Poslanica svetega o?eta Fran?i?ka za 4. svetovni dan revnih
POSLANICA SVETEGA O?ETA FRAN?I?KA
za 4. svetovni dan revnih
33. nedelja med letom
15. novembra 2020
»Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32)
»Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). Anti?na modrost je te besede postavila za sveti kodeks, ki ga je treba spolnjevati v ?ivljenju. Danes odmevajo z vsem svojim pomenskim nabojem, da bi pomagale tudi nam osredoto?iti pogled na bistveno in prese?i pregrade brezbri?nosti. Rev??ina prevzema vedno razli?ne obraze, ki zahtevajo pozornost glede na poseben polo?aj vsakega. V vsakem od teh lahko sre?amo Gospoda Jezusa, ki je razodel, da je navzo? v svojih naj?ibkej?ih bratih (prim. Mt 25,40).
1. Vzemimo v roke Siraha, eno od knjig Stare zaveze. V njej sre?amo u?itelja modrosti, ki je ?ivel pribli?no dvesto let pred Kristusom. ?el je iskat modrost, ki ljudi dela bolj?e in sposobne temeljito preiskovati dogodke ?ivljenja. To je po?el v ?asu hude preizku?nje za izraelsko ljudstvo, ?as bole?ine, ?alovanja in bede zaradi oblasti tujih sil. Ker gre za ?loveka mo?ne vere, zakoreninjenega v izro?ilih o?etov, je bila njegova prva misel, da se obrne na Boga, da bi pri Njem prosil za dar modrosti. In Gospod mu ni odtegnil svoje pomo?i.
Od prvih strani knjige Sirah izpostavi svoje nasvete glede ?tevilnih konkretnih polo?ajev v ?ivljenju, in rev??ina je eden od njih. Vztraja na dejstvu, da je v stiski treba zaupati v Boga: »Vzravnaj svoje srce in vztrajaj, ne prenagli se v trenutku spopada. Njega se dr?i in se ne umikaj, da bo? nazadnje povi?an. Vse, kar pride nadte, sprejmi, potrpi, kadar te doleti poni?anje, zakaj v ognju se preizku?a zlato, tisti, ki so Bogu po volji, v pe?i poni?anja. V bolezni in rev??ini se zana?aj nanj. Zana?aj se nanj, pa se bo zate zavzel, uravnavaj svoja pota in upaj vanj. Vi, ki se bojite Gospoda, pri?akujte njegovo usmiljenje; ne oddaljujte se, da ne padete« (Sir 2,2-7).
2. Stran za stranjo odkrivamo dragocen skupek predlogov o na?inu delovanja v lu?i intimnega odnosa do Boga, stvarnika, ki ljubi stvarstvo, pravi?nega in dobrotnika do vseh svojih otrok. Stalno nana?anje na Boga pa vendarle ne odvra?a od gledanja na konkretnega ?loveka, nasprotno, oboje je med seboj tesno povezano.
To jasno ka?e odlomek, iz katerega smo vzeli naslov tega sporo?ila (prim. Sir 7,29-36). Molitev k Bogu in solidarnost z ubogimi in trpe?imi sta nelo?ljivi. Za obhajanje bogoslu?ja, ki je v?e? Gospodu, je treba priznati, da vsak ?lovek, tudi najbolj reven in preziran, ima v sebi vtisnjeno Bo?jo podobo. Iz te pozornosti izhaja dar Bo?jega blagoslova, ki ga pritegne velikodu?nost, uresni?evana v odnosu do ubogih. Zato ?as, ki ga je treba nameniti molitvi, ne more nikoli postati alibi za zanemarjanje bli?njega v te?avah. Resnica je nasprotna: Gospodov blagoslov prihaja nad nas in molitev dosega njegov cilj, kadar jo spremlja slu?enje ubogim.
3. Kako je ta stari nauk aktualen tudi za nas! Bo?ja beseda namre? presega prostor, ?as, vere in kulture. Velikodu?nost, ki podpira ubogega, tola?i ?alostnega, laj?a trpljenje, vra?a dostojanstvo tistemu, ki je zanj prikraj?an, je pogoj za zares ?love?ko ?ivljenje. Odlo?itev, da se pozornost nameni ubogim, njihovim mnogim in razli?nim potrebam, ne more biti odvisna od ?asa, ki ga imamo na razpolago ali od zasebnih interesov, ne od nestvarnih pastoralnih ali socialnih na?rtov. Narcisti?na te?nja postaviti sebe na prvo mesto ne more zadu?iti mo?i Bo?je milosti.
