: zgled usmiljenega Samarijana
 Na toliko senc pa  Okro?nica odgovori s svetlim, napovedujo?im zgledom: z zgledom usmiljenega Samarijana. Temu liku je posve?eno drugo poglavje: »Tujec na cesti«, v katerem pape? poudari, da smo v bolni dru?bi, ki obra?a hrbet bole?ini in ki je »nepismena« v skrbi za slabotne in krhke (64-65). Vsi smo poklicani – tako kakor usmiljeni Samarijan – da postanemo bli?nji drugim (81) s preseganjem predsodkov, osebnih interesov ter zgodovinskih ali kulturnih pregrad. Vsi smo namre? soodgovorni pri izgradnji dru?be, ki bo znala vklju?evati, zdru?evati in dvigati tistega, ki je padel ali ki trpi (77). Ljubezen gradi mostove in mi smo »ustvarjeni za ljubezen« (88), dodaja pape?, ko ?e posebej spodbuja kristjane, naj spoznajo Kristusa v obrazu vsakega izklju?enega (85). Na?ela sposobnosti ljubiti v skladu z »vesoljno razse?nostjo« (83) se ponovno loti v tretjem poglavju: »Razmi?ljanje in ustvarjanje odprtega sveta«. V njem nas pape? Fran?i?ek spodbuja, naj »izstopimo iz samih sebe«, da bomo v drugih na?li »pove?anje biti« (88), ko nas bo odprlo bli?njemu v skladu z dinamiko ljubezni, ki nas nagiba k »vesoljnemu ob?estvu« (95). V bistvu – nas opozarja okro?nica – duhovno veli?ino ?love?kega ?ivljenja opredeljuje ljubezen, ki »je vedno na prvem mestu« in nas vodi, da i??emo bolj?e za ?ivljenje drugega in to dale? od vsake sebi?nosti (92-93).

Pravice nimajo meja, potrebna je etika mednarodnih odnosov
Bratska dru?ba bo pospe?evala vzgojo za dialog, da bi premagali »virus radikalnega individualizma« (105) in da bi vsem omogo?ili, da bi dali vse od sebe. Pri tem pape? izhaja iz za??ite dru?ine in iz spo?tovanja do njenega »prvenstvenega in neodlo?ljivega vzgojnega poslanstva« (114). Za uresni?evanje tega tipa dru?be sta zlasti dve »orodji«: dobrohotnost oziroma konkretno hoteti dobro drugega (112), in solidarnost, ki skrbi za krhkost in se izra?a v slu?enju ljubem in ne ideologijam, ko se bori proti rev??ini in neenakostim (115). Pravica do dostojanstvenega ?ivljenja ne more biti zanikana nikomur, ?e pravi pape?, in ker pravice nimajo meja, ne more nih?e ostati izklju?en, ne glede na to, kje je rojen (121). Pod tem vidikom pape? tudi poziva k razmisleku o »etiki mednarodnih odnosov« (126), kajti vsaka dr?ava pripada tudi tujcu in dobrin nekega ozemlja ni mogo?e odre?i tistemu, ki jih potrebuje in prihaja iz drugega kraja. Naravna pravica do privatne lastnine bo torej drugotna glede na?ela o univerzalnem namenu ustvarjenih dobrin (120). Poseben poudarek Okro?nica nameni vpra?anju zunanjega dolga: brez poseganja v na?elo, da ga je treba poravnati, je vendarle ?eleti, da to ne bo spravilo v nevarnost rasti in obstoja revnih dr?av (126).

