Duhovne misli cerkvenih o?etov, Benedikta XVI. in pape?a Fran?i?ka za 24. nedeljo med letom
Iz 50,4-9
Gospod BOG mi je dal
jezik u?encev:
da bi znal trudne krepiti z besedo.
Jutro za jutrom zbuja,
zbuja moje uho,
da prisluhnem kakor u?enci.
Gospod Bog mi je odprl uho
in jaz se nisem upiral,
nisem se umaknil nazaj.
Svoj hrbet sem izpostavil njim, ki so me bíli,
svoje lice tistim, ki so mi pulili brado.
Svojega obraza nisem skrival
pred sramotenjem in pljunki.
Toda Gospod Bog mi pomaga,
zato nisem bil poni?an.
Zato sem naredil svoj obraz kakor kremen,
saj sem vedel, da ne bom osramo?en.
Blizu je ta, ki me opravi?uje,
kdo se bo pravdal z menoj?
Nastopiva skupaj!
Kdo je moj nasprotnik v pravdi?
Naj se mi pribli?a.
Glej, Gospod Bog mi pomaga,
kdo me bo razglasil za krivega?
Glej, vsi ti bodo razpadli kakor obleka,
molj jih bo po?rl.
Jak 2,14-18
Kaj pomaga, moji bratje, ?e kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera re?iti? ?e sta brat ali sestra brez obleke in nimata vsakdanjega ?ive?a, pa jima kdo izmed vas re?e: »Pojdita v miru, pogrejta se in se najejta!« pa jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako tudi vera, ?e nima del; sama zase je mrtva. Pa bo kdo rekel: »Ti ima? vero in jaz imam dela. Poka?i mi svojo vero brez del in jaz ti bom iz svojih del pokazal vero.
Mr 8,27-35
Jezus je s svojimi u?enci ?el v vasi Cezareje Filipove. Po poti je svoje u?ence spra?eval in jim rekel: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so mu in rekli: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden izmed prerokov.« In vpra?al jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Kristus.« Zapretil jim je, naj nikomur ne govorijo o njem.
In za?el jih je u?iti, da mora Sin ?lovekov veliko pretrpeti, biti zavr?en od stare?in, vélikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in mu za?el pretiti. On pa se je obrnil, pogledal po svojih u?encih in zapretil Petru in rekel: »Postavi se zadaj, za mano, satan, ker ne misli? na to, kar je Bo?je, ampak na to, kar je ?love?ko!« In poklical je mno?ico skupaj s svojimi u?enci in jim rekel: »?e ho?e kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj kri? ter hodi za menoj. Kdor namre? ho?e re?iti svoje ?ivljenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje ?ivljenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo re?il«.
Razlaga cerkvenih o?etov
Sveti Beda ?astitljivi je v tem dogodku zaznal rahlo ironijo. Jezusovo ?love?ko istovetnost je namre? razglasil njegov bo?anski glas, medtem ko je na njegovo bo?ansko istovetnost nakazal ?love?ki glas. Kristjani smo, ?e smo od Svetega Duha prejeli maziljenje, po katerem je tudi Kristus (Maziljeni) dobil maziljenje. Poistovetiti se s Kristusom pomeni priznati ga kot Boga-?loveka, maziljenega za zveli?anje ?love?tva.« Sv. Ambro? in sv. Avgu?tin pravita: »Napa?en odnos do tega sveta ne more biti temelj za resni?en odnos z ve?nostjo.« Sv. Ciprijan nadaljuje: »Kakor nih?e ne more biti kristjan in se hkrati sramovati Kristusa.« Tertulijan pa k temu doda: »Tako se tudi nih?e ne more izogniti trpljenju, ali zavrniti izpoved, da je Kristus Gospod.« Sv. Cezarij iz Arlesa pravi: »Ko ljubimo darove Boga bolj kot njega samega, za?utimo Bo?jo odvratnost do tega, saj je prava urejenost na?ih zemeljskih ljubezni mo?na le s pomo?jo milosti.« Sv. Avgu?tin pravi, da »nismo bili poklicani, da bi prena?ali samo te?o svojih kri?ev, temve? da bi nosili Kristusov kri?.«
Misli Benedikta XVI.
