SA国际传媒

Raz 12,1-6

Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: ?ena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je nose?a in je vpila od porodnih muk in bole?in. Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rde? kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ?eno, ki je bila pred porodom, da bi po?rl njenega otroka, ko bi porodila. In porodila je otroka, de?ka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z ?elezno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. ?ena pa je pobegnila v pu??avo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, da bi jo tam hranili tiso? dvesto ?estdeset dni.

Lk 1,39-56

Tiste dni je Marija vstala in hitro ?la v pogorje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hi?o in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zasli?ala Marijin pozdrav, je dete posko?ilo v njenem telesu. Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z mo?nim glasom vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ?enami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je pri?el glas tvojega pozdrava do mojih u?es, je dete od veselja posko?ilo v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Marijina hvalnica
In Marija je rekla:
»Moja du?a poveli?uje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveli?arju,
kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike re?i mi je storil Mogo?ni,
njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
njim, ki se ga bojijo.
Mo? je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so o?abni v mi?ljenju svojega srca.
Mogo?ne je vrgel s prestolov
in povi?al je nizke.
La?ne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega slu?abnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril na?im o?etom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«
Marija je ostala z njo pribli?no tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

Razlaga cerkvenih o?etov

Sveti Beda ?astitljivi pravi: »Marijo vodi njena poni?nost v hribovito podro?je Judeje, da bi ?estitala Elizabeti za Janezovo ?ude?no spo?etje ter da bi stregla svoji starej?i sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nose?nosti.« Sv. Avgu?tin pravi: »To, da je Janez posko?il v maternici, je ?ude?no znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »?e v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opi?e: »Navzo?nost Mesija v mesu, ki je za?etnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica o?ivi, nato pa po sadu Marijine maternice o?ivi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izre?e nad njo blagoslov.« Sv. Ambro? pravi, da »Marijina vera v Bo?jo obljubo vodi tudi Cerkev v poveli?evanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Kristusu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje ozna?uje fizi?no sre?anje mater teh dveh osebnosti dokon?nega zveli?anja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa »Magnifikat ka?e na teolo?ki pomen tega sre?anja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveli?anja in naznani novo kraljestvo.«

Misli Benedikta XVI.

15. avgusta obhaja Cerkev najpomembnej?i Marijin praznik v liturgi?nem letu: Marijino Vnebovzetje. Na koncu svojega zemeljskega ?ivljenja, je bila Marija z du?o in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo ve?nega ?ivljenja, v polno in popolno ob?estvo z Bogom. ?astitljivi pape? Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo. ?elim prebrati, ?eprav je malo zapletena, formulacijo dogme: »Na ta na?in je vzvi?ena Bo?ja Mati, nedoumljivo zdru?ena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odlo?itvijo vnaprej?nje izvolitve, Brezmade?na ob svojem spo?etju, ?ista Devica v svojem bo?jem materinstvu, velikodu?na tovari?ica svojega Bo?jega Odre?enika, ki je prispela do konca z zmago na grehom in njegovimi posledicami in kot krono vseh posebnih ?asti dosegla, da je bila obvarovana trohnenja v grobu in premagala smrt, kot njen Sin, bila vzeta z du?o in telesom  v slavo Nebes, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega Sina, ve?nega nesmrtnega Kralja'. To je torej jedro na?e vere v Vnebovzetje: mi verjamemo, da je Marija, kakor Kristus njen Sin, ?e premagala smrt in slavi zmago v nebe?ki slavi s polnostjo svojega bitja 'z du?o in telesom«.

Kristjani na Vzhodu in Zahodu praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja na isti dan. Na Vzhodu je praznik imenovan Zaspanje Device Marije. Starodavni mozaik v baziliki Marije Velike v Rimu prikazuje ta motiv (Dormitio). Prizor upodablja apostole, zbrane okoli Marijine postelje. Na konec njenega zemeljskega ?ivljenja so jih pred tem opozorili angeli. V sredi??u je Jezus, ki ima v naro?ju deklico. Ta deklica je Marija, ki jo bo Gospod ponesel v nebesa. V katoli?ki Cerkvi je bila dogma razgla?ena leta 1950. Vendar ima praznik svoje korenine ?e v prvih stoletjih ?ivljenja Cerkve.

