Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Gregorja Velikega
Dragi bratje in sestre!
Prej?njo sredo sem govoril o Romanu Melodu, cerkvenem o?etu, ki je na Zahodu malo poznan, danes pa bi rad predstavil lik enega najve?jih o?etov v zgodovini Cerkve, enega ?tirih velikih u?iteljev Zahoda, pape?a sv. Gregorja, ki je bil rimski ?kof med letoma 590 in 604 in si je po izro?ilu zaslu?il naziv Magnus, Veliki. Gregorij je bil resni?no velik pape? in velik cerkveni u?itelj! Rodil se je v Rimu okrog leta 540 v bogati patricijski dru?ini iz rodu Anicijev, ki se ni odlikoval le po plemeniti krvi, ampak tudi po privr?enosti kr??anski veri ter slu?enju apostolskemu sede?u. Iz te dru?ine sta pri?la ?e dva pape?a, Feliks III. (483–492), Gregorijev praprastric, in Agapit (535–536). Hi?a, v kateri je Gregorij odra??al, je stala na Skavrovem pobo?ju, obdajala so jo veli?astna poslopja, ki so pri?ala o veli?ini anti?nega Rima in o duhovni mo?i kr??anstva. Kr??ansko ?utenje so mu navdihovali tudi star?i Gordijan in Silvija, ki ju ?astimo kot svetnika, in dve teti po o?etovi strani, Emilijana in Tarzilija, ki sta ?iveli v lastni hi?i kot posve?eni devici in sta se v njunem ?ivljenju izmenjavali molitev in askeza.
Gregor je podobno kakor o?e ?e zgodaj vstopil v upravno kariero in je leta 572 dosegel vrh, ko je postal mestni prefekt. Ta funkcija, ki jo je zapletla te?avnost ?asov, mu je omogo?ila, da se je lotil ?iroke palete vsakovrstnih upravnih zapletov; tako se je usposobil tudi za naloge, ki so ga ?akale. Zlasti je ohranil globok ?ut za red in disciplino. Ko je kasneje postal pape?, je spodbudil ?kofe, naj za vzorec vodenja cerkvenih zadev vzamejo marljivost in spo?tovanje lastnih zakonov pri dr?avnih uradnikih. Tak?no ?ivljenje mu seveda ni moglo dolgo prina?ati zadovoljstva, zato se je ?e kmalu odlo?il, da zapusti vsako dr?avno slu?bo, se umakne v svojo hi?o in za?ne meni?ko ?ivljenje. Doma?o hi?o je spremenil v samostan Sv. Andreja na Celiju. Po tem obdobju meni?kega ?ivljenja, nenehnega pogovora z Gospodom v poslu?anju njegove besede, se mu je vedno to?ilo, kar se vedno znova pojavlja v njegovih homilijah. Sredi nadle?nih pastoralnih skrbi je to v svojih spisih ve?krat ozna?il za sre?ni ?as zbranosti v Bogu, predanosti v molitvi, vedrega ukvarjanja s ?tudijem. Tako si je lahko pridobil temeljito poznavanje Svetega pisma in cerkvenih o?etov, kar je uporabljal v svojih delih.