Benedikt XVI. je v homiliji v Libanonu spregovoril o dana?njem evangeliju, ki nam zastavlja vpra?anje o Jezusovi pravi identiteti: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,27).
Trenutek, ko Jezus to vpra?anje zastavi svojim u?encem, ni brez pomena. Gre za trenutek odlo?ilnega preobrata v Jezusovem ?ivljenju. Je namre? na poti v Jeruzalem, kraj, kjer se bo dopolnil osrednji dogodek na?ega zveli?anja in kjer se bo rodila Cerkev. Odgovori na Jezusovo vpra?anje so razli?ni. ?e danes, tako kot tekom stoletij, ljudje, ki so na svoji poti na najbolj raznovrstne na?ine na?li Jezusa, odgovarjajo razli?no. Vsi ti odgovori niso nujno napa?ni, vendar pa ostajajo nezadostni, saj ne dose?ejo srca Jezusove identitete. Le kdor sprejme, da bo hodil za njim po njegovi poti in ?ivel v ob?estvu z njim v skupnosti u?encev, ga lahko zares spozna. Tudi Petrov odgovor, ki pravi »Ti si Mesija« in je nedvomno to?en, ?e vedno ni zadosten. Jezus se ne pusti ujeti v ?love?ke opredelitve osvoboditelja. Zato Petrov odgovor dopolni s tem, da napove trpljenje, ki je na vrsti pred vstajenjem. Tako ?eli u?encem pomagati razumeti, kdo on v resnici je. Trpe?i Mesija, Mesija slu?abnik, in ne nek vsemogo?en politi?ni osvoboditelj. Jezus je poslu?en volji svojega O?eta vse do darovanja lastnega ?ivljenja. To pa je v nasprotju s tistim, kar so mnogi od njega pri?akovali. A ko mu Peter oporeka, je Jezus do njega strog. Tako poka?e, da mora, kdor ?eli biti njegov u?enec, sprejeti, da je tako kot on najprej slu?abnik.
Kreniti na pot hoje za Jezusom pomeni vzeti svoj kri?. Pomeni hoditi po poti, ki ni lahka. To ni pot oblasti ali zemeljske slave. Nasprotno, ta pot vodi k odpovedi samemu sebi in k izgubi lastnega ?ivljenja za Kristusa in evangelij. Hkrati je to tudi pot upanja. Skrivnost, ki jo je v?asih tako te?ko sprejeti in jo je tudi apostol Peter doumel ?ele kasneje, je v tem, da se Jezusova slava razodene prav v trenutku, ko se v svoji ?love?kosti poka?e najbolj slabotnega. A na ta na?in hoja za njim pripelje do vstajenja, resni?nega in dokon?nega ?ivljenja z Bogom. Odlo?itev za spremljanje Jezusa Kristusa, ki je postal slu?abnik vseh, pa zahteva vedno ve?jo zaupnost z njim. In sicer preko pozornega poslu?anja njegove besede, da bi iz nje ?rpali navdih za svoje delovanje.
Hoja za Jezusom zahteva konkretna dejanja. Slu?enje je sestavni element identitete Kristusovih u?encev. Poklicanost Cerkve in kristjanov je slu?iti, tako kot je to storil Gospod sam, zastonjsko in vsem, brez razlike. Nujno je tako tudi slu?iti pravi?nosti in miru. Nujno si je prizadevati za bratsko dru?bo in gradnjo ob?estva. In tudi pri?evanje kristjanov na Bli?njem vzhodu je nujno, da bi vsi lahko ?iveli mirno in dostojanstveno. Vsakdo naj bi si za mir prizadeval tam, kjer je. Vsem, ki trpijo, je kot slu?abnik blizu On, zato naj bodo zaradi Kristusa polni upanja. Nobeno trpljenje ni zaman.