Dana?nja Bo?ja beseda, vzeta iz knjige Razodetja, govori o boju med ?eno in zmajem, oz. med dobrim in zlim. Ta odlomek nas spominja na prve strani Svetega pisma, na dramati?ne dogodke, povezane z grehom Adama in Eve. Prve star?e je zlo premagalo. Jezus, novi Adam, in Marija, nova Eva, pa sta sovra?nika premagala dokon?no: »In to je veselje dana?njega dne!«

Marija je bila prva, ki je vzela v naro?je Bo?jega Sina, Jezusa, ki je postal otrok. Zdaj je prva, ki je poleg Njega v nebe?ki slavi. Kar praznujemo danes, je velika skrivnost, predvsem skrivnost upanja in veselja za vse. V Mariji vidimo cilj, proti kateremu hodijo vsi, ki znajo lastno ?ivljenje zdru?iti z Jezusovim. Ki znajo hoditi za Njim, kot je to storila Marija. Ta praznik nam torej govori o na?i prihodnosti. Pravi nam, da bomo neko? tudi mi poleg Jezusa v Bo?jem veselju. Hkrati nas vabi, naj bomo pogumni, naj verjamemo, da lahko mo? Kristusovega vstajenja deluje tudi v nas in nas spreminja v mo?e in ?ene, ki se vsak dan trudijo ?iveti kot vstali ter v temino zla, ki je na svetu, prina?ajo lu? dobrega.

Sveti Pavel nam v dana?njem drugem berilu pomaga osvetliti to skrivnost, tako da za?ne z osrednjim dejstvom ?love?ke zgodovine in na?e vere: z dejstvom vstalega Kristusa, ki je 'prvenec tistih, ki so umrli'. Potopljeni v njegovo velikono?no skrivnost, smo postali dele?ni njegove zmage nad grehom in smrtjo. Tukaj je ta presenetljiva skrivnost in temeljna resni?nost za vso ?love?ko dogajanje. Sveti Pavel pravi, da smo bili vsi utele?eni v Adama, prvega in starega ?loveka, saj imamo vsi isto ?love?ko dedi??ino, v kateri je trpljenje, smrt in greh. Toda k temu Pavel doda, da lahko mi vsi vidimo in ?ivimo vsak dan nekaj novega: da nimamo samo te dedi??ine ?love?kega bitja, za?en?i z Adamom, ampak da smo utele?eni tudi v novega ?loveka, v vstalega Kristusa in tako je po Njem  ?ivljenje vstajenja ?e navzo?e v nas. Torej to prvo, biolo?ko utele?enje je utele?enje v smrt, ki poraja smrt. Drugo, novo ?ivljenje, ki nam je bilo podarjeno pri krstu, pa je utele?enje, ki daje ?ivljenje. Ponovno bom navedel besede svetega Pavla iz dana?njega drugega berila: »kakor smo namre? utele?eni v Adama, prvega in starega ?loveka, tako smo bili utele?eni v Kristusa, novega ?loveka. Prvo utele?enje v Adama poraja smrt, drugo v Kristusa pa je utele?enje, ki daje ?ivljenje. Apostol namre? pi?e: 'Ker je namre? po enem ?loveku smrt, je po enem ?loveku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namre? v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi o?ivljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu. Nato bo dovr?itev…'(1Kor 15, 21-24).

Sedaj to, kar sveti Pavel trdi za vse ljudi, Cerkev po svojem nezmotljivem u?iteljstvu pravi za Marijo v to?no dolo?enem na?inu in smislu: Bo?ja Mati je bila tako mo?no vklju?ena v Kristusovo skrivnost, da je bila tudi vsa dele?na vstajenja svojega Sina ob koncu svojega zemeljskega ?ivljenja.. Ona ?e ?ivi to, kar mi pri?akujemo ob koncu ?asov, ko bo uni?en ?e 'zadnji sovra?nik' - smrt, ona ?e ?ivi to, kar mi izpovedujemo v Veroizpovedi: 'Pri?akujem vstajenje mrtvih in ?ivljenje v prihodnjem veku'.«

Misli pape?a Fran?i?ka

Angel Gospodov, ponedeljek, 15. avgust 2016
V tistih dneh je Marija hitela naproti majhnemu mestu v bli?ini Jeruzalema, da bi sre?ala Elizabeto. Danes pa jo, nasprotno, kontempliramo na njeni poti naproti nebe?kemu Jeruzalemu, da bi kon?no sre?ala obli?je O?eta in ponovno videla obli?je svojega Sina Jezusa. Mnogokrat v svojem zemeljskem ?ivljenju je prehodila hribovita podro?ja, vse do zadnje, bole?e postaje na Kalvariji, ki je zdru?ena s skrivnostjo Kristusovega trpljenja. Danes jo vidimo, kako prihaja na Bo?jo goro, »ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1) – kakor pravi knjiga Razodetja – in vidimo jo, kako prestopa prag nebe?ke domovine.

