SA国际传媒

Jz 24,1-2.15-17.18

Józue je zbral v Sihemu vse Izraelove rodove, sklical je Izraelove stare?ine, njegove poglavarje, njegove sodnike in njegove upravitelje in postavili so se pred Bogom. Tedaj je rekel Józue vsemu ljudstvu: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ?Onstran reke so od davnine prebivali va?i o?etje Terah, Abrahamov o?e in Nahórjev o?e in slu?ili drugim bogovom.

?e pa je slabo v va?ih o?eh, da bi slu?ili Gospodu, si izberite danes, komu ho?ete slu?iti: ali bogovom, katerim so slu?ili va?i o?etje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih de?eli prebivate. Jaz in moja hi?a pa bomo slu?ili Gospodu.« Ljudstvo je tedaj odgovorilo in reklo: »Dale? od nas bodi, da bi zapustili Gospoda in slu?ili drugim bogovom. Kajti Gospod je na? Bog, on je izpeljal nas in na?e o?ete iz egiptovske de?ele, iz hi?e su?nosti, in je pred na?imi o?mi delal ta velika znamenja, nas varoval na vsej poti, po kateri smo hodili, in pred vsemi ljudstvi, sredi katerih smo potovali. Gospod je pregnal pred nami vsa ljudstva in Amoréjce, ki so pred nami prebivali v de?eli. Tudi mi bomo slu?ili Gospodu, kajti na? Bog je!«

Ef 5,21-32

Iz strahospo?tovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. ?ene naj bodo podrejene svojim mo?em kakor Gospodu, mo? je namre? glava ?eni, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odre?enik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem ?ene mo?em. Mo?je, ljubíte svoje ?ene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je o?istil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veli?astno Cerkev, brez made?a, gube ali ?esa podobnega, da bo sveta in brezmade?na. Tako so tudi mo?je dol?ni ljubiti svoje ?ene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ?eno, ljubi sebe. Saj vendar ni nih?e nikoli sovra?il svojega mesa, temve? ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namre? udje njegovega telesa. Zaradi tega bo mo? zapustil o?eta in mater in se pridru?il svoji ?eni in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve.

Jn 6,60-69

Veliko njegovih u?encev, ki so to sli?ali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslu?ati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi u?enci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? Kaj pa ?e boste videli Sina ?lovekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki o?ivlja, meso ni? ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in ?ivljenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namre? od za?etka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril je: »Zaradi tega sem vam rekel, da nih?e ne more priti k meni, ?e mu ni dano od O?eta.« Po tistem je veliko njegovih u?encev od?lo stran in niso ve? hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali ho?ete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede ve?nega ?ivljenja ima? in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«

Razlaga cerkvenih o?etov

O tem odlomku je ?udovit komentar sv. Avgu?tina, ki pravi: 'Vidite, kako je Peter po Bo?ji milosti, po navdihu Svetega Duha, razumel? Kako to, da je razumel? Zato, ker je veroval. Ti ima? besede ve?nega ?ivljenja. Ti nam daje? ve?no ?ivljenje tako, da nam ponuja? svoje telo in svojo kri. In mi smo verovali in vemo. Ne pravi: mi smo vedeli in verujemo, temve? smo verovali in vemo. Verovali smo, da lahko vemo, saj ?e bi prej hoteli vedeti kot verovati, ne bi zmogli ne vedeti ne verovati. Kaj smo verovali in kaj smo spoznali? Da si ti Kristus Bo?ji Sin in si ti ve?no ?ivljenje samo ter nam v mesu in krvi daje? to, kar ti sam si' (Komentar Janezovega evangelija 27,9).

Misli Benedikta XVI.

Pri?akovali bi, da se bo Jezus zatekel h kompromisu, da bi ga la?je razumeli, toda On ni omilil svojih trditev, nasprotno, kar naravnost se je obrnil na dvanajstere z besedami: 'Ali ho?ete tudi vi oditi?' (v. 67).

