SA国际传媒

Mdr 2,12.17-20

Zalezujmo pravi?nega, ker nam je v napoto
in nasprotuje na?im delom;
nam o?ita grehe zoper postavo
in nas obto?uje za grehe na?e vzgoje.
Poglejmo, ali so njegove besede resni?ne,
preverimo, kak?en bo njegov konec.
?e je namre? pravi?ni res Bo?ji sin, se bo zanj Bog zavzel
in ga re?il iz roke nasprotnikov.
S sramotenjem in mu?enjem ga preizkusimo,
da bomo spoznali njegovo blagohotnost,
da bomo preverili njegovo potrpe?ljivost.
Na sramotno smrt ga obsodimo,
kajti po njegovih besedah mu bo dana pomo?.

Jak 3,16-4,3

Kjer sta namre? zavist in prepirljivost, tam je neurejenost in vsakr?na hudobija. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej ?ista, potem miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, nepristranska in brez hinav??ine. Sad pravi?nosti pa se v miru seje tistim, ki delajo za mir. Od kod med vami vojne in od kod boji? Ali ne od tod: iz va?ih po?elenj, ki se vojskujejo v va?ih udih? Po?elite, pa nimate. Ubijate in zavidate, pa ne morete dose?i, bojujete se in vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite, da bi tro?ili za svoje u?itke.

Mr 9,30-37

Ko so od?li od tam, so hodili skozi Galilejo, vendar ni hotel, da bi kdo to izvedel. U?il je namre? svoje u?ence in jim govoril: »Sin ?lovekov bo izro?en ljudem v roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vpra?ati.

 Pri?li so v Kafarnáum. Ko je bil v hi?i, jih je vpra?al: »O ?em ste se pogovarjali po poti?« Oni pa so mol?ali, kajti po poti so razpravljali med seboj, kdo je najve?ji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »?e kdo ho?e biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem slu?abnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temve? tistega, ki me je poslal.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Sveti Janez Krizostom sku?a razbrati, koliko je bilo u?encem po Gospodovem naznanilu jasno glede njegove smrti. »Tudi po vseh teh razodevajo?ih ?ude?ih, tudi ko je glas iz nebes razkril Jezusovo pravo istovetnost in po oznanilu njegove smrti in vstajenja, u?enci niso razumeli najpomembnej?ega dela njegove pridige ter so bili glede tega, kar jim je napovedal, zaskrbljeni.«

Sveti Avgu?tin pravi: »Kristjan mora rasti kot drevo, da najprej najde svoje korenine in jih utrdi z naukom, nato pa se mora dvigniti kvi?ku z vso svojo ljubeznijo in karitativnostjo.« Sv. Gregor iz Nise pa pravi: »Upo?tevati moramo Kristusovo pravilo, s katerim nas u?i ?iveti z drugimi, da smo poni?ni pred na?imi brati (in sestrami). Sv. Janez Krizostom pa doda: »Najponi?nej?i u?enci so bli?e resnici kakor ne?imrni.« V Hermasovem Pastirju pa je zapisano: »Za tiste, ki ?ivijo v Bo?jem kraljestvu je zna?ilna otro?ka nedol?nost.« Tertulijan zato pravi: »Potrebno je biti notranje pripravljen, da drugega sprejmemo s poni?nostjo, tako gostoljubno, kot da bi v njem bil Kristus.«

Misli Benedikta XVI.