Migranti: globalno upravljanje za dolgoro?ne projekte
Temi migracij pa je posve?en drugi del celotnega ?etrtega poglavja, »Odprto srce za ves svet«. Migrante je z njihovimi »raztrganimi ?ivljenji« (37), na begu pred vojnami, preganjanji, naravnimi katastrofami, brezvestnimi trgovci z ljudmi, iztrgane iz njihovih izvornih skupnosti, treba sprejeti, zavarovati, spodbujati in integrirati. Izogibati se moramo nepotrebnim migracijam, pravi pape?, tako da v izvornih dr?avah ustvarjamo konkretne mo?nosti za dostojanstveno ?ivljenje. Isto?asno pa je treba spo?tovati tudi pravico, da drugje i??ejo bolj?e ?ivljenje. V dr?avah sprejemnicah bi bilo pravi?no ravnote?je med za??ito pravic dr?avljanov in jamstvom za sprejem in pomo? migrantom (38-39). Pape? natan?neje navaja nekaj »nujnih odgovorov«, zlasti za tiste, ki be?ijo pred »hudimi humanitarnimi krizami«: spodbujati in poenostaviti izdajanje viz; odpreti humanitarne koridorje; zagotoviti stanovanja, varnost in bistvene storitve; nuditi mo?nost za delo in izobra?evanje; spodbujati zdru?evanje dru?in; za??ititi mladoletne; zagotoviti versko svobodo in spodbujati socialno vklju?evanje. Pape? tudi vabi, naj se v dru?bi vzpostavi pojem »polnega dr?avljanstva« in se odpovemo diskriminatorski rabi izraza »manj?ine« (129-131). Predvsem pa je potrebno – beremo v dokumentu – globalno upravljanje (governance), mednarodno sodelovanje za migracije, ki naj spro?i dolgoro?ne projekte, ki bodo presegali posamezne nujne primere (132) v imenu solidarnega razvoja vseh ljudstev, ki naj temelji na na?elu zastonjskosti. Na ta na?in bodo dr?ave lahko razmi?ljale kot »?love?ka dru?ina« (139-141). Drugi, ki je razli?en od nas, je dar in obogatitev za vse, pi?e Fran?i?ek, saj razlike predstavljajo mo?nost rasti (133-135). Zdrava kultura je kultura, ki sprejema, ki se zna odpreti drugemu, ki se zna odpovedati sebi in mu ponuditi nekaj pristnega. Kot je v poliedru – ta podoba je pape?u ljuba – celota ve? od posameznih delov, je pa vsak od njih cenjen v svoji vrednosti (145-146).

Politika, ena od najbolj dragocenih oblik ljubezni
Tema petega poglavja je »Najbolj?a politika«, oziroma politika, ki predstavlja eno od najbolj dragocenih oblik ljubezni, ker je v slu?bi skupnega dobrega (180), in ve, kako pomembno je ljudstvo, razumljeno kot odprta kategorija, razpolo?ljiva za soo?enje in dialog (160). V nekem smislu je to populizem, ki ga je nakazal pape? Fran?i?ek in ki mu nasprotuje tisti »populizem«, ki se ne meni za legitimnost pojma »ljudstvo« in priteguje soglasje, da ga izkoristi v slu?bi sebi in pod?iga sebi?nost, da bi pove?al lastno popularnost (159). Najbolj?a politika pa je tudi tista, ki ??iti delo, »neodpovedljivo pravico socialnega ?ivljenja«, in sku?a vsem zagotoviti mo?nost za razvoj lastnih sposobnosti (162). Najbolj?a pomo? za revnega, pojasnjuje pape?, ni samo denar, ki je za?asno zdravilo, temve? da se mu dostojno ?ivljenje omogo?i z delom. Prava strategija proti ubo?tvu ni usmerjena zgolj na to, da se reve?e zadr?uje ali se jih naredi ne?kodljive, ampak da se jih spodbuja pod vidikom solidarnosti in subsidiarnosti (187). Poleg tega je naloga politike najti re?itev za vse, kar napada temeljne ?lovekove pravice, kot so socialna izklju?enost; trgovina z organi, tkivi, oro?jem in mamili; spolno izkori??anje; su?enjsko delo; terorizem in organiziran kriminal. Odlo?en je tudi pape?ev poziv k dokon?ni odpravi trgovine z ljudmi, ki je »sramota za ?love?tvo« in lakote, saj je »kriminalna«, ker je hrana »neodtujljiva pravica« (188-189).

 Trg sam ne re?uje vsega. Potrebna je reforma ZN
Pape? Fran?i?ek pravi, da potrebujemo politiko, ki re?e »ne« korupciji, neu?inkovitosti, zlorabi oblasti, pomanjkljivemu spo?tovanju zakonov (177). To je politika, ki je osredoto?ena na ?lovekovo dostojanstvo in ni podrejena financam, kajti »trg sam ne re?uje vsega. »Polomi«, ki so jih povzro?ile finan?ne ?pekulacije, so to dokazali (168). Poseben pomen zato prevzemajo ljudska gibanja: »socialni pesniki« in »hudourniki moralne energije«. Ti morajo biti vpleteni v socialno, politi?no in gospodarsko sodelovanje, a po predhodnem bolj?em usklajevanju. Na ta na?in – pravi pape? – bomo lahko pre?li od politike »do« revnih k politiki »z« revnimi in k politiki revnih (169). Druga ?elja v okro?nici zadeva reformo ZN. Ob prevladi gospodarske razse?nosti, ki razveljavlja oblast posamezne dr?ave, bo naloga Zdru?enih narodov v tem, da bodo predlagali idejo »dru?ine narodov«, ko bodo delali za skupno dobro, za izkoreninjenje rev??ine in za varovanje ?lovekovih pravic. Z neutrudnim zatekanjem k »pogajanjem, dobrim storitvam in arbitra?am« - zatrjuje pape?ki dokument – morajo ZN spodbujati mo? zakona pred zakonom mo?i z dajanjem prednosti ve?stranskim sporazumom, ki bolje ??itijo tudi ?ibkej?e dr?ave (173-175).