To izzivalno vpra?anje ni bilo namenjeno samo tedanjim poslu?alcem, temve? vernikom in ljudem vseh ?asov. Tudi danes jih ni malo, ki so se pohuj?ali nad paradoksom kr??anske vere. Jezusov nauk se zdi, da je 'trd', prete?ak, da bi ga sprejeli in uresni?evali. So tak?ni, ki ga zavrnejo in zapustijo Kristusa, so pa tudi tak?ni, ki besedo 'prilagodijo' ?asu ter ji tako izpraznijo smisel in vrednost. 'Ali ho?ete tudi vi oditi?' Ta vznemirljiv izziv odzvanja v srcu in od vsakega pri?akuje oseben odgovor, saj je vpra?anje namenjeno vsakemu od nas. Jezus nikakor ni zadovoljen z navidezno in formalno pripadnostjo, tudi ne s takoj?njim in navdu?enim sprejemanjem, ravno nasprotno, potrebno se je za vse ?ivljenje pridru?iti 'njegovemu razmi?ljanju in njegovemu hotenju'. Hoja za Njim navda srce z veseljem in da polni smisel na?emu bivanju, prinese pa tudi te?ave in odpovedi, saj je pogosto potrebno iti proti toku.

'Ali ho?ete tudi vi oditi?' Na to Jezusovo vpra?anje odgovori Peter v imenu apostolov in vernikov vseh ?asov: 'Gospod, h komu naj gremo? Besede ve?nega ?ivljenja ima? in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (vv. 68-69).

Opoldanski nagovor, nedelja, 23. avgust 2009
»Nekaj nedelj, kot veste, nam je bogoslu?je ponudilo v razmi?ljanje ?esto poglavje Janezovega evangelija, v katerem se je Jezus predstavil kot '?ivi kruh, ki sem pri?el iz nebes ' in dodal: '?e kdo je od tega kruha, bo ?ivel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za ?ivljenje sveta' (Jn 6,51). Judom, ki so se med sabo prepirali in se spra?evali: 'Kako nam more ta dati svoje meso jesti?' (v. 52), in svet ?e vedno razpravlja o tem, je Jezus enkrat za vselej zatrdil: '?e ne jeste mesa Sina ?lovekovega in ne pijete njegove krvi, nimate ?ivljenja v sebi' (v. 53). Danes na 21. nedeljo med letom premi?ljujemo zaklju?ek tega poglavja, v katerem ?etrti evangelist poro?a o odzivu ljudi in tudi samih u?encev, ki so se ob teh Gospodovih besedah pohuj?ali do tak?ne mere, da so mnogi, ki so do tedaj hodili za njim, vzkliknili: 'Trda je ta beseda. Kdo jo more poslu?ati? (v. 60). Od tistega trenutka 'je veliko njegovih u?encev od?lo stran in niso ve? hodili za njim' (v. 66) in enako se je vedno znova dogajalo v razli?nih zgodovinskih obdobjih. Pri?akovali bi, da bo Jezus zatekel h kompromisu, da bi ga la?je razumeli, toda On ni omilil svojih trditev, nasprotno, kar naravnost se je obrnil na dvanajstere z besedami: 'Ali ho?ete tudi vi oditi?' (v. 67).

To izzivalno vpra?anje ni bilo namenjeno samo tedanjim poslu?alcem, temve? vernikom in ljudem vseh ?asov. Tudi danes jih ni malo, ki so se pohuj?ali nad paradoksom kr??anske vere. Jezusov nauk se zdi, da je 'trd', prete?ak, da bi ga sprejeli in uresni?evali. So tak?ni, ki ga zavrnejo in zapustijo Kristusa, so pa tudi tak?ni, ki besedo 'prilagodijo' ?asu ter ji tako izpraznijo smisel in vrednost. 'Ali ho?ete tudi vi oditi?' Ta vznemirljiv izziv odzvanja v srcu in od vsakega pri?akuje oseben odgovor, saj je vpra?anje namenjeno vsakemu od nas. Jezus nikakor ni zadovoljen z navidezno in formalno pripadnostjo, tudi ne s takoj?njim in navdu?enim sprejemanjem, ravno nasprotno, potrebno se je za vse ?ivljenje pridru?iti 'njegovemu razmi?ljanju in njegovemu hotenju'. Hoja za Njim navda srce z veseljem in da polni smisel na?emu bivanju, prinese pa tudi te?ave in odpovedi, saj je pogosto potrebno iti proti toku.