Dejansko, ko beremo ta del Markove pripovedi, postane jasno, da je med Jezusom in u?enci globoka notranja razdalja. So namre?, ?e tako re?emo, na razli?nih valovnih dol?inah, tako da U?iteljevi govori niso razumljeni, oziroma samo povr?no. Apostol Peter, potem ko je razodel svojo vero v Jezusa, si dovoli o?itati mu, ker je napovedal, da mora biti zavr?en in umorjen. Po drugi napovedi trpljenja pa u?enci med seboj razpravljajo, kdo med njimi je najve?ji (prim. Mr 9,34). Po tretji pa Jakob in Janez prosita Jezusa, da bi lahko sedela na njegovi desnici in njegovi levici, ko bo v slavi (prim. Mr 10,35-40). So pa ?e tudi druga znamenja te razdalje. Na primer, u?enci ne uspejo ozdraviti bo?jastnega de?ka, ki ga nato Jezus ozdravi z mo?jo molitve (prim. Mr 9,14-29). Ali ko prina?ajo pred Jezusa otroke, jih u?enci grajajo, medtem ko je Jezus vznejevoljen nad u?enci ter ?eli, da otroci ostanejo in jim pravi, da samo tisti, ki je kakor otroci, lahko vstopi v Bo?je kraljestvo (prim. Mr 10,13-16).

Kaj nam pove vse to? Spominja nas, da je Bo?ja logika vedno druga?na od na?e, kakor je to razodel Bog sam po ustih preroka Izaija: 'Kajti moje misli niso va?e misli in va?e poti niso moje poti, govori Gospod' (Iz 55,8). Zaradi tega je v hoji za Gospodom, za ?loveka vedno potrebna globoka spreobrnitev, torej sprememba mi?ljenja in ?ivljenja. Potrebno je odpreti srce za poslu?anje, pustiti se razsvetliti in notranje preoblikovati. Glavna to?ka, v kateri se Bog in ?lovek razlikujeta, je o?abnost. V Bogu ni o?abnosti, saj je popolna polnost in je ves usmerjen v ljubiti in darovati ?ivljenje, medtem ko je v nas ljudeh o?abnost mo?no zakoreninjena in je zato potrebna nenehna budnost in o?i??evanje. Mi, ki smo majhni, se ho?emo pokazati pred drugimi velike in biti prvi. Bog pa se ne boji poni?ati se in biti zadnji. Devica Marija je popolnoma 'usklajena' z Bogom. Z zaupanjem ji kli?imo, naj nas u?i zvesto hoditi za Jezusom po poti ljubezni in poni?nosti.

V evangeliju te nedelje Jezus drugi? napove svojim u?encem svoje trpljenje, smrt in vstajenje (prim. Mr 9,30-31). Evangelist Marko je zelo poudaril mo?no nasprotje med Jezusovo miselnostjo ter miselnostjo dvanajsterih apostolov, ki ne samo, da ne razumejo u?iteljevih besed in odlo?no zavra?ajo zamisel, da bi ?el On v smrt (prim. Mr 8,32), ampak celo razpravljajo, kdo med njimi 'je najve?ji' (prim. Mr 9,34). Jezus jim je potrpe?ljivo razlagal svojo logiko, logiko ljubezni, ki je v slu?enju, vse do darovanja samega sebe: »?e kdo ho?e biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem slu?abnik« (Mr 9,35).

To je kr??anska logika, ki izhaja iz resnice o ?loveku, ustvarjenem po Bo?ji podobi, a isto?asno zaznamovanem s sebi?nostjo, posledico izvirnega greha. Vsakega ?loveka privla?i ljubezen, ki je konec koncev Bog sam, vendar pa pogosto ?lovek izbere napa?ne konkretne na?ine ljubezni. Tako pogosto iz za?etne pozitivne te?nje, sicer oku?ene z grehom, lahko pridejo na dan hudobni nameni in dejanja. Na to nas v dana?njem bogoslu?ju spomni Jakobovo pismo: »Kjer sta namre? zavist in prepirljivost, tam je neurejenost in vsakr?na hudobija. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej ?ista, potem miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, nepristranska, brez hinav??ine.« Apostol takole zaklju?i: »Sad pravi?nosti pa se v miru seje tistim, ki delajo za mir« (Jk 3,16-18). Ob teh besedah pomislimo na pri?evanje tolikih kristjanov, ki poni?no in v ti?ini, ?ivijo v slu?bi drugim zaradi Gospoda Jezusa in delujejo konkretno kot slu?abniki dejavne ljubezni in posledi?no kot 'mojstri' miru.

