SA国际传媒

Kateheza, sreda, 9. januarja 2008

I. ?ivljenje

Dragi bratje in sestre!
Po bo?i?nih praznikih se ?elim vrniti k premi?ljevanju o cerkvenih o?etih in danes spregovoriti o najve?jem o?etu latinske Cerkve, sv. Avgu?tinu, mo?u strasti in vere, ostrega uma in neutrudne pastirske skrbi.  Tega velikega svetnika in cerkvenega u?itelja pogosto poznajo vsaj po imenu celo tisti, ki ne poznajo kr??anstva in niso z njim doma?i, saj je pustil globoko sled v zahodni kulturi in kulturi vsega sveta. Zaradi edinstvenega pomena je vpliv sv. Avgu?tina segel zelo ?iroko in lahko bi rekli, da po eni strani vse poti latinske kr??anske knji?evnosti vodijo v Hipon (danes je to Annaba na al?irski obali), mesto v rimski Afriki, kjer je bil ?kof od leta 395 do smrti leta 430; in po drugi strani, da se iz tega kraja razveja ?e mnogo drugih poti kasnej?ega kr??anstva in same zahodne kulture.

Redko je neka civilizacija na?la tako velikega duha, ki bi znal zbrati njene vrednote in prikazati njeno notranje bogastvo s tem, da je izna?el misli in oblike, s katerimi bi se kasneje hranili potomci, kakor to poudarja tudi Pavel VI.: “Lahko re?emo, da se vsa anti?na misel steka v njegovo delo in da iz njega pritekajo miselni tokovi, ki preplavljajo vse izro?ilo nauka v naslednjih stoletjih”  (AAS 62, 1970, str. 426). Avgu?tin je poleg tega tisti cerkveni o?e, ki je zapustil najve?je ?tevilo del. Njegov ?ivljenjepisec Posidij pravi: “Zgledalo je nemogo?e, da bi kak?en ?lovek lahko napisal toliko stvari v svojem ?ivljenju.” O teh raznih delih bomo spregovorili na enem prihodnjih sre?anj. Danes pa bomo pozornost usmerili na njegovo ?ivljenje, ki ga je mogo?e dobro razbrati iz njegovih spisov, ?e posebej iz Izpovedi, te izredne duhovne avtobiografije, napisane Bogu v slavo, ki so njegovo najbolj znamenito delo. In to upravi?eno, saj so prav Avgu?tinove Izpovedi s svojim pozornim obravnavanjem notranjosti in psihologije vzpostavile vse do sodobnih ?asov veljaven enkraten model v zahodni (in ne le zahodni) knji?evnosti, tudi ne zgolj verski. Ta pozornost na duhovno ?ivljenje, na skrivnost jaza, na skrivnost Boga, ki se skriva v jazu, je nekaj izrednega, nima predhodnikov in ostaja za vselej tako reko? duhovni “vrhunec”.

Toda vrnimo se k njegovemu ?ivljenju. Avgu?tin se je rodil v mestecu Tagaste v provinci Numidiji v rimski Afriki 13. novembra 354 o?etu Patriciju, poganu, ki je kasneje postal katehumen, in materi Moniki, gore?i kristjanki. Ta strastna ?ena, ki jo ?astimo kot svetnico, je imela izredno velik vpliv na svojega sina in ga je vzgajala v kr??anski veri. Avgu?tin je tudi prejel sol kot znamenje sprejema v katehumenat; oseba Jezusa Kristusa ga je vedno navdajala z ob?udovanjem. Sam celo pravi, da je vselej ljubil Kristusa, da pa se je vedno bolj oddaljeval od cerkvene vere, cerkvene prakse, kakor se tudi danes zgodi mnogim mladim.

Avgu?tin je imel ?e enega brata, Navigija, in eno sestro, katere ime nam ni znano in ki je, ko je ovdovela, vodila ?enski samostan. Kot silno bister de?ek je bil dele?en dobre izobrazbe, ?eprav ni bil vselej vzoren u?enec. Kljub temu pa se je dobro u?il slovnice, najprej v rojstnem mestu, potem v Madauri in od 370 ?e govorni?tvo v Kartagini, prestolnici rimske Afrike. Odli?no je obvladal latinski jezik, ni mu pa uspelo enako dobro osvojiti gr?kega in ni se nau?il punskega, ki so ga govorili njegovi sode?elani. Prav v Kartagini je Avgu?tin prvi? prebral Hortenzija, Ciceronov spis, ki se je kasneje izgubil in stoji na za?etku njegove poti k spreobrnjenju. Ciceronovo besedilo je namre? v njem zbudilo ljubezen do modrosti, kakor to pi?e ?e kot ?kof v svojih Izpovedih: “Ta knjiga je resni?no spremenila moje razmi?ljanje,” tako da “je iznenada izgubilo vsako veljavo prazno upanje in sem z neverjetno gore?nostjo srca zahrepenel po nesmrtni modrosti” (III,4,7).