?ude? prijaznosti
Iz ?estega poglavja »dialog in dru?beno prijateljstvo« poleg tega izhaja tudi pojem ?ivljenja kot »umetnosti sre?anja« z vsemi, tudi z obrobji sveta in s prvotnimi ljudstvi, saj »se lahko od vseh u?imo in nih?e ni nekoristen« (215). Pravi dialog je namre? tisti, ki omogo?a spo?tovanje stali??a drugega, njegove legitimne interese, predvsem pa resnico ?lovekovega dostojanstva. Relativizem ni re?itev – beremo v okro?nici – ker brez univerzalnih na?el in moralnih norm, ki prepovedujejo notranje zlo, zakoni postanejo samo samovoljne zapovedi (206). V tej lu?i pripada posebna vloga medijem, ki se morajo, ne da bi izkori??ali ?lovekove slabosti ali iz nas izvabljali najslab?e, usmerjati k velikodu?nemu sre?anju in k bli?ini z najbolj zadnjimi, ter spodbujati bli?ino in ?ut za ?love?ko dru?ino (205). Poseben je nadalje pape?ev klic k »?ude?u prijaznosti«, k dr?i, ki si jo moramo pridobiti, ker je »zvezda v temi« in »osvoboditev od krutosti, tesnobe, mote?e nuje«, ki prevladujejo v sedanjem ?asu. Prijazen ?lovek, pi?e pape? Fran?i?ek, ustvarja zdravo so?itje in odpira poti tja, kjer ogor?enost podira mostove (222-224).

Obrt miru in pomembnost odpu??anja
O vrednoti in o spodbujanju miru pa govori sedmo poglavje »Poti novega sre?anja«, v katerem pape? poudari, da je mir povezan z resnico, pravi?nostjo in usmiljenjem. Mir je dale? od ?elje po ma??evanju in je »proaktiven« ter te?i k oblikovanju dru?be, ki temelji na slu?enju drugim in na prizadevanju za spravo ter medsebojni razvoj (227-229). V neki dru?bi se mora vsak po?utiti »doma«. Zato je mir »obrt«, ki vklju?uje in zadeva vse in mora vsak opraviti svoj del. Naloga miru ne dopu??a oddiha in se nikoli ne kon?a, nadaljuje pape?, zato je potrebno v sredi??e vsakega dejanja postaviti ?lovekovo osebo, njeno dostojanstvo in skupno dobro (230-232). Z mirom je povezano odpu??anje. Ljubiti moramo vse, brez izjeme – beremo v okro?nici – toda ljubiti zatiralca pomeni pomagati mu, da se spremeni in ne, da mu dovolimo, da ?e naprej zatira bli?njega. Nasprotno, kdor trpi krivico, mora odlo?no braniti svoje pravice, da zavaruje svoje dostojanstvo, ki je Bo?ji dar (241-242). Odpu??anje ne pomeni nekaznovanje, ampak pravi?nost in spomin, saj odpustiti ne pomeni pozabiti, pa? pa odpovedati se uni?evalni mo?i zla in ?elji po ma??evanju. Nikdar ne smemo pozabiti »grozote« ?oaha, atomskega bombardiranja Hiro?ime in Nagasakija, etni?nih preganjaj in pokolov. Vedno se jih moramo spominjati, vedno znova, da se ne bi anestezirali, da bi tako plamen kolektivne zavesti ohranjali ?iv. Prav tako je pomembno, da se tisti, ki so se odlo?ili za odpu??anje in bratstvo, spominjajo dobrega (246-252).