'Ali ho?ete tudi vi oditi?' Na to Jezusovo vpra?anje odgovori Peter v imenu apostolov in vernikov vseh ?asov: 'Gospod, h komu naj gremo? Besede ve?nega ?ivljenja ima? in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (vv. 68-69). Dragi bratje in sestre, tudi mi lahko in ho?emo v tem trenutku ponoviti Petrov odgovor, zavedajo? se lastne ?love?ke krhkosti, na?ih problemov in te?av, toda z zaupanjem v mo? Svetega Duha, ki se izra?a in razodeva v ob?estvu z Jezusom. Vera je dar Boga ?loveku in je isto?asno tudi svobodna in popolna izro?itev ?loveka Bogu. Vera je u?ljivo poslu?anje Gospodove besede, ki je 'svetilka' na?im korakom in 'lu?' na na?i poti (Ps 119,105).

Opoldanski nagovor, nedelja, 26. avgust 2012
Pretekle nedelje smo premi?ljevali govor o »kruhu ?ivljenja«, ki ga je Jezus imel v shodnici v Kafarnaumu, potem ko je s petimi kruhi in dvema ribama nasitil tiso?e ljudi. Dana?nji evangelij pa predstavi odziv u?encev na ta govor, odziv, ki ga je Jezus sam zavestno povzro?il. Evangelist Janez, ki je bil navzo? skupaj z drugimi apostoli predvsem poro?a, da je »po tistem veliko njegovih u?encev od?lo stran in niso ve? hodili za njim« (Jn 6, 66). Zakaj? Ker niso mogli verjeti Jezusovim besedam, ko je rekel »Jaz sem ?ivi kruh, ki sem pri?el iz nebes. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima ve?no ?ivljenje« (Jn 6,51.54). To razodetje je za njih ostalo nerazumljivo, saj so ga razumeli samo v materialnem pomenu, medtem ko je bila v teh besedah ?e v naprej naznanjena Jezusova velikono?na skrivnost, med katero je On daroval samega sebe za zveli?anje sveta v novi navzo?nosti v sveti evharistiji.

Potem ko je videl, da so ?tevilni njegovi u?enci za?eli odhajati, se je Jezus obrnil na Apostole z besedami: »Ali ho?ete tudi vi oditi?«(Jn 6,67). Kakor v drugih primerih, je odgovoril Peter v imenu Dvanajsterih: 'Gospod h komu naj gremo?' Tudi mi lahko razmislimo o tem. 'Besede ve?nega ?ivljenja ima? in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (vv. 68-69). O tem odlomku je ?udovit komentar sv. Avgu?tina, ki pravi: 'Vidite, kako je Peter po Bo?ji milosti, po navdihu Svetega Duha, razumel? Kako to, da je razumel? Zato, ker je veroval. Ti ima? besede ve?nega ?ivljenja. Ti nam daje? ve?no ?ivljenje tako, da nam ponuja? svoje telo in svojo kri. In mi smo verovali in vemo. Ne pravi: mi smo vedeli in verujemo, temve? smo verovali in vemo. Verovali smo, da lahko vemo, saj ?e bi prej hoteli vedeti kot verovati, ne bi zmogli ne vedeti ne verovati. Kaj smo verovali in kaj smo spoznali? Da si ti Kristus Bo?ji Sin in si ti ve?no ?ivljenje samo ter nam v mesu in krvi daje? to, kar ti sam si' (Komentar Janezovega evangelija 27,9).

Kon?no pa je Jezus vedel, da je tudi med Dvanajsterimi eden, ki ne veruje: Juda. Tudi Juda, bi lahko od?el, kot so to storili mnogi u?enci, celo moral bi oditi, ?e bi bil po?ten. Toda ostal je z Jezusom. Ni ostal zaradi vere, niti zaradi ljubezni, temve? s skrivnim naklepom, da bi se U?itelju ma??eval. Zakaj? Juda se je namre? ?util od Jezusa izdan in se je odlo?il, da ga bo ob svojem ?asu izdal. Juda je bil zelot in je hotel zmagovitega Mesija, ki bi vodil upor proti Rimljanom. Toda Jezus je razo?aral ta pri?akovanja. Te?ava je v tem, da Juda ni od?el, zato je njegova najve?ja krivda dvoli?nost, ki je hudi?evo znamenje. Zato je Jezus rekel Dvanajsterim: 'Eden izmed vas je hudi?!' (Jn 7,70). Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga verovati v Jezusa tako, kot je sveti Peter in da bomo vedno iskreni z Njim in z vsemi.