Ker pa je bil prepri?an, da se ne more trditi, da je mogo?e resnico dejansko najti brez Jezusa, in ker je v tej strastni knjigi pogre?al Jezusovo ime, je takoj, ko jo je prebral, za?el brati Sveto pismo. To pa ga je razo?aralo. Ne le zato, ker je latinski slog prevoda Svetega pisma bil okoren, ampak tudi zato, ker ga tudi sama vsebina ni pote?ila. V svetopisemskih pripovedih o vojnah in drugih ?love?kih dogodkih ni na?el viso?ine filozofije, sijaja raziskovanja resnice, ki ji je lastno. Vseeno pa ni hotel ?iveti brez Boga in je tako iskal verstvo, ki bi ustrezalo njegovemu hrepenenju po resnici in tudi njegovemu hrepenenju po pribli?anju Jezusu. Tako je padel v mre?e manihejcev, ki so se predstavljali za kristjane in so obljubljali povsem racionalno vero. Trdili so, da se svet deli na dve po?eli: po?elo dobrega in po?elo zlega. In tako bi se dalo razlo?iti vso zapleteno ?love?ko zgodovino. Tudi dualisti?na morala je ugajala sv. Avgu?tinu, ker je vsebovala zelo visoko moralo za izbrance; takim, ki so bili zgolj prista?i, pa je omogo?ala dosti bolj ?asu prilagojeno ?ivljenje, zlasti za mlade ljudi. Zato je postal manihejec, prepri?an v tistem hipu, da je na?el sintezo med razumnostjo, iskanjem resnice in ljubeznijo Jezusa Kristusa. Od tega je imel tudi oprijemljive koristi v svojem ?ivljenju: pripadnost manihejcem mu je namre? odpirala mo?nosti za lahko poklicno napredovanje. Pripadnost veri, ki je ?tela mnogo vplivnih osebnosti, mu je omogo?ala, da je napredoval v karieri, poleg tega pa je lahko ?e naprej ?ivel v razmerju z neko ?ensko. (S to ?ensko je imel sina Adeodata, ki mu je bil zelo drag; bil je zelo razumen, kasneje je bil navzo? pri pripravi na krst v bli?ini Komskega jezera, sodeloval je pri razgovorih, ki nam jih je zapisal sv. Avgu?tin.) Avgu?tin, ki je pri dobrih dvajsetih letih bil ?e u?itelj gramatike v rojstnem mestu, se je kmalu vrnil v Kartagino, kjer je postal ble??e? in slaven u?itelj govorni?tva. S?asoma pa se je za?el oddaljevati od vere manihejcev, ki so ga prav z razumskega stali??a razo?arali, saj niso bili sposobni razre?iti njegovih dvomov. Preselil se je v Rim in potem v Milano, kjer je tedaj bival cesarski dvor in kjer je osvojil presti?no mesto po zaslugi zanimanja in priporo?il rimskega prefekta, pogana Simaha, ki je bil sovra?no razpolo?en do milanskega ?kofa Ambrozija.

V Milanu se je Avgu?tin navadil – najprej z namenom, da bi si obogatil govorni?ko malho – poslu?ati prekrasne pridige ?kofa Ambrozija, ki je bil prej cesarski namestnik za severno Italijo. Afri?ki govornik je bil navdu?en nad besedo milanskega ?kofa, pa ne le zaradi njegovih govorni?kih sposobnosti; predvsem so se njegovega srca vedno bolj dotikale vsebine. Velika te?ava s Staro zavezo – pomanjkanje govorni?kih figur in filozofskih vi?av – se je razre?ila v pridigah sv. Ambrozija po zaslugi tipolo?ke razlage Stare zaveze. Avgu?tin je dojel, da je vsa Stara zaveza pot proti Jezusu Kristusu. Tako je na?el klju? za umevanje lepote in tudi filozofske globine Stare zaveze; tako je razumel vso celoto Kristusove skrivnosti v zgodovini in tudi sintezo med filozofijo, razumnostjo in vero v Logos, v Kristusa, ve?no Besedo, ki se je u?love?ila.

Zelo hitro se je Avgu?tin zavedel, da mu alegori?no branje Svetega pisma in novoplatonska filozofija, ki ju je gojil milanski ?kof, omogo?ata razre?iti intelektualne te?ave, ki so se mu zdele, ko je bil mlaj?i in se je prvi? pribli?al svetopisemskim besedilom, nepremagljive.

Branju filozofskih spisov je sledilo ponovno branje Svetega pisma, zlasti Pavlovih pisem. Spreobrnjenje v kr??anstvo 15. avgusta 386 se torej ume??a v vrhunec dolge in mu?ne notranje poti, o kateri bomo govorili v drugi katehezi. Na? Afri?an se je preselil na pode?elje severno od Milana, proti Komskemu jezeru – skupaj z materjo Moniko, sinom Adeodatom in majhno skupino prijateljev –, da bi se pripravil na krst. Tako je bil pri dvaintridesetih letih Avgu?tin kr??en. 24. aprila 387 ga je Ambrozij krstil v milanski stolnici med velikono?no vigilijo.

Po krstu se je Avgu?tin odlo?il s prijatelji vrniti v Afriko z namenom, da bi ?iveli v nekak?ni meni?ki skupnosti in slu?ili Bogu. Med ?akanjem na odhod pa je v Ostiji mati nenadoma zbolela in kmalu nato umrla, kar je sinu razparalo srce. Ko se je kon?no vrnil v domovino, se je spreobrnjenec naselil v Hiponu, da bi prav tam ustanovil samostan. V tem mestu na afri?ki obali je bil kljub svojemu upiranju leta 391 posve?en v duhovnika in za?el z nekaj tovari?i meni?ko ?ivljenje, o katerem je ?e dolgo razmi?ljal. Svoj ?as je razdelil med molitev, ?tudij in pridiganje. Hotel je biti zgolj v slu?bi resnice, ni se ?util poklicanega v pastirsko ?ivljenje, potem pa je razumel, da gs Bog kli?e, naj postane pastir za druge in tako drugim ponudi v dar resnico. ?tiri leta kasneje, leta 395,  je bil v Hiponu posve?en v ?kofa. ?e naprej je poglobljeno ?tudiral Sveto pismo in besedila iz kr??anskega izro?ila. Bil je vzoren ?kof v svojem neutrudnem pastoralnem delovanju: ve?krat na teden je pridigal svojim vernikom, podpiral je uboge in sirote, skrbel za izobra?evanje duhov??ine in urejenost ?enskih in mo?kih samostanov. Skratka, nekdanji govornik se je uveljavil kot eden najpomembnej?ih predstavnikov kr??anstva tistega ?asa: zelo je bil dejaven pri vodstvu svoje ?kofije – z opaznim vplivom tudi na civilno ?ivljenje –, vseh ve? kot petintrideset let svojega ?kofovanja pa je hiponski ?kof mo?no vplival tudi na vodstvo katoli?ke Cerkve v rimski Afriki in ?ir?e na vse kr??anstvo svojega ?asa, ko se je zoperstavljal verskim tokovom in vztrajnim ter razdiralnim krivoverstvom, kot so bili manihejstvo, donatizem in pelagijanstvo, ki so ogro?ali kr??ansko vero v enega Boga, bogatega v usmiljenju.