Nikoli ve? vojne, ki je polom ?love?tva!
Del sedmega poglavja se potem zadr?i pri vojni. ta ni »privid preteklosti« - podarja Fran?i?ek – ampak je »stalna gro?nja«, in predstavlja »zanikanje vseh pravic«, polom politike in ?love?tva«, »sramotno vdajo silam zla« in njihovemu »breznu«. Vrh tega danes zaradi jedrskega, kemi?nega in biolo?kega oro?ja, ki prizadenejo ?tevilne nedol?ne civiliste, ne moremo ve? razmi?ljati o morebitni »pravi?ni vojni«, kot v preteklosti, ampak je potrebno na vso mo? potrditi: »Nikoli ve? vojne!« Glede na to, da ?ivimo »tretjo svetovno vojno po ko??kih«, saj so vsi spopadi povezani med seboj, je popolna odprava jedrskega oro?ja »moralni in humanitarni imperativ«. Pape? nadalje predlaga, naj se z denarjem, ki je vlo?en v oboro?evanje, ustanovi svetovni Sklad za odpravo lakote (255-262).

Smrtna kazen je nedopustna, odpravimo jo po vsem svetu
Enako jasno stali??e pape? Fran?i?ek izrazi glede smrtne kazni: je nedopustna in jo je treba odpraviti po vsem svetu. »Morilec ne izgubi svojega osebnega dostojanstva« – pi?e pape? – »Bog je za to porok.« Iz tega izhajata dve spodbudi: kazni ne smemo videti kot ma??evanje, ampak kot del procesa ozdravljenja in ponovnega vklju?evanja v dru?bo. Izbolj?ati je treba razmere v zaporih v spo?tovanju ?lovekovega dostojanstva zapornikov ob upo?tevanju, da je tudi dosmrtna je?a »prikrita smrtna kazen« (263-269). Ponovno je poudarjena nujnost spo?tovanja »svetosti ?ivljenja« (283) tam, kjer je danes videti, »da se nekatere dele ?love?tva lahko ?rtvuje«, kot so nerojeni otroci, reve?i, invalidi in starej?i (18).

Zagotoviti versko svobodo, temeljno ?lovekovo pravico
V osmem in zadnjem poglavju se pape? zadr?i na »Verstvih v slu?bi bratstva v svetu«, ter poudari, da nasilje nima nobene osnove v verskih prepri?anjih, ampak v njihovih deformacijah. »Gnusna« dejanja, kot so teroristi?na, torej niso posledica vere, ampak napa?nih razlag verskih besedil in tudi politike lakote, rev??ine, krivice, zatiranja. Terorizma ne bi smeli podpirati ne z denarjem in ne z oro?jem, ?e manj pa z medijskim pokrivanjem, ker je to mednarodni zlo?in proti svetovni varnosti in miru ter ga je kot takega treba obsoditi (282-283). Isto?asno pape? poudarja, da je pot miru med verstvi mo?na in je zato potrebno zagotoviti versko svobodo, ki je temeljna ?lovekova pravica vseh verujo?ih (279). Okro?nica posebej razmi?lja o vlogi Cerkve, ki svojega poslanstva ne odriva v zasebnost, ampak je na obrobjih dru?be in ?eprav se ne ukvarja s politiko, se ne odpove politi?ni razse?nosti bivanja. Pozornost na skupno dobro in skrb za celosten ?love?ki razvoj namre? zadevajo ?love?tvo in vse kar je ?love?ko glede na evangeljska na?ela zadeva tudi Cerkev (276-278). Ko Fran?i?ek nazadnje opozarja verske voditelje na njihovo vlogo »verodostojnih posrednikov«, ki se iztro?ijo za graditev miru, navaja »Dokument o ?love?kem bratstvu za svetovni mir in so?itje«, ki ga je sam podpisal 4. februarja 2019 v Abu Dabiju skupaj z velikim imamom Al Azharja Ahmadom Al-Tayyibom. Iz tega mejnika medverskega dialoga pape? prevzame poziv, da bi v imenu ?love?kega bratstva sprejeli dialog kot pot; skupno sodelovanje kot na?in ravnanja in medsebojno poznavanje pa kot metodo in merilo (285).

Bla?eni Karel de Foucauld, »vesoljni brat«
Okro?nica se kon?a s spominom na Martina Luthra Kinga, Desmonda Tutuja, Mahatme Gandhija in predvsem bla?enega Karla de Foucaulda, ki je za vsakogar zgled, kaj pomeni poistovetiti se z najbolj zadnjimi, da bi postal »svetovni brat« (286-287). Zadnje vrstice dokumenta so namenjene dvema molitvama: ena »Stvarniku« in druga »ekumenskemu kr??anstvu«, da bi v srcih ljudi lahko prebival »duh bratov«.