Misli pape?a Fran?i?ka

Angel Gospodov, nedelja, 23. avgust 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes zaklju?ujemo z branjem ?estega poglavja Janezovega evangelija, z govorom o 'Kruhu ?ivljenja', ki ga je Jezus imel dan po ?ude?ni pomno?itvi kruha in rib. Na koncu tega govora je veliko navdu?enje prej?njega dne ugasnilo, saj je Jezus rekel, da je kruh, ki je pri?el iz nebes in tudi, da bo dal svoje meso v hrano in svojo kri v pija?o in s tem jasno namignil na ?rtvovanje svojega lastnega ?ivljenja. Pri mno?ici so te besede prebudile razo?aranje, saj so bile po njihovem mnenju nevredne Mesija, niso bile 'zmagovite'. Nekateri so gledali na Jezusa kot Mesija, ki bi moral govoriti in delovati tako, da bo njegovo poslanstvo imelo takoj uspeh. In ravno glede tega so se motili. Motili so se v tem, kako razumeti Mesijevo poslanstvo! Celo u?enci niso uspeli sprejeti tega U?iteljevega vznemirjajo?ega jezika. Dana?nji odlomek torej prina?a njihovo zadrego: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslu?ati?« (Jn 6,60).

V resnici so dobro razumeli Jezusov govor. Tako dobro, da ga niso ve? hoteli poslu?ati, saj je njegov govor postavil pod vpra?aj njihovo miselnost. Vedno nas Jezusove besede postavijo pod vpra?aj, pod vpra?aj na primer pred duhom sveta, posvetnosti. Vendar pa je Jezus ponudil tudi klju? za premostitev te?av, klju?, ki je sestavljen iz treh delov. Prvi je njegov bo?anski izvor. On je pri?el iz nebes in se bo ponovno vrnil tja, »kjer je bil prej« (v. 62). Drugi je ta, da njegove besede lahko razumemo samo preko delovanja Svetega Duha, njega, »ki daje ?ivljenje« (v. 63). Ravno Sveti Duh nam pomaga prav razumeti Jezusa. Tretji je ta, da je resni?ni vzrok nerazumevanja njegovih besed pomakanje vere: »Med vami so nekateri, ki ne verujejo« (v. 64), pravi Jezus. Dejansko je »po tistem«, pravi evangelij, »je veliko njegovih u?encev od?lo stran« (v. 66). Zaradi tega odpadni?tva Jezus ne odneha in ne ubla?i svojih besed, ?e ve?, prisili, da izrecno izberejo, ali biti z Njim ali pa se lo?iti od Njega. Dvanajsterim pa pravi: »Ali ho?ete tudi vi oditi?« (v. 67).

V tem trenutku Peter izpove v imenu apostolov svojo izpoved vere: »Gospod, h komu naj gremo? Besede ve?nega ?ivljenja ima?« (v. 68). Ne pravi 'kam naj gremo?', temve? 'h komu naj gremo?'. Temeljni problem ni v tem, da zapustijo za?eto delo, temve? 'h komu naj gredo'. Iz tega Petrovega vpra?anja razumemo, da je zvestoba Bogu, vpra?anje zvestobe osebi, s katero smo povezani v hoji po isti poti. Ta oseba je Jezus. Vse to, kar imamo na svetu, ne more nasititi na?e lakote po neskon?nosti. Potrebujemo Jezusa, biti z Njim, hraniti se pri njegovi mizi, z njegovimi besedami ve?nega ?ivljenja! Verovati v Jezusa, pomeni postaviti ga v sredi??e, za smisel svojega ?ivljenja. Kristus ni nek dodaten element, je '?ivi kruh', nepogre?ljiva hrana. ?e smo vezani nanj z resni?nim odnosom vere in ljubezni, to ne pomeni, da smo vklenjeni, temve? popolnoma svobodni, vedno na poti. Vsak od nas se lahko vpra?a: Kdo je Jezus zame? Je ime? Je ideja? Je samo zgodovinska osebnost? Ali pa je res zame tisti, ki me ljubi, ki je dal ?ivljenje zame, ki hodi z menoj? Zate, kdo je Jezus? Si z Njim? Sku?a? spoznati ga v njegovi besedi? Bere? vsak dan odlomek evangelija, da spozna? Jezusa? Nosi? majhen evangelij v ?epu, v torbici, da ga bere? kjer koli si? Saj bolj, ko smo z njim, bolj bo rastla ?elja ostati z njim. Sedaj vas vljudno prosim, da za trenutek utihnemo in vsakdo naj v ti?ini v svojem srcu postavi vpra?anje: Kdo je Jezus zame? V ti?ini naj vsakdo v svojem srcu odgovori na vpra?anje: Kdo je Jezus zame?