In Bogu se je Avgu?tin izro?al vsak dan, do konca svojega ?ivljenja: ko ga je napadla vro?ica, medtem ko so njegov Hipon ?e skoraj tri mesece oblegali napadalni Vandali,  – pripoveduje  prijatelj Posidij v Avgu?tinovem ?ivljenju – je prosil, naj z velikimi ?rkami prepi?ejo spokorne psalme “in je dal pribiti liste na steno, da jih je lahko, ko je bil zaradi bolezni v postelji, videl in bral; in neprestano je pretakal grenke solze” (31,2). Tako so potekali zadnji dnevi Avgu?tinovega ?ivljenja. Umrl je 28. avgusta 430, ko ?e ni dopolnil 76 let. Njegovim delom, njegovemu sporo?ilu in njegovi notranji zgodbi bomo posvetili naslednja sre?anja.

Kateheza, sreda, 16. januarja 2008

II. Zadnja leta in smrt

Dragi bratje in sestre!
Kot prej?njo sredo vam bom tudi danes spregovoril o velikem hiponskem ?kofu, sv. Avgu?tinu. ?tiri leta pred smrtjo je hotel dolo?iti svojega naslednika. Zato je 26. septembra 426 sklical ljudstvo v baziliko miru v Hiponu, da bi vernikom predstavil njega, katerega je izbral za to nalogo. Rekel je: “V tem ?ivljenju smo vsi umrljivi, zadnji dan ?ivljenja pa je za vsakega posameznika vedno negotov. In vendar v detinstvu upamo, da bomo dospeli do otro?tva, v otro?tvu do mladosti; v mladosti do odraslosti; v odraslosti do zrelosti; v zrelosti do starosti. Nismo prepri?ani, ali bomo to dosegli, ampak upamo. Starost pa, nasprotno, nima pred seboj nobene dobe, v katero bi upala; njeno trajanje samo je negotovo … Jaz sem po bo?ji volji dospel v to mesto na vi?ku svojega ?ivljenja; zdaj pa je moja mladost minila in sem ostarel” (Pismo 213, 1). V tej to?ki je Avgu?tin poimenoval svojega naslednika, duhovnika Heraklija. Ob?estvo se je odzvalo z gromkim aplavzom pritrditve in triindvajsetkrat ponovilo: “Bog bodi zahvaljen! Kristus bodi hvaljen!” ?e z drugimi vzkliki so verniki potrjevali, kar je Avgu?tin povedal o na?rtih za svojo prihodnost: leta, ki mu preostajajo, bi rad posvetil ?e bolj poglobljenemu ?tudiju Svetega pisma (prim. Pismo 213,6).

Dejansko so bila ?tiri naslednja leta polna izredne intelektualne dejavnosti: zaklju?il je pomembna dela, zastavil nova, ni? manj zahtevna, sodeloval je na javnih debatah s krivoverci – vedno je iskal dialog –, posegel je v korist miru v afri?kih provincah, ki so jih ogro?ala barbarska plemena z juga. V tem smislu je pisal komesu Dariju, ki je pri?el v Afriko, da bi zgladil nesoglasje med komesom Bonifacijem in cesarskim dvorom, ki so ga s pridom izkori??ala za svoje vpade mavrska plemena: “Najve?ja zasluga in slava,” je trdil v pismu, “je, ?e se z besedo ubije vojno, ne pa ?e se ubija ljudi z me?em; in ?e se z mirom priskrbi ali ohrani mir, ne pa z vojno. Gotovo tudi tisti, ki se borijo, ?e so dobri, nedvomno i??ejo mir, vendar za ceno prelivanja krvi. Ti pa, nasprotno, si bil poslan prav zato, da bi prepre?il, da bi sku?ali prelivati kri kogarkoli ?e” (Pismo 229, 2). ?al je upanje v pomiritev afri?kih de?el propadlo: maja leta 429 so Vandali, ki jih je v Afriko za nala?? povabil sam Bonifacij, prekora?ili Gibraltarski preliv in se usuli v Mavretanijo. Vdor je hitro dosegel druge bogate afri?ke province. Maja ali junija 430 so “uni?evalci rimskega cesarstva”, kakor je te barbare poimenoval Posidij (?ivljenje 30,1), obkolili Hipon in za?eli obleganje.

V mesto se je zatekel tudi Bonifacij, ki je, potem ko se je prepozno spravil z dvorom, zaman posku?al napadalcem prepre?iti prodor. ?ivljenjepisec Posidij opisuje Avgu?tinovo bole?ino: “Solze so mu bile ?e bolj kot ponavadi kruh podnevi in pono?i. Ko se je bli?al koncu svojega ?ivljenja, je ?e bolj kot drugi v grenkobi in objokovanju prestajal svojo starost” (?ivljenje 28,6). In razlaga: “Ta bo?ji mo? je namre? videl pobita in uni?ena mesta; poru?ene hi?e na pode?elju in umorjene ali pa izgnane in razkropljene njihove prebivalce; cerkve oropane duhovnikov in slu?abnikov, svete device in redovnike povsod razkropljene; ene od njih, ki so podlegli pri mu?enju, druge pobite z me?em, druge zaprte v ujetni?tvu, ki jim je bila odvzeta nedotakljivost du?e, telesa in tudi vere, shirani v bole?em in dolgotrajnem su?enjstvu pri sovra?nikih” (prav tam 28,8).