Te?ko je imeti pogled usmerjen v ubogega, a zelo potrebno, ?e ho?emo svojemu osebnemu in dru?benemu ?ivljenju vtisniti pravo smer. Ne gre za veliko besed, ampak da po Bo?jem vzgibu konkretno zastavimo ?ivljenje. S svetovnim dnevom revnih se vsako leto vra?am na to, za ?ivljenje Cerkve temeljno resni?nost, kajti revni so in bodo vedno z nami (prim. Jn 12,8), da bi nam to pomagalo sprejeti Jezusovo dru?bo v vsakdanje bivanje.
4. Sre?anje s ?lovekom, ki je ubog, nas izziva in spra?uje. Kako lahko prispevamo k odpravljanju ali vsaj laj?anju njegove odrinjenosti in trpljenja? Na kak?en na?in mu lahko pomagamo v njegovi duhovni rev??ini? Kr??anska skupnost je poklicana, da se vklju?i v to izku?njo medsebojne podelitve, v zavedanju, da ni dopustno, da bi jo prena?ali na druge. Da bi bili v oporo ubogim, je temeljnega pomena ?iveti evangeljsko ubo?tvo v prvi osebi. Ne moremo se po?utiti »v redu«, kadar je nek ?lan ?love?ke dru?ine odrinjen v ozadje in postane senca. Nemi krik tolikih ubogih mora vedno in povsod naleteti na Bo?je ljudstvo v prvih vrstah, da jim da glas, da jih brani in se solidarizira z njimi spri?o tolik?ne hinav??ine in tolikih neizpolnjenih obljub ter da jih povabi k sodelovanju pri ?ivljenju skupnosti.
Res je, Cerkev ne more predlagati splo?nih re?itev, po Kristusovi milosti pa ponuja svoje pri?evanje in geste medsebojne podelitve. Poleg tega ?uti, da je dol?na predstaviti pro?nje tistih, ki nimajo potrebnega za ?ivljenje. Spominjati na veliko vrednost skupnega dobrega je za kr??ansko ljudstvo ?ivljenjska obveznost, ki se udejanja v poskusu, da ne bi pozabili na nikogar izmed tistih, katerih ?love?nost je oskrunjena v temeljnih potrebah.
5. Ponujena roka odkrije, najprej tistemu, ki jo ponudi, da je v nas sposobnost za dejanja, ki ?ivljenju dajejo smisel. Koliko ponujenih rok vidimo vsak dan! ?al se vedno bolj pogosto dogaja, da nas naglica vle?e v vrtinec ravnodu?nosti, tako da ne znamo ve? spoznati toliko dobrega, ki je vsak dan storjeno v ti?ini in z izjemno velikodu?nostjo. Zato se dogaja, da ?ele takrat, ko se zgodijo stvari, ki pretresejo tek na?ega ?ivljenja, o?i postanejo sposobne odkriti dobroto svetnikov za »sosednjimi vrati«, »tistih, ki ?ivijo blizu nas in so odsev Bo?je prisotnosti« (Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 7), pa o njih nih?e ne govori. Strani ?asopisov, internetne strani, televizijski ekrani so polni slabih novic, tako da je videti, da zlo suvereno kraljuje. Ni tako. Gotovo, ne manjka hudobije in surovosti, nasilja in korupcije, a ?ivljenje je prepleteno z dejanji spo?tovanja in velikodu?nosti, ki ne le, da kompenzirajo zlo, pa? pa tudi priganjajo, da gremo preko in smo polni upanja.
6. Ponuditi roko je znamenje: znamenje, ki neposredno spominja na bli?ino, na solidarnost, na ljubezen. V teh mesecih, v katerih je svet preplavil virus, ki je prina?al bole?ino in smrt, obup in zmedo, koliko ponujenih rok smo lahko videli! Ponujena roka zdravnika, ki skrbi za vsakega bolnika in sku?a najti pravo zdravilo. Ponujena roka bolni?ke sestre, brata ki ostaja preko svojega delovnega ?asa, da bi negoval bolnika. Ponujena roka tistega, ki dela v administraciji in skrbi za sredstva za re?itev ?im ve?jega ?tevila ?ivljenj. Ponujena roka farmacevta, ki je izpostavljen tolikim zahtevam v tveganem stiku z ljudmi. Ponujena roka duhovnika, ki blagoslavlja z muko v srcu. Ponujena roka prostovoljca, ki pomaga tistemu, ki ?ivi na cesti, in tistim, ki imajo streho, pa nimajo hrane. Ponujena roka mo?kih in ?ensk, ki delajo, da bi poskrbeli za osnovne storitve in varnost. Opisali bi lahko ?e druge ponujene roke, da bi sestavili litanije dobrih del. Vse te roke so kljubovale oku?bi in strahu, samo da bi nudile oporo in tola?bo.