Bila je prva, ki je verjela v Bo?jega Sina, in je prva med nami, ki je vzeta v nebo z du?o in telesom. Prva je sprejela in vzela v naro?je Jezusa, ko je bil ?e otrok, in je prva, ki so jo sprejele njegove roke, da bi jo vpeljale v O?etovo ve?no kraljestvo: »Mariji, poni?nemu in preprostemu dekletu iz odro?ne vasi na periferiji Rimskega cesarstva, prav zato, ker je sprejela in ?ivela evangelij, Bog dovoli, da je v ve?nosti poleg Sinovega prestola.« Tako Gospod mogo?ne vr?e s prestolov in povi?a nizke (glej Lk 1,52).

Marijino vnebovzetje je velika skrivnost, ki zadeva vsakogar med nami, zadeva na?o prihodnost. Marija namre? hodi pred nami po poti, po kateri so namenjeni tisti, ki so preko krsta svoje ?ivljenje povezali z Jezusom, kakor je Marija svoje ?ivljenje povezala z Njim. Dana?nji praznik nas vabi, da bi gledali v nebo, naznanja »nova nebesa in novo zemljo«, z zmago vstalega Kristusa nad smrtjo in dokon?nim porazom zla. Zato radost poni?nega dekleta iz Galileje, izra?ena v Magnifikatu, postane hvalnica celotnega ?love?tva, ki se veseli, ko vidi Gospoda, kako se sklanja k vsem mo?kim in vsem ?enskam, preprostim bitjem, da bi jih vzel s seboj v nebo.

Gospod se sklanja k poni?nim, da bi jih dvignil, kakor smo sli?ali v Magnifikatu, Marijini hvalnici. Le-ta nas navaja, da se spomnimo tudi na mnoge aktualne bole?e situacije, posebej na tiste, v katerih so se zna?le ?enske, ki sta jih premagala te?a ?ivljenja in drama nasilja, ?enske, ki so su?nje objestnosti mogo?nih, deklice, prisiljene v ne?love?ka dela, ?enske, ki so s telesom in duhom prisiljene vdati se po?eljivosti mo?kih: »Da bi se zanje ?im prej za?elo ?ivljenje miru, pravi?nosti, ljubezni, v pri?akovanju dneva, ko bodo kon?no ?utile, da jih oklepajo roke, ki jih ne poni?ujejo, temve? jih z ne?nostjo dvigujejo in vodijo po poti ?ivljenja, vse do neba.« Marija, ?enska, dekle, ki je v svojem ?ivljenju veliko trpela, nas spominja na te ?enske, ki prav tako veliko trpijo. Prosimo Gospoda, da bi jih On sam nesel v rokah po poti ?ivljenja in jih osvobodil tega su?enjstva.

Obrnimo se z zaupanjem na Marijo, milo Kraljico nebes, in jo prosimo: »Podari nam dneve miru, bedi nad na?o potjo, daj, da bomo videli tvojega Sina, polni nebe?kega veselja.«

Angel Gospodov, ?etrtek, 15. avgust 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! V dana?njem evangeliju, na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, sveta Devica moli z besedami: »Moja du?a poveli?uje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odre?eniku.« (Lk 1,46-47) Poglejmo glagola v tej molitvi: poveli?uje in se raduje. Raduje se takrat, ko se zgodi tako lepa stvar, da ni dovolj, da se veseli znotraj, v duhu, ampak se ?eli izraziti sre?o z vsem telesom: tedaj se raduje. Razlog za Marijino radost je Bog. Kdove, ?e se je tudi nam kdaj zgodilo, da smo se radovali zaradi Gospoda: radujemo se zaradi uspeha, ki smo ga dosegli, zaradi lepe novice, ki smo jo izvedeli, vendar pa nas danes Marija u?i, naj se radujemo v Bogu, ker on, Bog, dela »velike re?i« (prim. v. 49).