?eprav je bil Avgu?tin star in utrujen, je vendar ostal dejaven in je tola?il sebe in druge z molitvijo in premi?ljevanjem o skrivnostnih na?rtih bo?je Previdnosti. Govoril je o “postaranem svetu” – in res je bil star tisti rimski svet –, govoril o tej starosti, kot je to delal nekaj let prej, da bi tola?il begunce iz Italije, ko so leta 410 Alarikovi Goti vdrli v Rim. V starosti, je govoril, se mno?ijo bolezni: ka?elj, angina, krme?elj, tesnoba, hiranje. Toda ?e se svet stara, je pa Kristus vedno mlad. In tedaj povabi: “Ne upiraj se pomladitvi, ko si zdru?en s Kristusom, ?eprav si v starem svetu. On ti govori: Ne boj se, tvoja mladost se bo obnovila kot orlova” (prim. Govor 81,8). Kristjan se torej ne sme prepustiti obupu niti v te?kih okoli??inah, ampak se mora potruditi za pomo? tistim, ki jo potrebujejo. To svetuje veliki u?itelj, ko odgovarja ?kofu iz mesta Tiabe Honoratu, ki ga je vpra?al, ?e sme ob bli?ajo?ih se barbarskih vpadih ?kof ali duhovnik ali katerikoli ?lovek Cerkve zbe?ati, da bi si re?il ?ivljenje: “Kadar nevarnost grozi vsem, to je ?kofom, klerikom in laikom, tisti, ki jih drugi potrebujejo, ne smejo zapustiti tistih, ki potrebujejo druge. V tem primeru naj se vsi preselijo na varne kraje; ?e pa nekateri morajo ostati, naj jih ne zapustijo tisti, ki imajo dol?nost, da jim stojijo ob strani s sveto slu?bo, tako da se ali skupaj re?ijo ali pa skupaj prena?ajo nesre?e, za katere dru?inski O?e ho?e, da jih pretrpijo” (Pismo 228,2). In zaklju?uje: “To je najve?ji dokaz ljubezni” (prav tam 3). Kako ne bi v teh besedah prepoznali juna?kega sporo?ila, ki ga je v teku stoletij toliko duhovnikov sprejelo in si ga prisvojilo.

Vsekakor se je mesto Hipon upiralo. Avgu?tinova hi?a-samostan je odprla svoja vrata in sprejela kolege v ?kofovstvu, ki so prosili za gostoljubje. Med njimi je bil tudi Posidij, njegov nekdanji u?enec, ki nam je lahko zapustil neposredno pri?evanje tistih zadnjih dramati?nih dni. “V tretjem mesecu obleganja,” nam pripoveduje, “je legel v posteljo z vro?ico. To je bila njegova zadnja bolezen” (?ivljenje 29,3). Sveti starec je izkoristil ta kon?no prosti ?as, da se je ?e bolj gore?e posvetil molitvi. Pogosto je trdil, da se nih?e, niti ?kof ne redovnik ali laik, pa naj bo videti njegovo vedenje ?e tako brezgrajno, ne more soo?iti s smrtjo brez ustrezne pokore. Zato je ves ?as med solzami ponavljal spokorne psalme, ki jih je ?e tolikokrat molil z ljudstvom (prim. prav tam 31,2).

Bolj ko je napredovala bolezen, bolj je umirajo?i ?kof ?util potrebo po samoti in molitvi: “Da ga ne bi nih?e motil v njegovi zbranosti, je okrog deset dni pred odhodom iz telesa prosil nas, navzo?e, naj ne pustimo vstopiti nikogar v njegovo sobo razen v urah, ko so ga prihajali obiskovat zdravniki ali kadar so mu prina?ali obroke. Njegovo voljo smo strogo izpolnjevali in ves tisti ?as je bil predan v molitvi” (prav tam 31,3). Umrl je 28. avgusta 430; njegovo veliko srce se je kon?no odpo?ilo v Bogu.

“Ob pogrebu njegovega telesa”, nas seznanja Posidij, “je bila Bogu darovana daritev, ki smo se je udele?ili; potem smo ga pokopali” (?ivljenje 31,5). Njegovo telo je bilo neznano kdaj preneseno na Sardinijo in od tam okrog leta 725 v Pavijo, v baziliko San Pietro in Ciel d’oro, kjer po?iva ?e danes. Njegov prvi ?ivljenjepisec je podal o njem tako sklepno sodbo: “Cerkvi je zapustil ?tevilno duhov??ino pa tudi mo?ke in ?enske samostane, polne ljudi, ki so se zaobljubili zdr?nosti v pokor??ini svojim predstojnikom, skupaj s knji?nicami, ki vsebujejo njegove in drugih svetnikov knjige in govore, iz katerih je mogo?e spoznati, kak?ne so bile po bo?ji milosti njegove zasluge in njegova veli?ina v Cerkvi; in kjer ga bodo verniki vedno na?li ?ivega” (?ivljenje 31,8). Tej sodbi se lahko pridru?imo: v njegovih spisih ga tudi mi “najdemo ?ivega”. Ko berem spise sv. Avgu?tina, nimam vtisa, da bi umrl pred pribli?no 1600 leti, ampak ga ?utim kot dana?njega ?loveka: prijatelja, sodobnika, ki govori meni, govori nam s svojo sve?o in sodobno vero. V sv. Avgu?tinu, ki govori nam, govori meni v svojih spisih, vidimo nenehno sodobnost njegove vere, vere, ki prihaja od Kristusa, ve?ne u?love?ene Besede, Bo?jega Sina in Sina ?lovekovega. In lahko vidimo, da ta vera ni od v?eraj, ?eprav je bila v?eraj oznanjana. Vedno je dana?nja, ker je Kristus resni?no v?eraj, danes in za vselej. On je pot, resnica in ?ivljenje. Tako nas sv. Avgu?tin opogumlja, naj se izro?imo temu vedno ?ivemu Kristusu in tako najdemo pot resni?nega ?ivljenja.