Devica Marija naj nam pomaga 'vedno iti' k Jezusu, da bomo oku?ali svobodo, ki nam jo on ponuja in nam omogo?a o?istiti na?e izbire svetne navlake in strahu.

Sveta ma?a, Dublin, nedelja, 26. avgust 2018
»Besede ve?nega ?ivljenja ima?!« (Jn 6,68). Zbrali smo se kakor dru?ina na Gospodovi gostiji, zato se  Gospodu zahvalimo za mnoge blagoslove, ki smo jih prejeli v svojih dru?inah. Spodbujam vas k zavzetosti, da bi v polnosti ?iveli svojo poklicanost in bili ljubezen v srcu Cerkve, kakor je dejala sv. Terezija Deteta Jezusa.

V tem dragocenem trenutku ob?estva med seboj in z Gospodom je prav, da se pozorno pogleda na vir vseh dobrih stvari, ki smo jih prejeli. Jezus razkriva izvor teh blagoslovov v dana?njem evangeliju, ko govori svojim u?encem. Mnogi med njimi so bili pretreseni, zmedeni in tudi jezni, v negotovosti, ali naj sprejmejo njegove 'trde besede', tako zelo nasprotne u?enosti tega sveta. V odgovor jim Gospod neposredno pravi: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in ?ivljenje« (Jn 6,63).

Te besede prekipevajo od ?ivljenja za nas, ki jih sprejemamo v veri. Ka?ejo na kon?ni izvir vsega dobrega, ki smo ga do?iveli in ga praznovali tukaj v teh dneh: to je Bo?ji Duh, ki stalno prina?a novo ?ivljenje v svet, srca, dru?ine, hi?e in ?upnije. Vsak nov dan v ?ivljenju na?ih dru?in in vsaka nova generacija prina?ata s sabo obljubo novih binko?ti, doma?ih binko?ti, novo izlitje Duha, Paraklita, ki ga Jezus po?ilja kot zagovornika, na?ega tola?nika in tistega, ki zares daje pogum.

Kako zelo svet potrebuje to spodbudo, ki je dar Bo?je obljube! Eden od darov tega obhajanja je tudi to, da ko se vrnete domov postane vir spodbude za druge, da delite z drugimi Jezusove besede ve?nega ?ivljenja. Va?e dru?ine so namre? tako privilegiran kraj kot pomembno sredstvo za ?irjenje teh besed kot 'dobre novice' za vsakega, predvsem pa za tiste, ki ?elijo zapustiti pu??avo in 'hi?o su?enjstva', da bi od?li proti obljubljeni de?eli upanja in svobode.

V drugem berilu nam sv. Pavel pravi, da je zakon soudele?ba pri skrivnosti Kristusove trajne zvestobe njegovi nevesti, Cerkvi (glej Ef 5,32). Pa vendar se lahko ta nauk, ?eprav ?udovit, nekomu zdi kot »trda beseda«. Kajti ?iveti v ljubezni, s katero nas je Kristus ljubil (glej Ef 5,2), prina?a tudi posnemanje njegovega samo?rtvovanja, prina?a umiranje nam samim, da bi se ponovno rodili v ?e ve?jo in trajnej?o ljubezen. Ljubezen, ki edina lahko re?i svet iz su?enjstva greha, egoizma, pohlepa in brezbri?nosti do potreb manj sre?nih. To je ljubezen,« je izpostavil pape?, »ki smo jo spoznali v Jezusu Kristusu. V na?em svetu se je utelesila po dru?ini; in po pri?evanju kr??anskih dru?in vseh generacij ima mo?, da zlomi vsako pregrado ter tako spravi svet z Bogom in iz nas naredi to, za kar smo vedno bili namenjeni biti: ena sama ?love?ka dru?ina, ki skupaj ?ivi v pravi?nosti, svetosti in miru.