Na velike re?i spominja drugi glagol: poveli?evati. Poveli?evati namre? pomeni povi?evati dolo?eno stvarnost zaradi njene veli?ine, zaradi njene lepote … Marija povi?uje Gospodovo veli?ino, slavi ga tako, da pove, da je On resni?no velik. V ?ivljenju je pomembno iskati velike re?i, sicer se izgubljamo zaradi mnogih malenkosti. Marija nam ka?e, da moramo, ?e ?elimo, da bi bilo na?e ?ivljenje sre?no, na prvo mesto postaviti Boga, saj je le On velik. Kolikokrat pa namesto tega ?ivimo tako, da se poganjamo za nekoristnimi stvarmi: predsodki, zamere, rivalstvo, zavist, utvare, nepotrebne materialne dobrine … Koliko omejenosti duha v ?ivljenju! Marija nas danes vabi, naj povzdignemo pogled k »velikim re?em«, ki jih je Gospod storil v njej. Tudi v nas, v vsakem izmed nas, Gospod dela velike re?i. Potrebno jih je prepoznati, se radovati in poveli?evati Boga za te velike re?i.

Danes praznujemo »velike re?i«. Marija je vzeta v nebo: majhna in poni?na, prva prejme najvi?jo slavo. Ona, ki je stvaritev, ena izmed nas, pride v ve?nost z du?o in telesom. In tam nas ?aka, kakor mati ?aka, da se otroci vrnejo domov. Bo?je ljudstvo ji vzklika: »vrata nebe?ka«. Mi smo na poti, romarji proti domu tam zgoraj. Danes gledamo Marijo in vidimo cilj. Vidimo, da je bila stvaritev vzeta v slavo vstalega Jezusa Kristusa, in ta stvaritev ni mogla biti druga kot ona, Odre?enikova Mati. Vidimo, da je v raju skupaj s Kristusom, novim Adamom, tudi ona, Marija, nova Eva, in to nas tola?i in nam daje upanje na na?em zemeljskem romanju.

Praznik Marijinega vnebovzetja je povabilo za vse nas, posebej za tiste, ki jih pestijo dvomi in ?alost ter ?ivijo s pogledom, uprtim v tla, ki ne zmorejo dvigniti pogleda. Glejmo v vi?ave, nebo je odprto; ne vliva strahu, ni ve? oddaljeno, saj nas na nebe?kem pragu ?aka Mati. Ona je na?a mati. Ljubi nas, se nam smehlja in nam hitro pride na pomo?. Kakor vsaka mati, ?eli najbolj?e za svoje otroke in nam pravi: »Dragoceni ste v Bo?jih o?eh; niste ustvarjeni za majhna zadovoljstva sveta, ampak za veliko veselje v nebesih.« Da, saj je Bog veselje, ne ?emernost. Bog je veselje. Dopustimo, da nas Marija prime za roko. Vsaki?, ko vzamemo v roke ro?ni venec in jo molimo, storimo korak naprej proti velikemu cilju ?ivljenja.

Dopustimo, da nas pritegne resni?na lepota, ne dovolimo, da bi nas posrkale malenkosti ?ivljenja, ampak izberimo veli?ino nebes. Sveta Devica, Vrata nebe?ka, naj nam pomaga gledati na vsak dan z zaupanjem in veseljem tja, kjer je na? pravi dom; kjer je Ona, ki nas ?aka kot mati.

Angel Gospodov, sobota, 15. avgust 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Ko je ?lovek stopil na luno, je bil izre?en stavek, ki je postal slaven: 'To je majhen korak za ?loveka, a velik skok za ?love?tvo'. Dejansko je ?love?tvo doseglo zgodovinski cilj. Toda danes na Vnebovzetje Marije, obhajamo veliko ve?jo osvojitev.

Marija je stopila v raj. Tja ni ?la samo v duhu temve? s telesom, ona vsa. Ta majhen korak neznatne nazare?ke Device je bil velik skok ?love?tva naprej. Malo nam koristi iti na luno, ?e ne ?ivimo kot bratje in sestre na zemlji. Toda da ena izmed nas ?ivi v nebesih s telesom nam daje upanje. Razumemo namre?, da smo dragoceni in namenjeni vstajenju. Bog ne bo pustil, da na?e telo izgine v ni?. Z Bogom se ne bo ni? izgubilo! Marija je dosegla cilj in mi imamo pred o?mi razlog zaradi katerega hodimo naprej, in sicer ne zato, da bi si pridobivali tukaj?nje stvari, ki izginejo, ampak dose?emo domovino tam zgoraj, ki je za ve?no. In Marija je zvezda, ki nas usmerja. Ona je ?la prva. Ona, kakor nas u?i koncil »sveti kot znamenje gotovega upanja in tola?be za potujo?e Bo?je ljudstvo« (Lumen gentium, 68).