Gregorjev samostanski odmik pa ni trajal dolgo. Dragoceno izkustvo, ki je dozorelo v dr?avni upravi v obdobju, obremenjenem s te?kimi problemi, odnosi, ki jih je imel v tej slu?bi z Bizantinci, splo?en ugled, ki si ga je pridobil, so napeljali pape?a Pelagija, da ga je imenoval za diakona in ga poslal v Carigrad kot svojega “apokrizarija”, danes bi rekli apostolskega nuncija, da bi pripomogel k preseganju najnovej?ih potez monofizitskega spora in zlasti, da bi dosegel podporo cesarja pri naporih za zadr?anje langobardskih pritiskov. Bivanje v Carigradu, kjer je s skupino menihov nadaljeval meni?ko ?ivljenje, je bilo za Gregorija izjemno pomembno, ker je tako neposredno dobil izkustvo bizantinskega sveta, sre?al pa se je tudi s problemom Langobardov, ki so kasneje hudo preizku?ali njegovo ve??ost in mo? v letih pape?evanja. Po nekaj letih ga je pape? poklical nazaj v Rim in ga imenoval za svojega tajnika. To so bila te?ka leta: nenehno de?evje, poplavljanje rek in pomanjkanje so prizadeli ?tevilne italijanske pokrajine in sam Rim. Ob koncu je izbruhnila ?e kuga, ki je terjala veliko ?rtev, med njimi tudi pape?a Pelagija II. Duhov??ina, ljudstvo in senat so bili enodu?ni v izbiri Gregorija za njegovega naslednika na Petrovem sede?u. Sku?al se je upirati in poskusil celo zbe?ati, a ni bilo pomo?i; slednji? je moral popustiti. Bilo je leta 590.
V dogodkih je novi pape? prepoznal Bo?jo voljo in se takoj odlo?no lotil dela. ?e od samega za?etka je razodeval izjemno pronicljiv pogled na stvarnost, s katero se je moral spoprijeti, izjemno sposobnost za opravljanje cerkvenih in dr?avnih nalog, nenehno uravnote?enost pri v?asih tudi pogumnem odlo?anju, ki ga je zahtevala njegova slu?ba. Za njegovo slu?bovanje je ohranjena obse?na dokumentacija po zaslugi Registra njegovih pisem (?ez 800), v katerih odseva vsakdanje re?evanje zapletenih vpra?anj, ki so pritekala na njegovo delovno mizo. To so bila vpra?anja, ki so prihajala od ?kofov, opatov, klerikov in tudi od dr?avnih oblasti vseh redov in stopenj. Med problemi, ki so v tistem ?asu prizadevali Italijo in Rim, je bil eden ?e posebej pere? tako v dr?avnem kot v cerkvenem okolju, to je langobardsko vpra?anje. Temu je pape? posve?al vse sile, da bi pri?lo do resni?no mirne re?itve. Za razliko od bizantinskega cesarja, ki je izhajal iz predpostavke, da so Langobardi samo grobijani in plenilci, ki jih je treba premagati ali iztrebiti, je sv. Gregor gledal na to ljudstvo z o?mi dobrega pastirja, ki skrbi za to, da bi jim oznanil besedo odre?enja, tako da z njimi vzpostavi bratski odnos z namenom dose?i prihodnji mir, utemeljen na mirnem so?itju med latinskimi in langobardskimi Italijani. Skrbel je za spreobrnjenje mladih ljudstev in novo dru?beno obli?je Evrope: ?panski Vizigoti, Franki, Sasi, naseljenci v Britaniji in Langobardi so bili privilegirani naslovljenci njegovega evangelizacijskega poslanstva. V?eraj smo obhajali bogoslu?ni spomin sv. Avgu?tina Canterburyjskega, voditelja skupine menihov, ki jih je Gregorij zadol?il, naj gredo v Britanijo evangelizirat Anglijo.