Naloga, da pri?ujemo o tej dobri novici pa ni lahka. Pa vendar, izzivi, ki jih imajo kristjani pred sabo po svoje niso ni? la?ji od tistih, s katerimi so se morali spoprijeti prvi irski misijonarji, kot na primer sv. Kolombana, ki je s svojo majhno skupino tovari?ev prinesel lu? evangelija v evropske de?ele v dobi mra?nosti in kulturne dekadence. Njihov izjemen misijonarski uspeh ni bil postavljen na takti?ne metode ali strate?ke na?rte, ampak na poni?no in svobodno poslu?nost predlogom Svetega Duha. Njihovo vsakodnevno pri?evanje o zvestobi Kristusu in med njimi je osvojilo srca, ki so si gore?e ?elela besedo milosti, in je prispevalo k nastanku evropske kulture. To pri?evanje ostaja trajen vir za duhovno in misijonarsko prenovo za sveto in zvesto Bo?je ljudstvo.

Seveda bodo vedno obstajale osebe, ki bodo nasprotovale dobri novici, ki bodo momljale proti njenim 'trdim besedam'. Pa vendarle, kakor sv. Kolomban in njegovi tovari?i, ki so se soo?ili z ledenimi vodami in razburkanimi morji, da bi sledili Jezusu, si nikoli ne dopustimo, da bi bili pod vplivom ali bi izgubili pogum zaradi ledenega pogleda brezbri?nosti ali zaradi viharnih vetrov sovra?nosti.

Iskreno sami sebi poni?no priznajmo, da je lahko tudi za nas Jezusov nauk trd. Kako te?ko je vedno odpustiti tistim, ki nas ranijo! Kak?en izziv je vedno sprejeti migranta in tujca! Kako bole?e je prena?ati razo?aranje, zavrnitev ali izdajstvo! Kako neprijetno je ??ititi pravice naj?ibkej?ih, ?e nerojenih ali najstarej?ih, za katere se zdi, da motijo na? ob?utek svobode.

In ravno v tak?nih okoli??inah nam Gospod pravi: »Ali ho?ete tudi vi oditi?« (Jn 6,67) Z mo?jo Duha, ki nas opogumlja, in z Gospodom vedno ob svoji strani lahko odgovorimo: »Mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga« (Jn 6,69). Z Izraelovim ljudstvom lahko ponovimo: »Tudi mi bomo slu?ili Gospodu, kajti on je na? Bog« (Joz 24,18).

Z zakramentoma krsta in birme je vsak kristjan poslan, da je misijonar, u?enec misijonar (Glej Evangelii gaudium, 24). Cerkev kot celota je poklicana 'izstopiti', da bi ponesla besede ve?nega ?ivljenja na periferije sveta. Naj na?e obhajanje danes potrdi vsakega med vami, star?e in stare star?e, otroke in mlade, mo?ke in ?enske, brate in sestre, kontemplativne in misijonarje, diakone in duhovnike v deljenju veselja evangelija. Da bi lahko z drugimi delili evangelij dru?ine kot veselje za svet!

Ko se pripravljamo, da bi se ponovno vsak podal na svojo pot, obnovimo svojo zvestobo Gospodu in poklicanosti, h kateri je pozval vsakega med nami. Naredimo za svojo molitev sv. Patrika, vsak naj z veseljem ponovi: »Kristus v meni, Kristus za mano, Kristus ob meni, Kristus pod mano, Kristus nad mano.« Z veseljem in mo?jo, dano od Svetega Duha, mu recimo z zaupanjem: »Gospod, h komu naj gremo? Ti ima? besede ve?nega ?ivljenja« (Jn 6,68).

Angel Gospodov, nedelja, 22. avgust 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij dana?njega bogoslu?ja (Jn 6,60-69) nam predstavi odziv mno?ice in u?encev na Jezusov govor po ?ude?u kruha.