Kaj nam svetuje Na?a mati? Danes v evangeliju je prvo, kar re?e: »Moja du?a poveli?uje Gospoda« (Lk 1,46). Ker smo navajeni sli?ati te besede, morda ve? ne zaznamo njihovega pomena. Poveli?evati dobesedno pomeni »delati veliko«, pove?ati. Marija »pove?a Gospoda«, torej ne problemov, ki jih v tistem trenutku prav gotovo  ni manjkalo, ampak Gospoda. Kolikokrat se mi pustimo podvre?i te?avam in po?reti strahovom. Marija pa ne, ker je Boga postavila za prvo veli?ino ?ivljenja. Iz tega izhaja Magnifikat, od tu se poraja veselje, nikakor ne iz odsotnosti te?av, ki slej ko prej pridejo, temve? iz prisotnosti Boga, ki nam pomaga, ki nam je blizu. Kajti Bog je velik. Predvsem pa se Bog ozira na majhne. Mi smo njegova slabost ljubezni, saj Bog gleda na majhne in jih ima rad.

Marija se namre? ima za majhno in poveli?uje »velike re?i« (v. 49), ki ji jih je Gospod storil. Katere? Predvsem nepri?akovani dar ?ivljenja. Marija je devi?ka, a je nose?a. Pa tudi Elizabeta, ki je ostarela, pri?akuje sina. Gospod po?ne ?udovite re?i z majhnimi, s tistimi, ki se nimajo za velike, ampak dajo v svojem ?ivljenju velik prostor Bogu. On raz?irja svoje usmiljenje na tistega, ki Vanj zaupa in povi?a poni?ne. Marija ravno za to hvali Boga.

In mi se lahko vpra?amo: se spomnimo hvaliti Boga? Se mu zahvalimo za velike stvari, ki nam jih je storil? Za vsak dan, ki nam ga podarja, ker nas ljubi in nam zaradi svoje ne?nosti vedno odpu??a? In ?e, ker nam je dal svojo Mater, za brate in sestre, ki nam jih postavlja na pot in ker nam je odprl nebo? Se mu zahvalimo Bogu, hvalimo Boga za te stvari? ?e bomo pozabili na vse to dobro, se bo srce pomanj?alo. Toda ?e se kot Marija spominjamo velikih re?i, ki jih Gospod dela, ?e ga vsaj enkrat na dan poveli?ujemo, tedaj delamo velik korak naprej. Enkrat na dan reci: »Hvalim Gospoda«, reci: »Hvaljen bodi Gospod«, ki je majhna hvalilna molitev. S to majhno molitvijo se srce raz?iri in veselje se pove?a.

Prosimo Marijo, Vrata nebe?ka, za milost, da bi za?eli vsak dan povzdigovati pogled proti nebu, proti Bogu in mu re?i: »Hvala!«, kakor re?ejo majhni velikim.

Angel Gospodov, nedelja, 15. avgust 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan, lep praznik! Na slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije je v bogoslu?ju v sredi??u Magnifikat (Marijina hvalnica). Ta hvalnica je kot fotografija Bo?je Matere. Marija se raduje v Bogu, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle« (prim. Lk 1,47-48). Poni?nost je Marijina skrivnost. Poni?nost je pritegnila pogled Boga nanjo. ?love?ko oko i??e veli?ino in se tako pusti preslepiti temu, kar je vpadljivo. Bog pa ne gleda na videz, Bog gleda srce (prim. 1Sam 16,7) in ga o?ara poni?nost. Poni?nost srca o?ara Boga. Danes, ko gledamo Marijo v nebo vzeto, lahko re?emo, da je poni?nost pot, ki vodi v nebesa. Beseda poni?nost izhaja iz latinskega pojma humus, ki pomeni »zemlja«. Sicer je protislovno, da je za priti v vi?ine, v nebo, potrebno ostati »nizki« kakor zemlja. To nas pou?uje Jezus: »kdor se poni?uje, bo povi?an« (Lk 14,11). Bog nas ne povi?uje zaradi na?ih vrlin, bogastva in odli?nosti, temve? zaradi poni?nosti. Bog je zaljubljen v poni?nost in povi?uje tistega, ki slu?i. Saj si Marija ne pripi?e drugega kot naslov »dekla«, slu?iti: »Gospodova dekla« (Lk 1,38). Ni? drugega ne re?e o sebi, ne i??e drugega zase kot da je Gospodova dekla.