Kateheza, sreda, 30. januarja 2008

III. Nauk. Vera in razum

Dragi prijatelji!
Po tednu molitve za edinost kristjanov se danes vra?amo k veliki osebnosti sv. Avgu?tina. Moj predhodnik Janez Pavel II. mu je leta 1986, to je ob 16. stoletnici njegovega spreobrnjenja, posvetil apostolsko pismo Augustinum Hipponensem. Pape? sam je ?elel to besedilo ozna?iti kot “zahvalo Bogu za dar, ki ga je s tem ?udovitim spreobrnjenjem dal Cerkvi in po njej vsemu ?love?tvu”  (AAS 74, 1982, str. 802). K temi spreobrnjenja se mislim vrniti v eni naslednjih avdienc. To je temeljna tema ne le za njegovo osebno ?ivljenje, ampak tudi za na?e. V evangeliju prej?nje nedelje je sam Gospod povzel svoje oznanilo z besedami: “Spreobrnite se!” Ko sledimo sv. Avgu?tinu, lahko premi?ljujemo o tem, kaj je spreobrnjenje: je nekaj dokon?nega, odlo?ilnega, vendar pa se mora temeljna odlo?itev razvijati, udejanjati v vsem na?em ?ivljenju.

Dana?nja kateheza pa je namenjena temi o veri in razumu, ki je odlo?ilna, ali bolje, odlo?ujo?a tema za ?ivljenjepis sv. Avgu?tina. ?e kot otrok je od matere Monike prejel katoli?ko vero. Kot mladeni? je to vero zapustil, ker ni ve? mogel videti njene razumnosti in ni maral religije, ki ne bi bila zanj tudi izraz razuma, to je resnice. Njegova ?eja po resnici je bila korenita in ga je pripeljala do tega, da se je oddaljil od katoli?ke vere. Njegova korenitost pa je bila tak?na, da se ni mogel zadovoljiti s filozofijami, ki ne dospejo do resnice same, ki ne dospejo do Boga. In to do Boga, ki ne bi bil samo zadnja kozmolo?ka predpostavka, ampak bi bil pravi Bog, Bog, ki daje ?ivljenje in vstopa v na?e ?ivljenje samo. Tako celotna intelektualna in duhovna pot sv. Avgu?tina predstavlja ?e danes veljaven model za odnos med vero in razumom; ta tema pa ne nagovarja le vernikov, ampak vsakega ?loveka, ki i??e resnico; je osrednja tema za ravnovesje in usodo vsakega ?love?kega bitja. Teh razse?nosti, vere in razuma, ni mogo?e niti lo?iti niti postaviti v nasprotje, ampak morata vedno hoditi v?tric. Kakor je sam Avgu?tin zapisal po spreobrnjenju, sta vera in razum “dve sili, ki nas vodita k spoznavanju” (Proti akademikom III,20,43). S tem v zvezi sta upravi?eno slavni dve avgu?tinski formuli (Govori 43,9), ki izra?ata to skladno sintezo med vero in razumom: Crede, ut intelligas (Veruj, da bo? razumel) – verovanje odpira pot, da prestopi? prag resnice – pa tudi in nelo?ljivo: Intellige, ut credas (Razumi, da bo? veroval) – preiskuj resnico, da bo? lahko na?el Boga in veroval.

Obe Avgu?tinovi trditvi z u?inkovito neposrednostjo in z enako globino izra?ata sintezo tega problema; v tej sintezi vidi katoli?ka Cerkev izraz lastne poti. Zgodovinsko gledano se mora sinteza postopoma oblikovati ?e pred Kristusovim prihodom v sre?evanju med judovsko vero in gr?ko mislijo v helenisti?nem judovstvu. Kasneje v zgodovini je to sintezo povzelo in razvijalo mnogo kr??anskih mislecev. Sozvo?je med vero in razumom pomeni predvsem, da Bog ni dale?: ni dale? od na?ega razuma in od na?ega ?ivljenja; blizu je vsakemu ?loveku, blizu na?emu srcu in blizu na?emu razumu, ?e se le zares odpravimo na pot.

Prav to bo?jo bli?ino do ?loveka je Avgu?tin zaznal z izredno silovitostjo. Navzo?nost Boga v ?loveku je globoka in obenem skrivnostna, lahko pa jo prepoznamo in odkrijemo v lastni notranjosti: ne hôdi ven – naro?a spreobrnjenec -, ampak “se vrni sam vase; v notranjem ?loveku prebiva resnica; in ?e bo? odkril, da je tvoja narava spremenljiva, presezi samega sebe. Toda spominjaj se: ko presega? samega sebe, presega? razumno du?o. Te?i torej k temu, kjer se pri?iga lu? razuma” (O pravi veri 39,72). Kakor on sam poudarja v slavni izjavi na za?etku Izpovedi, duhovne avtobiografije, napisane v bo?jo slavo: “K sebi si nas ustvaril in nemirno je na?e srce, dokler ne po?ije v tebi” (I,1,1).

Oddaljenost od Boga je torej isto kot oddaljenost od sebe. Avgu?tin prepoznava, ko se obra?a neposredno na Boga: “Ti si bil globlji od mojih globo?in in vzvi?enej?i od moje najvi?je viso?ine – interior intimo meo et superior summo meo” (III,6,11). V nekem drugem odlomku ob spominu na ?as pred spreobrnjenjem dodaja: “Bil si pred menoj, jaz pa se se oddaljil od samega sebe in se nisem na?el; in ?e manj sem na?el tebe” (V,2,2). Prav zato, ker je Avgu?tin osebno pre?ivel to intelektualno in duhovno pot, je znal to povedati v svojih delih tako neposredno, globoko in modro, in ob tem v dveh drugih znamenitih odlomkih iz Izpovedi priznal, da je ?lovek “velika uganka (magna quaestio)” (IV,4,9) in “veliko brezno (grande profundum)” (IV,14,22), uganka in brezno, ki ju samo Kristus razsvetljuje in re?uje. To je pomembno: ?lovek, ki je dale? od Boga, je tudi dale? od sebe, sam sebi je odtujen in lahko najde sebe samo, ?e se sre?a z Bogom. Tako pride tudi k sebi, k svojemu pravemu jazu, k svoji pravi identiteti.