Opoldanska molitev, nedelja, 13. september 2009
Na dana?njo 24. nedeljo med letom nas Bo?ja Beseda nagovarja z dvema bistvenima vpra?anjema, ki bi ju takole povzel: »Kdo je zate Jezus iz Nazareta?« in pa: »Tvojo vero prevede? tudi v dejanja, ali ne?« Prvo vpra?anje najdemo v dana?njem evangeliju, tam, kjer Jezus vpra?a svoje u?ence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Petrov odgovor je natan?en in takoj?en: »Ti si Kristus«, torej Mesija, od Boga maziljeni, poslan da osvobodi njegovo ljudstvo. Peter in drugi apostoli torej, za razliko od ve?ine ljudi, verjamejo da Jezus ni samo izreden u?itelj ali prerok, temve? veliko ve?. Imajo vero: verujejo, da je v Njem navzo?e Bo?je delo. Takoj po tej izpovedi vere pa, ko je Jezus prvikrat odkrito napovedal, da bo moral trpeti in biti umorjen, se je isti Peter uprl viziji trpljenja in smrti. Jezus ga je torej moral mo?no pograjati in mu tako dal razumeti, da ne zadostuje samo verovati, da je On Bog, temve? je potrebno, gnani od ljubezni, hoditi za njim po isti poti, poti kri?a (prim. Mc 8,31-33). Jezus ni pri?el pou?evati nas neke filozofije, temve? pokazati pot ali bolje pot, ki vodi v ?ivljenje.
Ta pot je ljubezen, ki je izraz resni?ne vere. ?e kdo ljubi bli?njega s ?istim in velikodu?nim srcem, pomeni da resni?no pozna Boga. ?e pa nekdo pravi, da ima vero, pa ne ljubi bratov in sester, ni pravi vernik. V njem Bog ne prebiva. To jasno trdi sveti Jakob v drugem ma?nem berilu dana?nje nedelje: '?e (vera) nima del: sama zase je mrtva (Jak 2,17). Glede tega bi rad navedel zapis svetega Janeza Zlatoustega, ko razlaga navedeni odlomek iz Jakobovega pisma, takole pi?e: 'Nekdo lahko ima pravo vero v O?eta, v Sina, kakor tudi v Svetega Duha, pa ?e nima po?tenega ?ivljenja, mu njegova vera ne bo pomagala za zveli?anje. Ko torej bere? v evangeliju: 'Ve?no ?ivljenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega resni?nega Boga' (Jn 17,3), ne misli, da to zadostuje za zveli?anje. Potrebno je ?isto ?ivljenje in neopore?no obna?anje'.
Devica Marija je verjela Gospodovi Besedi in ni izgubila vere v Boga, ko je videla svojega Sina zavrnjenega, zasramovanega in prebitega na kri?. Ostala je ob Jezusu, trpela je in molila, vse do konca in videla ?are?o zarjo njegovega vstajenja. Od nje se u?imo pri?evati svojo vero z ?ivljenjem v poni?nem slu?enju, pripravljeni osebno pla?ati za zvestobo evangeliju dejavne ljubezni in resnice, prepri?ani, da ni?, kar tako storimo, ne bo izgubljeno.
Misli pape?a Fran?i?ka
Angel Gospodov, nedelja, 13. september 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan. Dana?nji evangelij nam predstavlja Jezusa, ki na poti proti Cezareji Filipovi, spra?uje svoje u?ence: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« (Mr 8,27). Odgovorijo mu to kar so ljudje rekli, da ga nekateri imajo za ponovno o?ivelega Janeza Krstnika, drugi za Elija ali enega od velikih prerokov. Ljudje so cenili Jezusa, imeli so ga za 'poslanega od Boga', a ga ?e niso uspeli prepoznati kot napovedanega in pri?akovanega Mesija. Jezus je pogledal apostole in jih vpra?al: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (v. 29). S tem najpomembnej?im vpra?anjem se je Jezus obrnil naravnost na tiste, ki so hodili za njim, da bi preveril njihovo vero. Peter je v imenu vseh odkritosr?no vzkliknil: »Ti si Kristus« (v. 29). Petrova izpoved vere je na Jezusa naredila globok vtis in jo je imel za sad milosti, posebne milosti Boga O?eta. Tedaj je svojim u?encem odkrito razodel to, kar ga ?aka v Jeruzalemu, to je, kot pravi: »da mora Sin ?lovekov veliko pretrpeti…, biti umorjen in po treh dneh vstati« (v. 31.)