Danes se torej lahko vpra?amo, vsakdo od nas v svojem srcu: kako je z mojo poni?nostjo? I??em, da me drugi priznajo, se uveljavljam, da bom hvaljen ali pa mislim na slu?enje? Znam prisluhniti kakor Marija, ali pa ho?em samo govoriti in pritegniti pozornost? Znam biti tiho kot Marija, ali pa vedno klepetam? Znam stopiti korak nazaj, umiriti prepire in razprave ali pa samo i??em, da sem prvi? Vsak od nas naj premisli ta vpra?anja. Kako sem s poni?nostjo?

Marija je v svoji majhnosti prva osvojila nebo. Skrivnost njenega uspeha je ravno v tem, da se ima za majhno, pomo?i potrebno. Pri Bogu samo tisti, ki se ima za ni? je sposoben sprejeti vse. Samo tistega, ki se izprazni sebe, ga On napolni. Marija je »milosti polna« (v. 28) ravno zaradi svoje poni?nosti. Tudi za nas je poni?nost vedno izhodi??e, je za?etek na?e vere. Temeljnega pomena je, da smo ubogi v duhu, potrebni Bo?je pomo?i. Kdor je poln sebe, ne da prostora Bogu. Ve?krat smo polni samih sebe. Kdor je poln sebe, ne da prostora Bogu. Kdor pa ostaja poni?en, omogo?i Bogu, da dela velike stvari (prim. v. 49).

Pesnik Dante ozna?i Devico Marijo kot »poni?no in vzvi?eno bolj kot stvaritev« (Raj XXXIII, 2). Lepo je pomisliti, da je najbolj poni?na in najbolj vzvi?ena stvaritev v zgodovini, ki je prva osvojila nebesa, ona vsa v celoti z du?o in telesom, pre?ivela ?ivljenje v vsakdanjosti med doma?imi zidovi. ?ivljenje je pre?ivela v vsakdanjosti, v poni?nosti. Dnevi Milosti polne niso imeli ni? izstopajo?ega. Pogosto so bili enaki, v ti?ini. Na zunaj ni bilo ni? neobi?ajnega. Toda Bo?ji pogled je vedno ostal na njej, o?aran nad njeno poni?nostjo, razpolo?ljivostjo, lepoto njenega srca, ki ni nikoli ovenela zaradi greha.

To je veliko sporo?ilo upanja za nas, zate, ki ?ivi? ponavljajo?e, utrujajo?e in pogosto te?ke dneve. Marija te danes spominja, da Bog tudi tebe kli?e k tej slavi. To niso le lepe besede, je resnica. To ni sre?en konec, ki ga je ustvarila umetnost, to ni pobo?na utvara ali la?na tola?ba. Ne, to je ?ista stvarnost, ?iva in resni?na kakor Marija vzeta v nebo. Praznujmo jo danes z otro?ko ljubeznijo. Praznujmo jo danes veseli, a poni?ni, gnani z upanjem, da bomo nekega dne z njo v nebesih.

Sedaj jo prosimo, da nas spremlja na poti, ki vodi iz zemlje v nebesa. Spominja naj nas, da je skrivnost poti skrita v besedi poni?nost. Ne pozabite te besede, ki naj nas Marija vedno spominja ter da sta majhnost in slu?enje skrivnosti za dosego cilja, za dosego nebes.

Angel Gospodov, ponedeljek, 15. avgust 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan in lep praznik! Danes nam na slovesni praznik Vnebovzetja Bla?ene Device Marije evangelij predlaga pogovor med njo in njeno sestri?no Elizabeto. Ko Marija vstopi v hi?o in pozdravi Elizabeto, ji ta pravi: »Blagoslovljena ti med ?enami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42). Te besede, polne vere, veselja in za?udenja so postale del »Zdravamarije«. Vsaki? ko molimo to tako lepo in doma?o molitev, storimo isto kot Elizabeta. Pozdravljamo Marijo in jo blagoslavljamo, ker nam prina?a Jezusa.