Jezus jih je povabil k razlagi tega znamenja in da verujejo vanj, ?ivi kruh, ki je pri?el iz nebes, kruh ?ivljenja. Razodel je tudi, da je kruh, ki ga bo On dal njegovo meso in njegova kri. Te besede so zvenele trdo in nerazumljivo za u?esa ljudi, tako zelo, da so se od tega trenutka, pravi evangelij, ?tevilni u?enci vrnili nazaj, torej so prenehali hoditi za U?iteljem (vv.60.66). Tedaj je Jezus pozval dvanajstere: »Ali ho?ete tudi vi oditi?« (v. 67) in Peter je v imenu vse skupine potrdil odlo?itev ostati z Njim. Tako je rekel: »Gospod, h komu naj gremo? Besede ve?nega ?ivljenja ima? in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Gre za lepo izpoved vere.

Ustavimo se na kratko pri dr?i tistega, ki se umakne in se odlo?i, da ne bo ve? hodil za Jezusom. Iz ?esa se porodi ta nevera? Kaj je vzrok te zavrnitve?

Jezusove besede izzovejo veliko pohuj?anje. Pravi namre?, da je Bog izbral za razodetje samega sebe in za udejanjanje zveli?anja slabost ?love?kega mesa. To je skrivnost u?love?enja in to, da Bog postane meso vzbudi pohuj?anje in predstavlja za tiste ljudi, pogosto pa tudi za nas, oviro. Jezus je namre? zatrdil, da je resni?ni kruh zveli?anja, ki posreduje ve?no ?ivljenje, njegovo meso. Saj je za vstopiti v ob?estvo z Bogom potrebno bolj kot spo?tovati zapovedi ali zadostiti verskim predpisom ?iveti dejanski in konkreten odnos z Njim. Kajti zveli?anje je pri?lo po Njem v Njegovem u?love?enju. To pomeni, da ni potrebno iskati Boga preko veli?astnih in mogo?nih sanj ali podob, ampak ga je potrebno prepoznati v Jezusovi ?love?kosti in posledi?no v (?love?kosti) bratov in sester, ki jih sre?ujemo na poti ?ivljenja. Bog je postal meso in ko mi to izpovemo v Veri na Bo?i? in Oznanjenje pokleknemo, da po?astimo skrivnost u?love?enja. Bog je postal meso, je postal kri. Spustil se je do te mere, da je postal ?lovek kot mi. Poni?al se je vse do tega, da je nalo?il nase na?e trpljenje in na? greh. Pravi nam, naj ga i??emo in sicer ne zunaj ?ivljenja in zgodovine, ampak v odnosu s Kristusom in brati. Iskati ga v ?ivljenju, v zgodovini, v na?em vsakdanjem ?ivljenju. In to je bratje in sestre pot sre?anja z Bogom in odnos s Kristusom ter brati.

Tudi danes lahko razodetje Boga v Jezusovi ?love?kosti vzbudi pohuj?anje in ni to lahko sprejeti. To je to, kar sv. Pavel imenuje »norost« evangelija za tistega, ki i??e ?ude?e ali posvetno modrost (prim. 1Kor 1,18-25). In to »pohuj?ljivost« dobro prestavlja zakrament evharistije. Kak?en smisel ima v o?eh sveta poklekovati pred ko??kom kruha? Zakaj vztrajno u?ivati ta kruh? Svet se pohuj?uje.

Po tej ?ude?ni Jezusovi gesti, ko s petimi hlebi in dvema ribama nahrani tiso?e ljudi, mu vsi vzklikajo in ga ho?ejo nositi na ramenih, napraviti ga za kralja. Toda, ko On sam razlo?i, da je ta gesta znamenje njegove ?rtve, darovanje njegovega ?ivljenja, njegovega mesa in krvi in da kdo ho?e hoditi za njim, se mora izena?iti z njim, z njegovo ?love?kostjo podarjeno za Boga in za druge, jim ni ve? v?e?. Ta Jezus nas postavi v krizo. Nasprotno zaskrbljeni bodimo, ?e nas ne postavi v krizo, ker smo morda razvodeneli njegovo sporo?ilo! Prosimo za milost, da se bomo pustili izzvati in se spreobrniti na »njegove besede ve?nega ?ivljenja«.

Sveta Marija, ki je nosila v svojem mesu Sina Jezusa in se je zdru?ila z njegovo ?rtvijo, naj nam pomaga vedno pri?evati na?o vero s konkretnim ?ivljenjem.