Tudi Petra samega, ki je to sli?al in je pravkar izpovedal svojo vero v Jezusa kot Mesija, so te besede pohuj?ale. Potegnil ga je vstran in ga za?el grajati. In kako se je na to odzval Jezus? Z zelo strogimi besedami je pograjal Petra: »Postavi se zadaj, za mano, Satan!« Rekel mu je Satan. »Ker ne misli? na to, kar je Bo?je, ampak na to, kar je ?love?ko!« (v. 33). Jezus je namre? opazil, da v Petru, kakor tudi v drugih u?encih in tudi v vsakemu od nas, O?etovi milosti nasprotuje sku?njava Hudi?a, ki nas ho?e odvrniti od Bo?je volje. Jezus je z napovedjo, da bo moral trpeti, biti umorjen in bo zatem vstal, hotel dati razumeti tistim, ki hodijo za Njim, da je On poni?en Mesija, ki stre?e, da je pokoren Slu?abnik O?etovi volji vse do popolnega ?rtvovanja svojega ?ivljenja. Zaradi tega se je zatem obrnil na vso mno?ico in ji razglasil, da mora vsak, ki ho?e biti njegov u?enec, sprejeti, da je slu?abnik, kakor je to postal On. Dejal jim je: »?e ho?e kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj kri? ter hodi za menoj« (v. 35).
Podati se na hojo za Jezusom, pomeni, vzeti svoj kri?, vsi jih imamo in ga spremljati na njegovi poti, na neravno prijetni poti, saj ni pot uspeha in minljive slave, temve? tista, ki vodi v resni?ni svobodi, osvobojeni sebi?nosti in greha. Potrebno je torej delovati tako, da zavrnemo posvetno miselnost, ki postavlja lastni 'jaz' ter lastne interese v sredi??e bivanja. To ni to, kar Jezus ?eli od nas. Jezus nas vabi, da izgubimo ?ivljenje za Kristusa ter evangelij, da prejmemo uresni?eno, prenovljeno in pristno ?ivljenje. Zaradi Jezusa smo gotovi, da ta pot vodi v vstajenje, v polno in dokon?no ?ivljenje z Bogom. Odlo?itev hoditi za Njim, na?im U?iteljem in Gospodom, ki je postal Slu?abnik vsem, pa zahteva hoditi za Njim, pozorno in vztrajno poslu?ati njegovo Besedo, spomnite se, brati vsak dan en odlomek evangelija ter v zakramentih. Tu na Trgu so mladi, fantje in dekleta. Samo vpra?al vas bom: 'Ste za?utili ?eljo hoditi bolj od blizu za Jezusom? Premi?ljujte o tem, molite in pustite, da vam Gospod govori'.
Devica Marija, ki je ?la za Jezusom vse do Kalvarije, naj nam pomaga o?istiti na?o vero la?nih podob Boga, da bi se v polnosti oprijeli Kristusa in njegovega evangelija.
Angel Gospodov, nedelja, 16. september 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! V dana?njem evangeljskem odlomku (prim. Mr 8,27-35) se ponovi vpra?anje, ki se pojavlja skozi ves Markov evangelij: Kdo je Jezus? Tokrat pa je Jezus sam, ki ga zastavi u?encem ter jim tako postopoma pomaga soo?iti se s temeljnim vpra?anjem glede njegove identitete. Preden je dvanajstere naravnost vpra?al, je Jezus hotel od njih sli?ati, kaj mislijo o njem ljudje, saj ve, da so u?enci zelo ob?utljivi glede U?iteljeve priljubljenosti. Zato je vpra?al: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« (v. 27). Na dan pride, da imajo ljudje Jezusa za velikega preroka. Toda dejansko njega ne zanimajo raziskave in govorice ljudi, Jezusa to ne zanima. On tudi ne sprejema, da u?enci odgovorijo na njegova vpra?anja z vnaprej pripravljenimi odgovori tako, da navajajo znane osebnosti iz Svetega pisma, saj je vera, ki je skr?ena na obrazce, kratkovidna vera.