Za dosego u?inkovitega miru v Rimu in Italiji si je pape? temeljito prizadeval – bil je resni?no umetnik miru – tako, da se je lotil ostrih pogajanj z langobardskim kraljem Agilulfom. To dogovarjanje je pripeljalo do premirja, ki je trajalo okoli tri leta (598–601), po katerem se je bilo mogo?e leta 603 dogovoriti za trajnej?i mir. Ta ugodni izid so dosegli tudi po zaslugi vzporednih stikov, ki jih je pape? isto?asno vzdr?eval s kraljico Teodolindo, bavarsko princeso, ki je bila za razliko od drugih germanskih ljudstev katoli?anka, prepri?ana katoli?anka. Ohranjeno imamo vrsto pisem pape?a Gregorija in te kraljice, v katerih ji izra?a svoje spo?tovanje in prijateljstvo. Teodolindi se je postopno posre?ilo privesti kralja v katoli?ko vero in je tako tlakovala pot k miru. Pape? je poskrbel tudi za to, da so ji poslali relikvije za baziliko sv. Janeza Krstnika, ki jo je dala zgraditi v Monzi ob rojstvu in krstu sina Adaloalda. Dogodki v zvezi s to kraljico podajajo lepo pri?evanje o pomembnosti ?ena v zgodovini Cerkve. V bistvu so bili cilji, h katerim je Gregorij nenehno te?il, trije: zadr?ati ?irjenje Langobardov v Italiji, odtegniti kraljico Teodolindo vplivu razkolnikov in utrditi njeno katoli?ko vero; posredovati med Langobardi in Bizantinci, da bi pri?lo do dogovora, ki bi zagotovil mir na polotoku in obenem omogo?il evangelizacijo med samimi Langobardi. V njegovem bogatem ?ivljenju je opazna nenehna dvojna usmerjenost: spodbujati dogovore na diplomatsko-politi?nem podro?ju in ?iriti oznanilo vere med prebivalstvom.
Ob zgolj duhovnem in pastoralnem delovanju je bil pape? Gregor dejaven protagonist tudi pri raznolikem dru?benem dogajanju. Z dohodki ob?irne dedi??ine, ki jo je rimski sede? pridobil v Italiji, zlasti na Siciliji, je kupoval in delil ?ito, pomagal potrebnim, pomagal duhovnikom, menihom in nunam, ki so ?iveli v pomanjkanju, pla?eval odkupnine za dr?avljane, ki so jih zajeli Langobardi, vzdr?eval prekinitve spopadov in premirja. Poleg tega je v Rimu in po drugih delih Italije zavzeto obnavljal upravo in dajal natan?na navodila, da bi cerkvene dobrine, koristne za podporo in evangelizacijsko dejavnost v svetu, upravljali popolno, a po?teno in po pravilih pravi?nosti in usmiljenja. Zahteval je, da so koloni za??iteni pred tistimi, ki so dajali v najem zemlji?ko lastnino Cerkve, in da so v primeru prevare takoj popla?ani, tako da obli?je Kristusove neveste ne bi bilo omade?evano z nepo?tenimi dobi?ki.
Gregor je bil kljub svojemu ?ibkemu zdravju, ki ga je pogosto za ve? dni prisililo v posteljo intenzivno dejaven. Post v letih meni?kega ?ivljenja mu je povzro?il resne prebavne motnje. Poleg tega je bil njegov glas zelo ?ibak, tako da je bil pogosto prisiljen zaupati branje svojih homilij diakonu, da bi jih lahko sli?ali v rimskih bazilikah navzo?i verniki. Naredil je vse, kar je bilo v njegovi mo?i, da bi za praznike obhajal slovesno ma?o in se tedaj sre?al z bo?jim ljudstvom, ki ga je imelo zelo rado, ker je v njem videlo trdno oporo, v kateri je ?utilo gotovost: ni mu bil po naklju?ju ?e zelo kmalu dodeljen naziv “bo?ji konzul”. Kljub te?kim razmeram, v katerih je moral delovati, mu je uspelo po zaslugi svetosti ?ivljenja in bogatem ?lovekoljubju pridobiti zaupanje vernikov in dose?i za svoj ?as in za prihodnost zares veli?astne sadove. Bil je ?lovek, ves potopljen v Boga: hrepenenje po Bogu je bilo v globini njegove du?e vedno ?ivo in prav zato je bil vedno blizu bli?njemu, potrebam ljudi svojega ?asa. V stresnih, celo obupnih ?asih je znal ustvarjati mir in dajati upanje. Ta bo?ji mo? nam ka?e, kje so pravi viri miru, od kod prihaja resni?no upanje, in tako postaja vodnik tudi za nas danes.
Prevod: br. Miran ?peli? OFM