?love?ko bitje, poudarja potem Avgu?tin v De civitate Dei (O bo?jem mestu XII,27), je dru?beno bitje po naravi, po grehu pa protidru?beno; in ga lahko re?i samo Kristus, edini srednik med Bogom in ?love?tvom; in “vsem odprta pot do svobode in odre?enja,” kakor je ponavljal moj predhodnik Janez Pavel II. (Augustinum Hipponensem 21). Zunaj te poti, ki ni nikoli izostala ?love?kemu rodu, trdi ponovno Avgu?tin v istem delu, “ni bil nikoli re?en nih?e, se nih?e ne re?uje in nih?e ne bo re?en (O bo?jem mestu X,32,2). Kot edini srednik odre?enja je Kristus glava Cerkve in je z njo skrivnostno zdru?en, tako da Avgu?tin lahko trdi: “Postali smo Kristus. ?e je namre? on glava in mi njegovi udje, je ves ?lovek on in mi” (Govori o Janezovem evangeliju 21,8).

Cerkev kot bo?je ljudstvo in bo?ja hi?a je v Avgu?tinovem gledanju tesno povezana s pojmom Kristusovega telesa, temelji na kristolo?kem ponovnem branju Stare zaveze in na zakramentalnem ?ivljenju, osredinjenem na evharistijo, v kateri nam Gospod daje svoje telo in nas spreminja v svoje telo. Temeljnega pomena je torej, da je Cerkev, bo?je ljudstvo, v kristolo?kem in ne v sociolo?kem pomenu resni?no vklju?ena v Kristusa, ki, kot trdi Avgu?tin na ?udovitih straneh, “moli za nas, moli v nas, je moljen od nas; moli za nas kot na? duhovnik, moli v nas kot na?a glava, in je moljen od nas kot na? Bog; prepoznajmo torej v njem svoj glas in v sebi njegovega” (Razlaga Psalmov 85,1).

Ob zaklju?ku apostolskega pisma Augustinum Hipponensem je Janez Pavel II. hotel svetnika samega vpra?ati, kaj bi rad povedal ljudem danes; in odgovarja z besedami pisma, ki ga je Avgu?tin narekoval kmalu po svojem spreobrnjenju: “Zdi se mi, da je treba ljudi privesti do upanja, da bodo na?li resnico” (Pismo 1,1). Resnico, ki je Kristus sam, pravi Bog, na katerega se obra?a v eni najlep?ih in najznamenitej?ih molitev iz Izpovedi: “Pozno sem te vzljubil, Lepota ve?no davna, ve?no nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Dale? od tebe so me dr?ale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in ?arel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te laèen in ?ejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru.” (X,27,38).

Tako torej. Avgu?tin se je sre?al z Bogom in vse svoje ?ivljenje do?ivljal to izkustvo, tako da je ta resni?nost – ki je predvsem sre?anje z osebo Jezusa – spremenila njegovo ?ivljenje, kakor ga spreminja pri mnogih ljudeh vseh ?asov, ki imajo to milost, da se sre?ajo z njim. Molimo, naj nam Gospod da to milost in nam tako da najti svoj mir.

Kateheza, sreda, 20. februarja 2008

IV. Spisi

Dragi bratje in sestre!
Po premoru zaradi duhovnih vaj prej?nji teden se danes vra?amo k velikemu liku sv. Avgu?tina, o katerem sem ?e nekajkrat spregovoril na sredinih katehezah. Je cerkveni o?e, ki je zapustil najve?je ?tevilo del in o teh nameravam danes na kratko spregovoriti. Nekateri Avgu?tinovi spisi so izjemnega pomena ne le za zgodovino kr??anstva, ampak tudi za oblikovanje vse zahodne kulture. Najsijajnej?i primer so Izpovedi, nedvomno ?e danes ena najbolj branih knjig kr??anskega starega veka. Kakor mnogi cerkveni o?etje prvih stoletij, vendar pa neprimerno obse?neje, je tudi hiponski ?kof dejansko imel mo?an in vztrajen vpliv, kakor je razvidno iz obilnega rokopisnega izro?ila njegovih del, ki jih je resni?no veliko.

On sam jih je pregledal nekaj let pred smrtjo v Presojah (Retractationes) in kmalu po smrti so jih natanko popisali v Seznamu (Indiculus), ki ga je zvesti prijatelj Posidij dodal ?ivljenjepisu sv. Avgu?tina. Seznam Avgu?tinovih del je bil sestavljen z izrecnim namenom, da se ohrani spomin nanje, medtem ko je vandalski vpad pusto?il po vseh rimski Afriki. ?teje kar tiso? trideset spisov, ki jih je ozna?il sam avtor, in ?e druge, “ki jih ni mogo?e pre?teti, ker jih ni o?tevil?il.” ?kof sosednjega mesta Posidij je te besede narekoval prav v Hiponu, kamor se je zatekel in kjer je bil navzo? pri prijateljevi smrti, in se skoraj gotovo opira na katalog Avgu?tinove osebne knji?nice. Danes imamo ohranjenih preko tristo Avgu?tinovih pisem in skoraj ?eststo homilij, teh pa je bilo neko? ?e veliko ve?, morda celo med tri in ?tiri tiso?, sad ?tiridesetih let pridiganja nekdanjega retorja, ki se je odlo?il, da bo sledil Jezusu in govoril ni? ve? velikim na cesarskem dvoru, ampak preprostim ljudem v Hiponu.