Gospod ho?e, da njegovi tako v?eraj?nji kot dana?nji u?enci vzpostavijo z Njim oseben odnos in ga s tem sprejmejo v sredi??e svojega ?ivljenja. Zato jih spodbode, da se z vso resnico postavijo pred same sebe, reko?: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (v. 29). Jezus danes postavlja to tako neposredno in pristno vpra?anje vsakemu od nas: »Kdo sem jaz zate?« Vsakdo je poklican odgovoriti v svojem srcu ter se pusti osvetliti z lu?jo, ki nam jo da O?e, da bi spoznali njegovega Sina Jezusa. Tudi nam se lahko zgodi, kakor se je Petru, da z navdu?enjem zatrdimo: »Ti si Kristus.« Toda, ko nam Jezus jasno pove, kar je rekel u?encem, da se bo njegovo poslanstvo izpolnilo, ne na ?iroki cesti uspeha, temve? na strmi poti trpe?ega, poni?anega, zavr?enega in kri?anega Slu?abnika, se lahko tudi nam zgodi, kakor se je Petru, da protestiramo ter se upremo, saj je to v nasprotju z na?imi pri?akovanji, posvetnimi pri?akovanji. V takih trenutkih si tudi mi zaslu?imo koristen Jezusov o?itek: »Postavi se zadaj, za mano, satan, ker ne misli? na to, kar je Bo?je, ampak na to, kar je ?love?ko!« (v. 33).
Bratje in sestre, izpoved vere v Jezusa Kristusa se ne sme ustaviti samo pri besedah, ampak da bo pristna zahteva konkretne izbire in geste, torej ?ivljenje, v katero je vtisnjena ljubezen, velika ljubezen, sveta ljubezen do bli?njega. Jezus nam pravi, da je potrebno za hojo za Njim, torej da smo njegovi u?enci, odpovedati se samemu sebi (prim. v. 34)., torej zahtevam lastnega sebi?nega ponosa in sprejeti lasten kri?. Potem da vsem temeljno pravilo in kak?no je to pravilo: »Kdor namre? ho?e re?iti svoje ?ivljenje, ga bo izgubil« (v. 35). Pogosto v ?ivljenju zaradi razli?nih vzrokov zgre?imo pot in i??emo sre?o samo v stvareh ali v osebah, ki jih obravnavamo kot stvari. Toda sre?o najdemo samo takrat, ko nas ljubezen, tista prava, sre?a, nas preseneti in nas spremeni. Ljubezen lahko spremeni vse in ljubezen lahko spremeni tudi nas! Vsakega od nas! To dokazujejo pri?evanja svetnikov.
Devica Marija, ki je svojo vero ?ivela v zvesti hoji za svojim Sinom Jezusom, naj pomaga tudi nam hoditi po njegovi poti, da velikodu?no pre?ivimo Zanj in za brate svoje ?ivljenje.
Budimpe?ta, homilija, nedelja, 12. september 2021
V Cezareji Filipovi Jezus vpra?a u?ence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29) To vpra?anje u?ence spravi v te?avo in predstavlja preobrat na njihovi poti za U?iteljem. Dobro so poznali Jezusa, niso bili ve? za?etniki: z Njim so si bili doma?i, bili so pri?e mnogih ?ude?ev, ki jih je storil, njegov nauk je nanje naredil globok vtis, sledili so mu, kamorkoli je ?el. In kljub temu ?e niso razmi?ljali tako kot On. Manjkal je odlo?ilen prehod: od ob?udovanja Jezusa k posnemanju Jezusa. Tudi danes Gospod svoj pogled usmerja na vsakega izmed nas in nas spra?uje osebno: »Kdo pa sem jaz resni?no zate?« Kdo sem zate? To je vpra?anje, ki je namenjeno vsakemu izmed nas, in ne terja le natan?nega odgovora, ki smo se ga nau?ili pri verouku, ampak oseben odgovor, odgovor ?ivljenja.