Brez dvoma, ni lahko hoditi za Kristusom, toda, kakor On sam pravi, samo tisti, ki bo izgubil lastno ?ivljenje zaradi Njega in zaradi evangelija, ga bo re?il (prim. Mr 8,35) in tako dal polni smisel svojemu bivanju. Ni druge poti za njegove u?ence, ni druge poti za pri?evanje njegove ljubezni in za napredovanje v evangeljski popolnosti.

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija, Havana, nedelja, 20. september 2015
Jezus zastavi u?encem vpra?anje: »O ?em ste se pogovarjali po poti?« ?e danes nam ga zastavlja: »O ?em govorite vsak dan? Kaj so va?e ?elje?« Evangelij pravi, da so u?enci mol?ali, saj so po poti razpravljali, kdo je ve?ji. »Kdo je najve?ji?« To vpra?anje, ki nas bo spremljalo vse ?ivljenje in nanj bomo poklicani odgovoriti v razli?nih ?ivljenjskih obdobjih. Ne moremo mu ube?ati.

Jezus se vpra?anja ne boji; ne boji se ?love?kosti in razli?nih vpra?anj, ki jih ta zastavlja. Nasprotno, prepozna »odmike« ?love?kega srca in kot dober pedagog je vedno pripravljen, da nas spremlja . Zvest je svojemu stilu in  na?a vpra?anja in hrepenenja vzame za svoja ter jim doda novo obzorje . Dá odgovor, s katerim ukane »pri?akovane odgovore« in to, kar je bilo na videz ?e dolo?eno, ter tako zastavi nov izziv. Zvest svojemu stilu, Jezus vedno postavi v dejanje logiko ljubezni. To je logika, ki jo lahko ?ivijo vsi, saj je za vse.

Dale? od vsake vrste elitnosti, Jezusovo obzorje ni samo za nekatere privilegirane, ki so sposobni dose?i ''za?eleno znanje'' ali imenitne ravni duhovnosti. Jezusovo obzorje je vedno predlog za vsakdanje ?ivljenje, po katerem bo vsakdanjost vedno imela okus po ve?nosti.

Kdo je najve?ji? S tem Jezus u?encem odgovori, da kdor ho?e biti velik, naj slu?i drugim, ne da bi drugi slu?ili njemu. Jezus poru?i logiko u?encev in jim preprosto pove, da se pristno ?ivljenje ?ivi v konkretnem zavzemanju za bli?njega.

Slu?iti v veliki meri pomeni skrbeti za slabotnost. Skrbeti za tiste, ki so v na?ih dru?inah, v na?i dru?bi, v na?em narodu slabotni. To so trpe?i, neza??iteni in pobiti obrazi, ki jih Jezus ponuja, da jih gledamo, in nas konkretno vabi, da jih ljubimo. Ljubezen, ki se konkretizira v dejanjih in odlo?itvah. Ljubezen, ki se izra?a v razli?nih nalogah, ki smo jih kot dr?avljani poklicani opravljati. Osebe iz mesa in kosti s svojim ?ivljenjem, svojo zgodovino in predvsem s svojo slabostjo so tiste, h katerim nas po?ilja Jezus, da jih branimo, jim pomagamo in slu?imo. Kajti biti kristjan pomeni slu?iti dostojanstvu bratov, se zanj boriti in zanj ?iveti. Zato je kristjan vedno povabljen, da pred konkretnim pogledom najslabotnej?ih postavi na stran svoje potrebe, pri?akovanja in ?elje vsemogo?nosti.

Dve obliki slu?enja sta: »slu?enje, ki slu?i« in »slu?enje, ki slu?i sebi«. In slednjega se moramo varovati. Vsi smo poklicani in spodbujeni s strani Jezusa, da iz ljubezni poskrbimo drug za drugega, ne da bi pri tem gledali okoli sebe, kaj bli?nji dela ali ne dela. Varovati se moramo pogleda, ki obsoja, in se opogumljati k pogledu, ki spreminja, h kateremu nas tudi vabi Jezus.