Marija sprejme Elizabetin blagoslov in odgovori s pesmijo, ki je dar za nas, za vso zgodovino, Magnifikat, ki je pesem hvaljenja, za katero bi lahko rekli, da je »pesem upanja«. Gre za himno hvaljenja in veselja nad velikimi stvarmi, ki jih je Gospod storil njej. Marija pa gre ?e naprej. Zre namre? Bo?je delovanje v vsej zgodovini njenega ljudstva. Pravi na primer, da je Gospod »mogo?ne je vrgel s prestolov in povi?al je nizke. La?ne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (vv. 52-53). Ko poslu?amo te besede, bi se lahko vpra?ali: Devica morda ne pretirava, ko opisuje svet, ki ga ni? Kajti to kar pravi, se zdi, da ni v skladu z resni?nostjo. Medtem ko ona govori, mogo?ni tistega ?asa niso bili vr?eni s prestolov. Stra?ni Herod na primer je trdno na svojem prestolu. Tudi reve?i in la?ni ostajajo tak?ni, medtem ko bogati ?e naprej uspevajo.

Kaj pomeni Marijina pesem in kak?en je njen smisel? No?e delati kronike tistega ?asa, saj ni novinarka, ampak nam ho?e re?i nekaj veliko bolj pomembnega in to je, da je Bog preko nje za?el zgodovinski obrat in je dokon?no vzpostavil nov red stvari. Ona, majhna in poni?na, je povi?ana in – to praznujemo danes – prenesena v slavo nebes, medtem ko je mogo?nikom sveta namenjeno, da ostanejo praznih rok. Pomislimo na priliko o tistem bogatem ?loveku, ki je imel pred vrati bera?a Lazarja. Kak?en je bil njegov konec? Ostal je praznih rok.

Marija, ?e re?emo druga?e, naznanja korenito spremembo, prevrnitev vrednot. Medtem ko govori z Elizabeto, neso? v sebi Jezusa, v naprej izreka tisto, kar bo njen Sin rekel, ko bo razglasil za bla?ene reve?e in poni?ne ter posvaril bogate in tiste, ki si postavljajo temelj na lastni samozadostnosti. Devica torej s to pesmijo, to molitvijo prerokuje. Prerokuje, da kar je v ospredju, niso mo?, uspeh in denar, temve? slu?enje, poni?nost in ljubezen. Ko njo gledamo v slavi, razumemo, da je resni?na oblast slu?enje, ne pozabimo tega, resni?na oblast je slu?enje in da kraljevati pomeni ljubiti. In to je pot v nebo.

Poglejmo zdaj sebe in se lahko vpra?amo, se ta prero?ka prevrnitev, ki jo je oznanila Marija, dotika mojega ?ivljenja? Verjamem, da je slu?enje kraljevanje in je ljubiti vladati? Cilj mojega ?ivljenja je nebo, raj ali imeti se dobro tukaj? Ali pa skrbim samo za zemeljske, materialne stvari? In ?e, ko gledamo dogajanje na svetu, se pustim ujeti v pesimizem ali pa kot Devica, znam opaziti delovanje Boga, ki po krotkosti in majhnosti dela velike stvari?

Bratje in sestre, Marija danes poje o upanju in ponovno pri?ge v nas upanje, saj v njej vidimo cilj na na?i poti. Ona je namre? prva stvaritev, ki vsa z du?o in telesom, zmagoslavno dose?e cilj nebes. Ka?e nam, da je nebo na dosegu roke. Kako to? Da, nebo je na dosegu roke, ?e ne popustimo grehu, ?e v poni?nosti hvalimo Boga in drugim z velikodu?nostjo slu?imo. Ne popustiti grehu! Kdo bi lahko rekel: »Toda o?e, slaboten sem!« »Gospod ti je vedno blizu, saj je usmiljen.« Ne pozabite na ta Bo?ji slog, ki je bli?ina, so?utje in ne?nost. Njegov slog je biti vedno nam blizu.

Na?a Mati nas dr?i za roko, nas spremlja v slavo, nas vabi, da se veselimo, ko mislimo na raj. S svojo molitvijo blagoslavljajmo Marijo in jo prosimo za pogled, ki je sposoben na zemlji zaslutiti nebo.

