Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Jerneja, apostola
Dragi bratje in sestre!
V vrsti apostolov, ki so bili poklicani v ?asu Jezusovega zemeljskega ?ivljenja, danes na?o pozornost priteguje apostol Bartolomej. V starodavnih seznamih dvanajsterih je vedno imenovan pred Matejem, medtem ko se ime u?enca, ki je pred njim, spreminja in je lahko Filip (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,14) ali Toma? (prim. Apd 1,13). Njegovo ime je enoumno patronimik (po o?etu), ker se izrecno navezuje na o?etovo ime. Gre namre? za ime, ki je verjetno aramejska skovanka: »bar Talmay«, kar pomeni »Talmajev sin«.
O Bartolomeju nimamo posebnih podatkov. Njegovo ime se namre? pojavlja vedno le v zgoraj omenjenih seznamih dvanajsterih in torej ni nikoli v sredi??u katerega koli poro?ila. Bartolomej pa se v skladu z izro?ilom istoveti z Natanelom: to ime pomeni »Bog je dal«. Natanael je bil doma iz Kane (prim. Jn 21,2); torej je mogo?e, da je bil pri?a velikega »znamenja«, ki ga je Jezus storil v onem kraju (prim. Jn 2,1-11). Ena?enje obeh oseb ima razlog verjetno v tem, da je Natanael v prizoru o poklicanosti, o katerem poro?a Janezov evangelij, postavljen ob Filipa, to se pravi na tisto mesto, ki ga zavzema Bartolomej v seznamih apostolov v drugih evangelijih. Natanaelu je Filip sporo?il, da so na?li tistega, »o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa iz Nazareta, Jo?efovega sina« (Jn 1,45). Kakor vemo, mu je Natanael izrekel precej te?ek predsodek: »Iz Nazareta? Ali more od tam priti kaj dobrega?« (Jn 1,46a). Ta oblika zavrnitve je na neki na?in za nas va?na. Iz nje namre? vidimo, da po judovskih pri?akovanjih Mesija ni mogel izhajati iz tako nepomembne vasi, kakor je bil Nazaret (prim. tudi Jn 7,42). Hkrati pa tudi razlo?no ka?e svobodo Boga, ki nas presene?a v na?ih pri?akovanjih in ga najdemo prav tam, kjer ga ne bi pri?akovali. Z druge strani vemo, da Jezus v resnici ni bil izklju?no »iz Nazareta«, marve? je bil rojen v Betlehemu (prim. Mt 2,1; Lk 2,4) in da je navsezadnje pri?el iz nebes, od O?eta, ki je v nebesih.
Zgodba o Natanaelu nam daje pobudo za nadaljnje premi?ljevanje: v svojem odnosu do Jezusa se ne smemo zadovoljiti samo z besedami. Filip je v svojem odgovoru Natanaelu izrekel pomembno povabilo: »Pridi in poglej!« (Jn 1,46b). Na?e poznavanje Jezusa potrebuje predvsem ?ivo izkustvo: pri?evanje drugih je prav gotovo va?no. Saj se vse na?e kr??ansko ?ivljenje praviloma za?enja z oznanilom, ki prispe do nas po enem ali ve? pri?evalcih. Potem pa moramo biti mi sami osebno sprejeti v prisr?en in globok odnos do Jezusa. Na podoben na?in so hoteli Samarijani neposredno govoriti z Jezusom, potem ko so sli?ali pri?evanje svoje some??anke, ki je sre?ala Jezusa ob Jakobovem vodnjaku. Po tem pogovoru so ji rekli: »Ne verujemo ve? zaradi tvojega pri?evanja, marve? zato, ker smo ga sami sli?ali in vemo: on je resni?no zveli?ar sveta« (Jn 4,42).
Vrnimo se k prizoru o poklicanosti. Evangelist nam poro?a, da je Jezus vzkliknil, ko videl prihajati Natanaela: »Tu prihaja pravi Izraelec, mo? brez zlaganosti« (Jn 1,47). Gre za pohvalo, ki kli?e v spomin psalm: »Blagor ?loveku, … katerega srce ne pozna neiskrenosti« (Ps 32,2). A pohvala prebudi Natanaelovo radovednost. Presene?en odvrne: »Odkod me pozna??« (Jn 1,48a). Jezusov odgovor ni takoj razumljiv. Jezus re?e: »?e preden te je Filip poklical, sem te videl pod smokvinim drevesom« (Jn 1,48b). Ne vemo, kaj se je dogajalo pod smokvinim drevesom. O?itno gre za odlo?ilni trenutek v Natanaelovem ?ivljenju. ?uti, da so se ga te Jezusove besede najgloblje dotaknile. ?uti se razumljenega in dojame: ta mo? ve vse o meni, on ve in pozna pot ?ivljenja, temu mo?u se morem resni?no zaupati. In tako odgovori z jasno in lepo veroizpovedjo, ko re?e: »Rabi, U?enik, ti si Bo?ji Sin, ti si Izraelov kralj!« (Jn 1,49). V tej izpovedi je podan prvi, pomembni korak na poti zvestobe do Jezusa. Natanaelove besede osvetljujejo dvojni, dopolnjujo?i se vidik Jezusove istovetnosti: Jezus je spoznan v posebnem odnosu do Boga O?eta, katerega edinorojeni Sin je; spoznan pa je tudi v odnosu do izraelskega ljudstva, saj je razgla?en za njegovega kralja. Ta naslov je lasten pri?akovanemu Mesiju. Nikoli ne smemo izgubiti izpred o?i niti ene niti druge od teh dveh prvin. ?e namre? oznanjamo le nebe?ko razse?nost Jezusa, smo v nevarnosti, da iz njega naredimo duhovno bitje brez telesa. ?e pa obratno priznavamo le njegovo konkretno mesto v zgodovini, zanemarjamo konec koncev bo?jo razse?nost, ki ga dejansko ozna?uje.
O nadaljnji apostolski dejavnosti Bartolomeja-Natanaela (Jerneja) nimamo natan?nih podatkov. Po sporo?ilu, ki nam ga v ?etrtem stoletju posreduje zgodovinar Evzebij, naj bi neki Panten celo v Indiji na?el znamenja Bartolomejeve navzo?nosti (prim. Hist. Eccl. V, 10,3). V poznej?em izro?ilu, od srednjega veka dalje, se je raz?irila pripoved o njegovi smrti, ?e? da so mu slekli ko?o pri ?ivem telesu. Ta pripoved je nato postala zelo popularna. Pomislimo na znamenito upodobitev poslednje sodbe v Sikstinski kapeli. V njej je Michelangelo naslikal sv. Bartolomeja, ki v levi roki dr?i svojo ko?o, na kateri je umetnik zapustil lastno podobo. Njegove relikvije ?astijo tu v Rimu v njemu posve?eni cerkvi na otoku na Tiberi, kamor naj bi jih bil prinesel nem?ki cesar Otto III. Leta 983. Ob sklepu moremo re?i, da je lik sv. Bartolomeja kljub skopim podatkom, ki se nana?ajo nanj, vendarle pred nami. Ho?e nam povedati, da je mogo?e ?iveti in izpri?evati zvestobo do Jezusa tudi brez opravljanja nenavadnih del. Izreden je in ostaja edino Jezus, in vsak od nas je poklican, da mu posveti svoje ?ivljenje in svojo smrt.
