SA国际传媒

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Na za?etku kateheze je bil prebran odlomek iz desetega poglavja Markovega evangelija (Mr 10,46-52), ki opisuje sre?anje med Jezusom in slepim Bartimajem: »Pri?li so v Jeriho. Ko je s svojimi u?enci in s precej?njo mno?ico odhajal iz Jerihe, je slepi bera? Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je sli?al, da je to Jezus Nazare?an, je za?el vpiti in govoriti: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!" Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je ?e glasneje vpil: "Davidov sin, usmili se me!" Jezus je obstal in rekel: "Pokli?ite ga!" Poklicali so slepega in mu rekli: "Le pogum, vstani, kli?e te!" Odvrgel je svoj pla??, sko?il pokonci in pohitel k Jezusu.  Jezus ga je vpra?al: "Kaj ho?e?, da ti storim?" Slepi mu je dejal: "Rabuní, da bi spregledal!" Jezus mu je rekel: "Pojdi, tvoja vera te je re?ila!" Takoj je spregledal in ?el po poti za njim.«

Molitev je dihanje vere

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes za?enjamo z novim nizom katehez o temi molitve. Molitev je dihanje vere, je njen najbolj lasten izraz. Kakor krik, ki prihaja iz srca tistega, ki veruje in zaupa Bogu.

Bartimaj bi storil vse, da bi videl Jezusa

Pomislimo na Bartimajevo zgodbo, na eno izmed oseb iz evangelija (prim. Mr 19,46-52), priznam vam, da mi je izmed vseh najbolj simpati?en. Bil je slep, sedel je in bera?il ob robu ceste na obrobju svojega mesta, Jerihe. Ni anonimna oseba, ima obli?je, ime: Bartimaj, to je »sin Timaja«. Nekega dne sli?i govoriti, naj bi tam mimo pri?el Jezus. Dejansko je bila Jeriha sti?i??e ljudi, skozi njo so nenehno potovali romarji in trgovci. Bartimaj se torej postavi na pre?o: storil bi vse, kar je mogo?e, da bi sre?al Jezusa. Veliko ljudi je storilo isto: spomnimo se Zaheja, ki je splezal na drevo. Veliko ljudi je hotelo videti Jezusa: tudi on.  

Bartimaj uporabi edino oro?je, ki ga ima: vpije

Tako ta mo? vstopi v evangelije kot glas, ki vpije na vse grlo. On ne vidi; ne ve, ?e je Jezus blizu ali dale?, ampak ga sli?i, to razume zaradi mno?ice, ki se v dolo?enem trenutku pove?a in pribli?a … Vendar pa je on popolnoma sam in nikogar ne skrbi za to. In kaj stori Bartimaj? Vpije. In vpije ter ?e naprej vpije. Uporabi edino oro?je, ki ga ima: glas. Za?ne vpiti: »Jezus, Davidov Sin, usmili se me!« (v. 47) In tako nadaljuje, vpije.

Kljub grajanju vpije ?e glasneje

Njegovo ponavljajo?e se kri?anje je mote?e, ne zdi se olikano, in mnogi ga grajajo in mu pravijo, naj utihne. »Bodi vendar olikan, ne delaj tega!« Vendar pa Bartimaj ne utihne, ampak ?e glasneje vpije: »Jezus, Davidov Sin, usmili se me!« To je tista tako lepa trmoglavost tistih, ki ?elijo dolo?eno milost in trkajo, trkajo na vrata Bo?jega srca … On vpije, trka. Ta izraz, »Davidov Sin«, je zelo pomemben; pomeni »Mesija«: izpri?a Mesija, gre za izpoved vere, ki prihaja iz ust ?loveka, ki so ga vsi prezirali.

Krik postane pro?nja: »Da bi spregledal!«

In Jezus prisluhne njegovemu kriku. Bartimajeva molitev se dotakne njegovega srca, Bo?jega srca, in zanj se odprejo vrata re?itve. Jezus ga pokli?e. On sko?i pokonci in tisti, ki so mu prej govorili, naj utihne, ga zdaj peljejo k U?itelju. Jezus govori z njim, re?e mu, naj izrazi svojo ?eljo – to je pomembno – in tedaj krik postane pro?nja: »Da bi spregledal, Gospod« (v. 51).

Poni?nost je temelj molitve

Jezus mu re?e: »Pojdi, tvoja vera te je re?ila.« (v. 52). Tistemu ubogemu, nebogljenemu, preziranemu mo?u prizna vso mo? njegove vere, ki priteguje usmiljenje in mo? Boga. Vera pomeni imeti roki dvignjeni, glas, ki vpije in prosi za dar re?enja. Katekizem pravi, da je »poni?nost temelj molitve« (Katekizem katoli?ke Cerkve, 2559). Molitev se rodi iz zemlje, iz humusa – od tod izvira beseda »umile«, »umiltà«, kar pomeni poni?en, poni?nost –; prihaja iz na?ega stanja pomanjkanja, iz na?e nenehne ?eje po Bogu (prim. ibid., 2560-2561).

Vera je krik; upanje, da smo re?eni

Vera je krik, kakor smo videli pri Bartimaju; nevera je zadu?iti tisti krik, to, kar so delali ljudje, ki so ga ?eleli uti?ati: niso bili ljudje vere; uti?ati tisto vpitje je neke vrste »zarota molka«. Vera je nasprotovanje mu?nemu stanju, ?igar vzroka ne razumemo: nevera je omejiti se na to, da prena?amo situacijo, kateri smo se prilagodili. Vera je upanje, da smo re?eni; nevera je navaditi se na zlo, ki nas stiska in tako iti naprej.

Bartimajeva vztrajnost

Dragi bratje in sestre, ta niz katehez pri?enjamo z Bartimajevim vpitjem, saj je v liku, kot je njegov, morda ?e vse zapisano. Bartimaj je vztrajen ?lovek. Okoli njega so bili ljudje, ki so mu razlagali, da je rotiti nesmiselno, da gre za kri?anje brez odgovora, da je le mote? hrup, in to je vse, in so ga prosili, naj neha vpiti: vendar pa on ni ostal tiho. In na koncu je dosegel to, kar je hotel.

Vsi imamo v srcu glas, ki kli?e

Mo?nej?i od kakr?negakoli nasprotnega utemeljevanja je v srcu ?loveka glas, ki kli?e. Vsi imamo v sebi ta glas. Glas, ki pride na dan spontano, ne da bi mu kdorkoli zapovedal, glas, ki nas spra?uje po smislu na?e poti tukaj, posebej kadar se znajdemo v temi: »Jezus, usmili se me! Jezus, usmili se me!« To je lepa molitev.

Celotno stvarstvo kli?e in poni?no prosi

Vendar pa, ali niso morda te besede vklesane v celotno stvarstvo? Vse kli?e in poni?no prosi, da bi skrivnost usmiljenja na?la svojo dokon?no izpolnitev. Ne molijo le kristjani: oni delijo krik molitve z vsemi mo?kimi in ?enskami. Vendar pa je lahko obzorje ?e bolj raz?irjeno: Pavel zatrdi, da celotno stvarstvo »zdihuje in trpi porodne bole?ine« (Rim 8,22). Umetniki pogosto izra?ajo ta tihi krik stvarstva, ki stiska vsako stvaritev ter se poka?e predvsem v srcu ?loveka, saj je ?lovek »pred Bogom bera?« (prim. KKC, 2559). To je lepa definicija ?loveka: bera? pred Bogom«. Hvala.