Ta skrb za drugega iz ljubezni pa ne pomeni hlap?evstva, ampak v sredi??e vpra?anja postavlja brata: slu?enje vedno gleda v bratov obraz, se dotika njegovega mesa, ?uti njegovo bli?ino vse do »sotrpljenja« in i??e njegov napredek. Zato slu?enje ni nikoli ideolo?ko, vse dokler ne slu?i idejam, ampak osebam.

Homilija, Kaunas, nedelja, 23. september 2018
Sv. Marko posveti en celoten del svojega evangelija nauku, ki je namenjen u?encem. Kakor da bi Jezus, na pol poti proti Jeruzalemu, ?elel, da bi njegovi obnovili svojo izbiro, vedo?, da bo hoja za Njim v kratkem prinesla trenutke preizku?enj in bole?ine. Evangelist pripoveduje o tistem obdobju Jezusovega ?ivljenja ter spomni, da je napovedal svoje trpljenje ob treh prilo?nostih; u?enci so trikrat izrazili svojo zaprepadenost ter upiranje in Gospod jim je ?elel trikrat zapustiti svoj nauk. Pravkar smo prisluhnili drugemu izmed teh treh prizorov (prim. Mr 9,30-37).

Kr??ansko ?ivljenje gre vedno skozi trenutke kri?a in v?asih se zdijo neskon?ni. Pretekle generacije so bile te?ko zaznamovane s ?asom okupacije, s tesnobo tistih, ki so bili deportirani, z negotovostjo zaradi tistih, ki se niso vrnili, s sramom ovadu?tva, izdaje. Knjiga modrosti nam govori o pravi?nem, ki je preganjan, o tistem, ki ga ?alijo in mu?ijo zgolj zato, ker je dober (prim. 2,10-20). Koliko izmed vas bi vas lahko v prvi osebi ali iz ?ivljenja katerega izmed sorodnikov izrazilo isti odlomek, ki smo ga prebrali. Koliko vas je do?ivelo, da se je zamajala va?a vera, ker se ni pojavil Bog, da bi vas branil; dejstvo, da ste ostali zvesti, ni zadostovalo, da bi On posegel v va?o zgodovino. Kaunas pozna to stvarnost; celotna Litva lahko pri?uje o njej s srhom zgolj z omembo Sibirije ali getov v Vilni in Kaunasu, poleg drugih; in z apostolom Jakobom lahko enoglasno re?e, kakor smo sli?ali v odlomku iz njegovega pisma: hlepijo, ubijajo, zavidajo, bojujejo se in vojskujejo (prim. 4,2).

Vendar pa u?enci niso ?eleli, da bi jim Jezus govoril o bole?ini in kri?u; ni?esar ne ?elijo vedeti o preizku?njah in tesnobah. In sv. Marko spominja, da so jih zanimale druge stvari, da so med potjo domov razpravljali o tem, kdo je najve?ji. Bratje, ?elja po oblasti in slavi je najobi?ajnej?i na?in ravnanja tistih, ki ne zmorejo ozdraviti spomina svoje zgodovine in si morda prav zato niti ne ?elijo prizadevati za delo sedanjosti. Tako se razpravlja o tem, kdo je najbolj blestel, kdo je bil naj?istej?i v preteklosti, kdo je bolj upravi?en do privilegijev v primerjavi z drugimi. In tako zanikamo svojo zgodovino, »ki je slavna, kolikor je zgodovina ?rtev, upanja, vsakodnevnih bojev, ?ivljenja v slu?enju, stanovitnosti pri napornem delu« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 96). Gre za neplodno in prazno dr?o, ki ne ?eli sodelovati pri izgradnji sedanjosti ter tako izgublja stik s trpe?o stvarnostjo na?ega vernega ljudstva. Ne moremo biti kakor tisti duhovni »izvedenci«, ki sodijo samo od zunaj in ves ?as govorijo o tem, »kaj bi bilo potrebno storiti« (prim. Ibid.).