Iz tega odgovora se rodi prenova ?ivljenja u?encev. To se zgodi preko treh prehodov, ki so jih storili u?enci in ki jih moremo narediti tudi mi: Jezusovo oznanilo, razlo?evanje z Jezusom, pot za Jezusom.
1. Jezusovo oznanilo. Na vpra?anje »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« je Peter, kot predstavnik celotne skupine, odgovoril: »Ti si Kristus.« Peter pove vse z malo besedami, odgovor je pravilen, vendar pa jim presenetljivo po tem priznanju Jezus zapreti, »naj nikomur ne govorijo o njem.« (v. 30) Vpra?ajmo se, zakaj tako drasti?na prepoved? S to?no dolo?enim razlogom: re?i, da je Jezus Kristus, Mesija, je pravilno, vendar nepopolno. Vedno obstaja tveganje, da bi oznanjali la?no mesijanskost, po ?love?ko in ne po Bo?je. Zato od tistega trenutka dalje Jezus za?enja razodevati svojo identiteto, velikono?no identiteto, ki jo najdemo v evharistiji. Razlo?i, da je res, da bo njegovo poslanstvo doseglo vrhunec v slavi vstajenja, vendar preko poni?anja kri?a. Z drugimi besedami, odvilo se bo v skladu z Bo?jo modrostjo, »ki – pravi sveti Pavel – ni od tega veka, niti od voditeljev tega veka.« (1 Kor 2,6) Jezus zapove ti?ino glede svoje mesijanske identitete, ne pa glede kri?a, ki ga ?aka. Nasprotno – pripomni evangelist – Jezus je za?el »odkrito« (Mr 8,32) u?iti, da »mora Sin ?lovekov veliko pretrpeti, biti zavr?en od stare?in, vélikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati.« (v. 31)
Ob tem Jezusovem oznanilu, pretresljivem oznanilu, se lahko tudi mi prestra?imo. Tudi mi bi si ?eleli mogo?nega mesija namesto kri?anega slu?abnika. Evharistija je pred nami, da bi nas spomnila na to, kdo je Bog. Tega ne stori z besedami, ampak konkretno, s tem, da nam ka?e Boga kot razlomljeni Kruh, kot kri?ano in darovano Ljubezen. Lahko dodajamo veliko ceremonij, vendar pa Gospod ostaja tam, v preprostosti Kruha, ki se pusti razlomiti, razdeliti in jesti. Tam je, da bi nas re?il, in da bi nas re?il, postane slu?abnik; da bi nam podaril ?ivljenje, umre. Dobro nam dene, ?e dopustimo, da nas Jezusovo oznanilo pretrese. In tukaj se odpre drugi prehod.
2. Razlo?evanje z Jezusom. Spri?o Gospodove napovedi je Petrova reakcija tipi?no ?love?ka: ko se poka?e kri?, vidik bole?ine, se ?lovek upira. In Peter se, po tem, ko je izpovedal Jezusovo mesijanskost, pohuj?a nad U?iteljevimi besedami in ga posku?a odvrniti od tega, da bi nadaljeval po svoji poti. Kri? nikoli ni v modi: tako danes kot tudi v preteklosti. Vendar pa ozdravlja notranjost. Pred Kri?anim do?ivljamo dobrodejen notranji boj, grenko nasprotje med »misliti na to, kar je Bo?je« in »misliti na to, kar je ?love?ko«. Po eni strani obstaja Bo?ja logika, ki je logika poni?ne ljubezni. Bo?ja pot se izogiba vsakr?nega ukazovanja, bahanja in triumfalizma, vedno te?i k dobremu drugih, vse do daritve lastnega ?ivljenja. Po drugi strani pa obstaja »misliti na to, kar je ?love?ko«: to je logika sveta, ki je vezana na ?asti in privilegije, usmerjena k ugledu in uspehu. Tukaj ?tejeta pomembnost in mo?, to, kar najbolj pritegne pozornost ve?ine in se zna uveljaviti pred drugimi.