Angel Gospodov, torek, 15. avgust 2023
Danes, na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, motrimo njo, ki je z du?o in telesom bila vzeta v nebe?ko slavo. Tudi dana?nji evangelij nam jo prikazuje, kako se vzpenja v gri?evje (Lk 1,39), da bi pomagala sorodnici Elizabeti, in tam izre?e veselo pesem Magnificat. Marija se vzpenja in Bo?ja beseda nam razkriva, kaj je zanjo zna?ilno, ko se vzpenja vedno vi?je: slu?enje bli?njemu in hvaljenje Boga. Dve stvari: Marija je ?ena slu?enja bli?njemu in Marija je ?ena, ki hvali Boga. Evangelist Luka pripoveduje o Kristusovem ?ivljenju kot o vzponu navzgor, proti Jeruzalemu, kraju, kjer je na kri?u daroval samega sebe, in podobno opisuje tudi Marijino pot. Skratka, Jezus in Marija hodita po isti poti: dve ?ivljenji, ki se vzpenjata navzgor, slavita Boga in slu?ita bratom in sestram. Jezus kot Odre?enik, ?lovek, ki da ?ivljenje za nas, za na?e upravi?enje; Marija kot slu?abnica, ki slu?i. Dve ?ivljenji, ki premagata smrt in ponovno vstaneta; dve ?ivljenji, katerih skrivnost sta slu?enje in hvaljenje. Ustavimo se pri teh dveh vidikih.

Slu?enje. Ko se sklonimo, da bi slu?ili svojim bratom in sestram, hodimo navzgor: ljubezen je tista, ki dviguje ?ivljenje. Toda slu?enje ni lahko: Devica Marija, ki je ravnokar spo?ela, prepotuje skoraj 150 kilometrov, da bi iz Nazareta pri?la do Elizabetine hi?e. Pomo? stane! To vedno do?ivljamo v utrujenosti, potrpe?ljivosti in skrbeh, ki jih prina?a skrb za druge. Pomislimo na primer na kilometre, ki jih mnogi ljudje vsak dan prepotujejo, da gredo v slu?bo in iz nje ter opravijo ?tevilna opravila v korist bli?njega; pomislimo na ?rtvovanje ?asa in spanja za nego dojen?ka ali starej?o osebo; in na prizadevanje pri slu?enju tistim, ki nimajo ni?esar, da bi vrnili, tako v Cerkvi kot pri prostovoljnem delu. To je naporno, vendar pomeni vzpenjati se navzgor in zaslu?iti si nebesa! To je resni?no slu?enje.

Toda slu?enje brez hvaljenja Boga je lahko nerodovitno. Ko Marija vstopi v hi?o svoje sorodnice, hvali Gospoda. Ne govori o svoji utrujenosti od poti, ampak iz njenega srca zadoni pesem veselja. Kdor namre? ljubi Boga, pozna hvalnico. In dana?nji evangelij nam poka?e »slap hvaljenja«: otrok je od veselja posko?il v telesu Elizabete (prim. Lk 1,44), ki izre?e besede blagoslova in »prvega med blagri«: »Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45); vse skupaj pa dose?e vrhunec v Mariji, ki izre?e Magnificat (prim. Lk 1,46-55). Hvalnica pove?uje veselje. Hvalnica je kot lestev: dviguje srca. Hvalnica dvigne duha in premaga sku?njavo, da bi omagali. Ste videli, da dolgo?asni ljudje, tisti, ki ?ivijo od obrekovanja, niso sposobni hvaljenja? Vpra?ajte se: ali sem sposoben hvaljenja? Kako dobro je vsak dan hvaliti Boga in tudi druge! Kako dobro je ?iveti v hvale?nosti in blagoslovu namesto v ob?alovanju in prito?evanju, pogled usmeriti navzgor namesto kuhati mulo! Prito?evanje: nekateri ljudje se prito?ujejo vsak dan. Toda glej, Bog ti je blizu, ustvaril te je, poglej, kaj vse ti je dal. Hvali, hvali! In to je duhovno zdravje.

Slu?enje in hvalnica. Vpra?ajmo se: ali ?ivim svoje delo in vsakodnevna opravila v duhu slu?enja ali z egoizmom? Ali se komu posve?am zastonj, ne da bi iskal takoj?njo korist? Skratka, ali je slu?enje »odsko?na deska« mojega ?ivljenja? In ?e pomislim na hvalnico: ali se tako kot Marija veselim Boga (prim. Lk 1,47)? Ali molim in blagoslavljam Gospoda? In ali po tem, ko sem ga hvalil, ?irim njegovo veselje med ljudi, ki jih sre?ujem? Vsak naj posku?a odgovoriti na ta vpra?anja.

Naj nam na?a Mati, v nebo vzeta, pomaga, da se bomo s slu?enjem in hvaljenjem vsak dan dvigali vedno vi?je.