Ker je Jezus vedel, o ?em so razmi?ljali, jim je predlagal protistrup za te boje za oblast ter zavra?anje ?rtve; da bi poudaril pomembnost tega, kar bo povedal, se usede kakor U?itelj, jih pokli?e ter stori naslednje dejanje: v sredi??e postavi otroka; de?ka, ki si je navadno slu?il drobi? s prodajo stvari, ki jih nih?e ni ?elel prodajati. Koga bo postavil v sredino danes, tukaj, v tem nedeljskem dopoldnevu? Kdo bodo najmanj?i, najbolj ubogi med nami, ki jih moramo sprejeti po 100 letih na?e samostojnosti? Kdo je tisti, ki nima ni?esar, da bi nam povrnil ter tako zadovoljil na?a prizadevanja in odpovedi? Morda so to etni?ne manj?ine v na?em mestu ali tisti, ki so zaradi brezposelnosti primorani migrirati. Morda so ostareli, ki so osamljeni ali mladi, ki v ?ivljenju ne najdejo smisla, ker so izgubili svoje korenine. »V sredini« pomeni enako oddaljen, tako, da se nih?e ne more pretvarjati, da ne vidi, nih?e ne more re?i, da je »odgovornost drugih«, ker »jaz nisem videl« ali »sem preve? dale?«. Brez vodilnih vlog, ne da bi si ?eleli, da bi nam ploskali ali da bi bili prvi.

Tam, v mestu Vilna, je morala reka Vilna podariti svoje vode in izgubiti ime zaradi reke Neris; tukaj pa Neris izgubi svoje ime ter svoje vode podari reki Nemunas. Za to gre: biti Cerkev »v izhodu«, ne se bati izstopati ter se darovati tudi takrat, ko se zdi, da se razkrajamo; izgubiti same sebe za najmanj?e, pozabljene, tiste, ki ?ivijo na bivanjskih periferijah. Vendar pa vedo?, da bo potrebno zaradi tega izhoda v dolo?enih primerih tudi ustaviti korak, dati na stran tesnobe in nujne stvari, da bi znali pogledati v o?i, poslu?ati in spremljati tistega, ki je ostal na robu ceste. V?asih bo potrebno ravnati kakor o?e izgubljenega sina, ki ostane na vratih ter ?aka njegov prihod, da bi mu odprl takoj, ko pride (prim. Ibid, 46); ali kot apostoli, ki se morajo nau?iti, da kadar sprejmemo otroka, sprejmemo Jezusa samega.

Zato smo danes tukaj, ?eljni sprejeti Jezusa v njegovi besedi, v Evharistiji, v malih. Sprejeti, da bi mogel On spraviti na? spomin ter nas spremljati v sedanjosti, ki nas ?e naprej razvnema zaradi svojih izzivov, zaradi znamenj, ki nam jih zapu??a; da bi mu sledili kakor u?enci, saj ne obstaja ni? resni?no ?love?kega, kar ne bi odmevalo v srcu Kristusovih u?encev; in tako ?utimo kot svoje veselje in upanje, ?alost in tesnobo ljudi na?ega ?asa, posebno ubogih in trpe?ih (prim. Gaudium et Spes, 1). Zato, ter zato, ker se kot skupnost ?utimo resni?no in tesno solidarni s ?love?tvom – tega mesta ter vse Litve – ter z njegovo zgodovino (prim. prav tam), ?elimo podariti ?ivljenje v slu?enju in veselju ter tako vsem povedati, da je Jezus Kristus na?e edino upanje.

Angel Gospodov, nedelja, 19. september 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij dana?njega bogoslu?ja (Mr 9,30-37) pripoveduje, da so med potjo proti Jeruzalemu u?enci razpravljali kdo med njimi je najve?ji.