?e nedavno je odkritje skupine pisem in nekaj homilij obogatilo na?e poznavanje tega velikega cerkvenega o?eta. “Mnogo knjig,” pi?e Posidij, “je sestavil in objavil, mnogo pridig, ki jih je imel v cerkvi, so prepisali in popravili bodisi za zavra?anje raznih krivovercev bodisi za razlago Svetega pisma in vzgajanje svetih otrok Cerkve. Teh del,” poudarja prijatelj ?kof, “je toliko, da bi jih raziskovalec komaj mogel vse prebrati in se seznaniti z njimi, da bi jih poznal” (Avgu?tinovo ?ivljenje 18,9).

V Avgu?tinovi knji?evni produkciji, ki obsega ve? kot tiso? naslovov, razdeljenih med filozofske, apologetske, doktrinalne, moralne, meni?ke, eksegetske in protikrivoverske spise, seveda poleg pisem in homilij, izstopajo nekatera izjemna dela z velikim teolo?kim in filozofskim dometom. Predvsem je treba navesti ?e omenjene Izpovedi, napisane v trinajstih knjigah med letoma  397 in 400 Bogu v slavo. So nekak?na avtobiografija v obliki dialoga z Bogom. Ta literarna vrsta prav odseva ?ivljenje sv. Avgu?tina, ?ivljenje, ki ni bilo vase zaprto, ki ga je vleklo na vse strani, a je v samem bistvu potekalo kot dialog z Bogom in je bilo tako ?ivljenje v odnosu z drugimi. ?e naslov Izpovedi nakazuje svojskost te avtobiografije. Beseda iz kr??anske latin??ine confessiones, ki se je razvila iz izro?ila psalmov, ima dva pomena, ki pa se prepletata. Confessio najprej ka?e na izpoved lastnih slabosti, bede greha; obenem pa confessio pomeni hvalo Bogu, hvale?nost Bogu. Videti lastno bedo v bo?ji lu?i postane hvalnica Bogu in zahvala, ker nas Bog ljubi in sprejema, nas preoblikuje in dviga k sebi. O teh Izpovedih, ki so do?ivele velik uspeh ?e za ?ivljenja sv. Avgu?tina, je sam napisal: “?e ko sem jih pisal, so mo?no vplivale name in tako ?e vedno vplivajo, ko jih znova berem. Mnogo je bratov, ki jim je to pisanje v?e?” (Presoje II,6); in re?i moram, da sem tudi jaz eden od teh “bratov”. Po zaslugi Izpovedi lahko sledimo korak za korakom notranjemu ?ivljenju tega izrednega in Bogu predanega ?loveka.

Manj raz?irjene, a ravno tako izvirne in zelo pomembne so Presoje, napisane v dveh knjigah okrog leta 427. V njih sv. Avgu?tin ?e kot star?ek opravlja nekak?en pregled vsega, kar je napisal, in tako pu??a enkraten in dragocen knji?evni dokument, pa tudi pouk o intelektualni iskrenosti in poni?nosti.

O bo?jem mestu – uveljavljeno in za zahodno politi?no misel in kr??ansko teologijo zgodovine odlo?ilno delo – je napisal med letoma 413 in 426 v dvaindvajsetih knjigah. Povod je bilo oplenjenje Rima s strani Gotov leta 410. Tedaj so ?e ?tevilni pogani in tudi nemajhno ?tevilo kristjanov mislili, da so Bog tega novega verstva in sami apostoli pokazali, da niso sposobni braniti mesta. V dobi poganskih bo?anstev je bil Rim caput mundi, velika prestolnica in nih?e si ni mogel zamisliti, da bi padel v roke sovra?nikov. Zdaj pa se s kr??anskim Bogom to veliko mesto ne ka?e ve? varno. Torej Bog kristjanov, ki mesta ni branil, ne more biti bog, ki bi mu zaupali. Na ta ugovor, ki se je v globini dotikal tudi srca kristjanov, odgovarja sv. Avgu?tin s tem veli?astnim delom O bo?jem mestu in pojasnjuje, kaj smemo pri?akovati od Boga in ?esa ne, kak?en je odnos med politi?no sfero in sfero vere Cerkve. ?e danes je ta knjiga vir za dolo?anje prave lai?kosti in pristojnosti Cerkve, velikega resni?nega upanja, ki nam ga daje vera.

Ta velika knjiga je prikaz zgodovine ?love?tva, ki ga vodi bo?ja Previdnost, je pa trenutno razdeljeno med dve ljubezni. To je temeljni namen, interpretacija zgodovine, ki je boj med dvema ljubeznima: ljubeznijo do sebe “ki je tako velika, da ?lovek pozabi na Boga”, in ljubezen do Boga, “ki je tako velika, da ?lovek pozabi nase” (O bo?jem mestu XIV, 28), ko je tako popolnoma svoboden od samega sebe za druge v bo?ji lu?i. To je torej verjetno najve?ja knjiga sv. Avgu?tina, ki ne izgublja na pomembnosti.

Prav tako pomembna je knjiga O Trojici (De Trinitate) v petnajstih knjigah o glavnem jedru kr??anske vere, vere v troedinega Boga. Pisal jo je v dveh zamahih: med letoma 399 in 412 prvih dvanajst knjig, ki so jih objavili, ne da bi Avgu?tin za to vedel; te je okrog leta 420 dopolnil in pregledal celotno delo. Tu razglablja o bo?jem obli?ju in sku?a razumeti skrivnost Boga, ki je eden, edini stvarnik sveta, nas vseh, in vendar je ta edini Bog tudi trojen, nekak?en krog ljubezni. Sku?a razumeti neprodorno skrivnost: prav troji?ki obstoj, v treh osebah, je najbolj resni?na in najgloblja edinost edinega Boga.