7. Pandemija je pri?la nenadoma in nas je ujela nepripravljene; pustila je velik ob?utek zmedenosti in nemo?i. Roka pa, ki je bila ponujena ubogemu, ni bila nepredvidena. Ta roka pri?a o tem, kako se pripravimo na to, da spoznamo ubogega, da bi mu pomagali v ?asu potrebe. S sredstvi usmiljenja se ne improvizira. Potrebno je vsakdanje urjenje, ki izhaja iz zavesti, kako mi sami najprej potrebujemo roko, ki je ponujena nam.
Trenutek, ki ga ?ivimo, je postavil v krizo ?tevilne gotovosti. Po?utimo se bolj uboge in bolj slabotne, ker smo do?iveli ob?utek omejenosti in zmanj?anja svobode. Izguba dela, najljub?ih ?ustev, kot pomanjkanje obi?ajnih medosebnih odnosov, je nenadoma razprla obzorja, ki smo se jih odvadili opazovati. Na?e duhovne in materialne dobrine so bile postavljene pod vpra?aj in spoznali smo, da nas je strah. Ko smo bili zaprti v ti?ino svojih domov, smo ponovno odkrili, kako pomembna sta preprostost in upiranje pogleda na bistveno. Dozorela je zahteva po novem bratstvu, ki je sposobno medsebojne pomo?i in vzajemnega spo?tovanja. To je ugoden ?as, ko moramo »spet za?utiti, da potrebujemo drug drugega, da smo odgovorni za druge in za svet […] Zelo smo ?e zabredli v moralno krizo. Igramo se z etiko, dobroto, vero, po?tenjem […] Tak?no uni?evanje bistvenih temeljev dru?benega ?ivljenja povzro?a nasprotje interesov, nas postavlja drugega proti drugemu, da bi ubranili lastne koristi, spodbuja nove oblike nasilja in krutosti ter ovira razvoj pristne skrbi za okolje« (Okro?nica Laudato si’, 229). Skratka, te?ke gospodarske, finan?ne in politi?ne krize ne bodo prenehale, dokler bomo dovolili, da spi odgovornost, ki jo mora vsak ?utiti do bli?njega in do vsakega ?loveka.
8. »Ponudi svojo roko siromaku« je torej povabilo k odgovornosti kot neposredna zaveza vsakogar, ki se ?uti dele?nega iste usode. Gre za spodbudo, da si nalo?imo breme najbolj slabotnih, kakor pravi sv. Pavel: »Slu?ite drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni sami zapovedi, namre?: Ljubi svojega bli?njega kakor sam sebe. […] Nosite bremena drug drugemu« (Gal 5,13-14; 6,2). Apostol u?i, da je svoboda, ki nam je bila podarjena s smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa, za vsakogar od nas odgovornost, da se postavi v slu?bo drugih, zlasti najbolj ?ibkih. Ne gre za neobvezno spodbudo, ampak za enega od pogojev pristnosti vere, ki jo izpovedujemo.
Sirahova knjiga nam spet prihaja na pomo?: predlaga konkretna dejanja za pomo? najbolj ?ibkim in uporablja tudi nekaj prepri?ljivih podob. Najprej preudari ?ibkost tistih, ki so ?alostni: »Ne obra?aj se pro? od jokajo?ih« (7,34). Obdobje pandemije nas je prisililo v nehoteno izolacijo in nam onemogo?ilo celo to, da bi mogli tola?iti in biti blizu prijateljem in znancem, ki jih je prizadela izguba njihovih dragih. Sveti pisatelj tudi trdi: »Ne obotavljaj se obiskovati bolnike« (7,35). Izkusili smo nemo?nost, da bi bili blizu trpe?im, isto?asno pa smo se zavedli krhkosti svojega bivanja. Skratka, Bo?ja beseda nas nikoli ne pu??a mirnih in nas kar naprej spodbuja k dobremu.