Peter, ki je bil zaslepljen s to perspektivo, je Jezusa potegnil na stran in ga za?el grajati (prim. v. 32). Tudi nam se lahko zgodi, da Gospoda postavimo »na stran«, da ga postavimo v kot srca, da se imamo ?e naprej za verne in dobre ter gremo dalje po svoji poti brez da bi dopustili, da bi nas osvojila Jezusova logika. Vendar pa nas on spremlja pri tem notranjem boju, saj ?eli, da bi tako kot apostoli, izbrali njegovo stran. Obstaja stran Boga in obstaja stran sveta. Ne gre za razliko med tistim, ki je veren in med tistim, ki ni. Bistvena razlika je med pravim Bogom in med bogom na?ega jaza. Kako dale? je Tisti, ki na kri?u vlada v ti?ini, od la?nega boga, za katerega bi ?eleli, da bi zavladal z mo?jo in uti?al na?e sovra?nike! Kako druga?en je Kristus, ki se ponuja zgolj z ljubeznijo, od mogo?nih in zmagovitih mesij, ki jim svet laska! Jezus nas pretresa, ne zadovolji se z izpovedmi vere, pravi nam, naj o?istimo svojo vernost pred njegovim kri?em, pred evharistijo. Dobro nam dene, ?e smo v adoraciji pred evharistijo, da zremo krhkost Boga. Posvetimo ?as adoraciji. Dopustimo, da Jezus, ?ivi Kruh, ozdravi na?e zaprtosti in nas odpre za podelitev, ozdravi togosti in zagledanosti vase; naj nas osvobodi hrome?ega su?enjstva, da bi branili lasten videz, naj nas navdihne, da bi mu sledili tam, kamor nas ?eli privesti On. Tako smo pri?li do tretjega prehoda.
3. Pot za Jezusom, tudi pot z Jezusom. »Postavi se zadaj, za mano, Satan.« (v. 33). Tako Jezus Petra ponovno privede k sebi, z u?alo??enim, mo?nim ukazom. Vendar pa kadar Gospod nekaj uka?e, je v resnici tam, pripravljen je to podariti. In Peter sprejme milost, da stori »korak nazaj«. Kr??anska pot ni iskanje uspeha, ampak se za?ne s korakom nazaj, z osvobajajo?o decentralizacijo, s tem, da sebe odstranimo iz sredi??a ?ivljenja. Tedaj Peter spozna, da sredi??e ni njegov Jezus, ampak pravi Jezus. ?e bo padel, ampak iz odpu??anja v odpu??anje bo vedno bolj spoznaval Bo?je obli?je. In pre?el bo od nerodovitnega ob?udovanja Kristusa h konkretnemu posnemanju Kristusa.
Kaj pomeni hoditi za Jezusom? Pomeni iti v ?ivljenju naprej z istim zaupanjem, ki ga je imel on, in sicer s tem, da smo ljubljeni Bo?ji otroci. Pomeni hoditi isto pot, ki jo je prehodil U?itelj, ki je pri?el, da bi slu?il in ne da bi mu slu?ili. (prim. Mr 10,45) Pomeni vsak dan usmeriti svoje korake k sre?anju z bratom. K temu nas spodbuja evharistija: da bi se ?utili eno Telo, da bi se razlomili za druge. Dragi bratje in sestre, dopustimo, da nas sre?anje z Jezusom v evharistiji preoblikuje, kakor je preoblikoval velika in pogumna svetnika, ki ju ?astite, mislim na sv. ?tefana in na sv. Elizabeto. Kakor onadva, se tudi mi ne zadovoljimo z malim; ne prepustimo se veri, ki ?ivi iz obredov in ponavljanj, odprimo se pohuj?ljivi novosti kri?anega in vstalega Boga, razlomljenega Kruha, ki daje svetu ?ivljenje. Veseli bomo; in prina?ali bomo veselje.
Ta mednarodni evharisti?ni kongres je kon?na to?ka neke poti, vendar pa naj bo predvsem izhodi??na to?ka. Pot za Jezusom namre? vabi, da bi gledali naprej, da bi sprejeli preobrat milosti, da bi vsak dan v sebi ponovno o?ivili tisto vpra?anje, ki ga Gospod, tako kot v Cezareji Filipovi, zastavlja vsakemu izmed nas, svojih u?encev: Kaj pa ti, vi pravite, kdo sem?
