Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Bernarda iz Clairvauxa
Danes bi rad spregovoril o sv. Bernardu iz Clairvauxa, ki ga imenujemo tudi 'zadnji med cerkvenimi o?eti', ker je v 12. stoletju ?e enkrat obnovil in ponavzo?il veliko teologijo o?etov ter predstavil dva osrednja vidika njegovega nauka, ki zadevata Jezusa Kristusa in Marijo, njegovo presveto Mater. Njegova skrb za globoko in ?ivljenjsko soudele?enost kristjana pri bo?ji ljubezni v Jezusu Kristusu ne prina?a novih smernic v znanstvenem podro?ju teologije. Vendar pa opat iz Clairvauxa nadvse odlo?no prili?i teologa kontemplativcu in mistiku. Samo Jezus – poudarja Bernard spri?o zapletenih dialekti?nih razmi?ljanj tistega ?asa – samo Jezus je 'med za usta, pesem za uho, veselje za srce (mel in ore, in aure melos, in corde iubilum)'. Prav od tod prihaja naziv, ki mu ga je dalo izro?ilo, namre? doctor mellifluus: njegova hvalnica Kristusu 'te?e kot med'. V utrudljivih bitkah med nominalisti in realisti – dvema filozofskima tokovoma tistega ?asa – se opat iz Clairvauxa ne naveli?a ponavljati, da je eno samo ime, ki kaj ?teje, in to je ime Jezusa iz Nazareta. »Suha je vsaka du?evna hrana, ?e ni namo?ena s tem oljem; neokusna, ?e ni za?injena s to soljo. Kar pi?e?, je zame ?isto brez okusa, ?e ne bom tam prebral imena Jezus«. In zaklju?uje: »Ko razpravlja? ali govori?, nima nobena stvar zame nobenega okusa, ?e v njej ne sli?im odmevati Jezusovega imena« (Sermones in Cantica Canticorum XV, 6: PL 183,847). Za Bernarda je pravo spoznanje Boga v osebnem in globokem izkustvu Jezusa Kristusa in njegove ljubezni. In to, bratje in sestre, velja za vsakega kristjana: vera je predvsem osebno in globoko sre?anje z Jezusom, je izkustvo njegove bli?ine, njegovega prijateljstva, njegove ljubezni; samo tako se nau?imo vedno bolj ga spoznavati, ga ljubiti in mu vedno bolj slediti. O da bi se to zgodilo vsakemu od nas!
V slavnem Govoru na nedeljo v osmini Vnebovzetja sveti opat z ognjevitimi izrazi opi?e Marijino tesno soudele?enost pri odre?ilni ?rtvi njenega Sina: »O sveta Mati«, vzklika, »zares ti je me? prebodel du?o! … Tako silna bole?ina je presunila tvojo du?o, da te lahko upravi?eno kli?emo ‘ve? kot mu?enka’, ker je v tebi soudele?enost pri trpljenju Sina v silovitosti dale? presegla trpljenje telesnega mu?eni?tva« (14: PL 183,437-438). Bernard ne dvomi: “per Mariam ad Iesum”, po Mariji smo privedeni k Jezusu. Jasno pa potrjuje Marijino podrejenost Jezusu, kot je to v temeljih tradicionalne mariologije. Osrednji del Govora pa tudi pripi?e Mariji posebno mesto v zgodovini odre?enja, in to zaradi posebne soudele?enosti Matere (compassio) pri Sinovi daritvi. Ni brez razloga stoletje in pol po Bernardovi smrti v zadnjem spevu Bo?anske komedije Dante Alighieri postavil na ustnice 'medonosnega doktorja' vzvi?eno molitev Mariji:
»Devica, mati, sinu h?i prelepa
in kot nih?e poni?na in visoka,
ti dopolnitev Bo?jega si sklepa, ...«
(Raj 33, v. 1 sl., prev. A. Capuder). Ta razmi?ljanja zaljubljenca v Jezusa in Marijo ?e danes odre?ilno izzivajo ne le teologe, ampak vse vernike.