9. »Ponudi svojo roko siromaku« pa izpostavi tudi odnos tistih, ki imajo roke v ?epu in jih ne gane rev??ina, ki so je pogosto sami sokrivi. Brezbri?nost in cinizem sta njihova vsakdanja jed. Kak?na razlika od radodarnih rok, ki smo jih opisali! Kajti to so roke, ki se na hitro dotaknejo tipkovnice ra?unalnika in prenesejo velike vsote denarja z enega konca sveta na drugega in s tem dolo?ajo bogastvo omejenih oligarhij ter bedo mno?ic ali polom celih narodov. To so roke, ki se iztegnejo za kopi?enje denarja s prodajo oro?ja, ki ga bodo druge roke, tudi roke otrok, uporabile za sejanje smrti in rev??ine. Obstajajo iztegnjene roke, ki v mraku izmenjavajo doze smrti, da bi se obogatile ter ?ivele v razko?ju in v minljivi razbrzdanosti. Obstajajo iztegnjene roke, ki na skrivaj izmenjujejo nezakonite usluge za lahek in koruptiven dobi?ek. Obstajajo tudi iztegnjene roke, ki v hinavski uglajenosti vzpostavljajo zakone, ki jih sami ne upo?tevajo.
V tej panorami »izklju?eni ?e naprej ?akajo. Razvila se je globalizacija brezbri?nosti, ki podpira ?ivljenjski slog, ki izklju?uje druge, ali navdu?uje za ta sebi?ni ideal. Skoraj neopazno postajamo nezmo?ni ob?utiti so?utje spri?o bole?ega krika drugih. Ne jokamo ve? zaradi drame drugih, niti nam ni do tega, da bi se zanje menili, kakor da bi ?lo za odgovornost, ki je dale? od nas in se nas ne ti?e« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 54). Dokler se roke, ki sejejo smrt, ne bodo spremenile v orodje pravi?nosti in miru za cel svet, ne bomo mogli biti zadovoljni.
10. »Pri vseh svojih delih misli na svoj konec« (Sir 7,36). S tem izrazom Sirah zaklju?uje svoje razmi?ljanje. Besedilo ponuja dvojno razlago. Prva poka?e, da moramo vedno imeti v mislih konec svojega bivanja. Misel na skupno usodo nam lahko pomaga, da ?ivljenje ?ivimo v znamenju pozornosti do tistih, ki so revnej?i in niso imeli mo?nosti, kakr?ne smo imeli mi. Obstaja pa tudi druga razlaga, ki bolj opozori na smoter, na cilj, za katerega si vsak prizadeva. Smoter na?ega ?ivljenja zahteva na?rt, ki ga je treba uresni?iti, in pot, ki jo je treba prehoditi, ne da bi se naveli?ali. No, smoter vsakega na?ega dejanja ne more biti ni? drugega kot ljubezen. To je cilj, proti kateremu smo usmerjeni, in nobena stvar nas ne sme odvrniti od njega. Ta ljubezen je podelitev, predanost in slu?enje, za?enja pa se z odkritjem, da smo najprej sami ljubljeni in prebujeni za ljubezen. Smoter se pojavi v trenutku, ko se otrok sre?a z maminim nasmehom in za?uti, da je ljubljen zgolj zaradi tega, ker obstaja. Tudi nasmeh, ki ga izmenjamo z ubogim, je izvir ljubezni in omogo?a, da ?ivimo v veselju. Ponujeno roko torej lahko vedno obogati nasmeh tistega, ki s svojo navzo?nostjo in s pomo?jo, ki jo nudi, ne obremeni, ampak se veseli zgolj zaradi tega, da ?ivi v slogu Kristusovih u?encev.
Na poti vsakdanjega sre?evanja z ubogimi nas spremlja Bo?ja Mati, ki je bolj kot katera koli druga mati, Mati reve?ev. Devica Marija od blizu pozna te?ave in trpljenje tistih, ki so odrinjeni, saj je morala sama Bo?jega Sina roditi v hlevu. Zaradi Herodove gro?nje je s svojim mo?em Jo?efom in malim Jezusom be?ala v drugo de?elo in je usoda beguncev za nekaj let zaznamovala Sveto Dru?ino. Naj molitev k Materi ubogih zdru?i te njene ljubljene otroke in tiste, ki jim slu?ijo v Kristusovem imenu. Molitev naj ponujeno roko spremeni v objem medsebojne podelitve in ponovno odkritega bratstva.
Rim, Sveti Janez v Lateranu, 13. junija 2020, bogoslu?ni spomin sv. Antona Padovanskega.