Tedaj jim je Jezus namenil zelo mo?an stavek, ki je veljaven tudi za nas danes: »?e kdo ho?e biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem slu?abnik. ?e ho?e? biti prvi, pojdi v vrsti na zadnje mesto in slu?i vsem.  S tem klenim stavkom je Gospod napovedal spremembo. Na glavo je obrnil kriterije, kaj zares velja. Vrednost neke osebe ni ve? odvisna od vloge, ki jo ima, od uspeha, ki ga ima, od dela, ki ga opravlja, od denarja v banki. Ne, ni odvisna od tega, veli?ino in uspeh Bo?je o?i merijo druga?e, upo?tevajo slu?enje. Ne to, kar kdo ima, ampak kar kdo da. Ho?e? biti prvi? Slu?i. To je pot.

Danes je beseda slu?enje rahlo zbledela in v uporabi obrabljena. Toda v evangeliju ima natan?en in konkreten pomen. Slu?iti ni izraz za usluge, ampak je delati kot Jezus, ki je, ?e v nekaj besedah povzamemo njegovo ?ivljenje, rekel, da ni »pri?el, da bi mu stregli, ampak, da bi stregel« (Mr 10,45). Tako je rekel Gospod. Torej, ?e ho?emo hoditi za Jezusom, moramo hoditi po poti, ki jo je on sam zarisal, po poti slu?enja. Na?a zvestoba Gospodu je odvisna od na?e razpolo?ljivosti po slu?enju. To pa pogosto stane, ker pozna kri?. Pa vendar, bolj kot raste skrb in razpolo?ljivost, postajamo v sebi vedno bolj svobodni, vedno bolj podobni Jezusu. Bolj ko slu?imo, bolj opazimo Bo?jo navzo?nost. ?e zlasti, ko slu?imo tistemu, ki nam ne more povrniti, torej ubogim, ko z ne?nostjo so?utnostjo objamemo njihove te?ave in potrebe, tam odkrijemo, da nas ljubi in objema Bog.

Jezus, da bi ponazoril to, potem ko je govoril o prvenstvu slu?enja, napravi gesto. Videli smo, da so Jezusove geste mo?nej?e kot besede, ki jih uporablja. Kak?na je ta gesta? Vzame otroka in ga postavi na sredo apostolov, na najpomembnej?i kraj (prim. v. 36). Otrok v evangeliju ne pomeni toliko nedol?nost kot majhnost. Kajti majhni, kakor otroci, so odvisni od drugih, od odraslih, potrebno je, da prejemajo. Jezus je objel tega otroka in rekel, da kdor sprejme enega od malih, otrok, sprejme Njega (prim. v. 37). Poglejte, komu slu?iti. Tistim, ki potrebujejo, da prejemajo, a nimajo, da bi vrnili. Slu?iti tistim, ki potrebujejo, da prejmejo in nimajo, da bi vrnili. Ko sprejmemo tistega, ki je na obrobju, zanemarjen, sprejmemo Jezusa, kajti On je tam. In po majhnem, reve?u, ki mu stre?emo, tudi mi prejmemo ne?en Bo?ji objem.

Dragi bratje in sestre, potem ko nas je evangelij nagovoril, si zastavimo vpra?anja: Jaz, ki hodim za Jezusom, se zanimam za tiste, ki so najbolj zapostavljeni? Ali pa kakor u?enci tistega dne, stremim po osebni nagradi? ?ivljenje razumem kot tekmovanje, da si na ?kodo drugih napravim prostor, ali pa verjamem, da biti prvi pomeni slu?iti? In ?e konkretneje, posvetim ?as kak?nemu »majhnemu«, osebi, ki nima sredstev, da bi povrnila? Skrbim za koga, ki mi ne more povrniti ali samo za svoje sorodnike in prijatelje? To so vpra?anja, ki si jih zastavimo.

Devica Marija, poni?na Gospodova dekla, naj nam pomaga razumeti, da se zaradi slu?enja ne manj?amo ampak rastemo, ker je ve?je veselje v dajanju kot v prejemanju (prim. Apd 20,35).