Delo O kr??anskem nauku je pravi in resni?ni kulturni uvod v razlaganje Svetega pisma in kon?no vsega kr??anstva. Ta razprava je imela odlo?ilen pomen pri oblikovanju zahodne kulture.

Kljub svoji poni?nosti se je Avgu?tin gotovo zavedal svojega intelektualnega dometa. Toda pomembnej?e od ustvarjanja del z visokim teolo?kim zagonom je bilo zanj prina?anje kr??anskega oznanila preprostim ljudem. Ta njegov globok namen, ki je usmerjal vse njegovo ?ivljenje, je razviden iz pisma, napisanega prijatelju Evodiju, kjer mu sporo?a odlo?itev, da bo za?asno prekinil z narekovanjem knjig O Trojici, “ker so prenaporne in mislim, da jih lahko razumejo le malo?tevilni; zato me bolj priganjajo besedila, za katera upam, da bodo mnogim v prid” (Pismo 169,1,1). Torej je bilo po njegovem bolj koristno posredovati vero na razumljiv na?in vsem kot pa pisati velika teolo?ka dela. To odgovornost je zaznal ob ?irjenju kr??anskega oznanila in je spodbudila spise, kot je na primer O pou?evanju neizobra?enih, ki je teoreti?ni in prakti?ni prikaz kateheze, ali Psalm proti Donatovi stranki. Donatisti, hoteno afri?ki razkol, so bili velik afri?ki problem iz ?asa sv. Avgu?tina. Trdili so: pravo kr??anstvo je samo afri?ko. Zoperstavljali so se edinosti Cerkve. Proti temu razkolu se je veliki ?kof boril vse ?ivljenje in sku?al prepri?ati donatiste, da je tudi afri?kost lahko prava samo v edinosti. In da bi ga razumeli tudi preprosti, ki niso razumeli visoke govorni?ke latin??ine, se je Avgu?tin odlo?il: napisati moram nekaj – tudi s slovni?nimi napakami – v zelo preprosti latin??ini. In to je naredil prav v tem Psalmu, preprosti pesmi proti donatistom, da bi pomagal vsem ljudem razumeti, kako se le v edinosti Cerkve uresni?uje za vse na? odnos z Bogom in raste mir v svetu.

V tej ustvarjalnosti, ki je namenjena ?ir?emu ob?instvu, ima poseben pomen sklop homilij, pogosto odpridiganih prosto, ki so jih brzopisci zapisovali med samim podajanjem in takoj poslali v obtok. Med temi izstopajo ?udovite Razlage psalmov, ki so jih v srednjem veku veliko brali. Ravno praksa objavljanja tiso?ev Avgu?tinovih homilij – pogosto brez avtorjevega preverjanja – razlaga njihovo ?irjenje in kasnej?o razprostranjenost, pa tudi njihovo ?ivost. Br? so namre? pridige hiponskega ?kofa postale zaradi ugleda njihovega avtorja zelo iskana besedila in so slu?ila tudi drugim ?kofom in duhovnikom za vzorec, ki so ga prilagajali vedno novim okoli??inam.

Ikonografsko izro?ilo ?e na freski iz 6. stoletja v Lateranu predstavlja sv. Avgu?tina s knjigo v roki. Seveda to nakazuje njegovo knji?evno ustvarjalnost, ki je tako vplivala na kr??ansko miselnost, obenem pa ka?e tudi na njegovo ljubezen do knjig, branja in poznavanja dotedanje velike kulture. Ob smrti ni ni?esar zapustil, pripoveduje Posidij, “je pa vedno priporo?al, naj se za naslednike vestno ohranja cerkvena knji?nica z vsemi kodeksi,” zlasti s tistimi, ki vsebujejo njegova dela. V njih je, kot poudarja Posidij, Avgu?tin “?e vedno ?iv” in pomaga bralcu njegovih spisov, ?eprav, tako zaklju?uje, “verjamem, da bi lahko iz stika z njimi potegnili ve? koristi tisti, ki so ga lahko osebno videli in sli?ali, kako je govoril v cerkvi; in zlasti tisti, ki so ga spremljali v vsakdanjem ?ivljenju med ljudmi” (Avgu?tinovo ?ivljenje 31). Da, kako bi bilo lepo, ko bi ga tudi mi lahko sli?ali v ?ivo. Toda saj je resni?no ?iv v svojih spisih, navzo? je v nas in tako vidimo tudi trajno ?ivost vere, ki ji je posvetil vse svoje ?ivljenje.

Kateheza, sreda, 27. februarja 2008

V. Trojno spreobrnjenje

Dragi bratje in sestre!
Z dana?njim sre?anjem zaklju?ujem predstavitev osebnosti sv. Avgu?tina. Potem ko smo se ustavili pri njegovem ?ivljenju, delih in pri nekaterih vidikih njegove misli, bi se danes rad povrnil k dogajanju v njegovi notranjosti, po katerem je postal eden najve?jih spreobrnjencev v zgodovini kr??anstva. Temu njegovemu izkustvu sem ?e posebej namenil svoje razmi?ljanje na lanskem romanju v Pavijo, ko sem ?el po?astit posmrtne ostanke tega cerkvenega o?eta. Tako sem mu hotel izraziti spo?tovanje vse katoli?ke Cerkve, obenem pa tudi pokazati svojo lastno pobo?nost in hvale?nost do osebnosti, s katero se ?utim zelo povezanega zaradi vloge, ki jo ima v mojem ?ivljenju teologa, duhovnika in pastirja.

?e vedno je mogo?e slediti dogodkom iz ?ivljenja sv. Avgu?tina zlasti po zaslugi Izpovedi, ki so pri izviru ene najbolj zna?ilnih zahodnih literarnih oblik, avtobiografije, to je osebnega izraza samozavedanja. Kdorkoli se pribli?a tej izredni in presenetljivi knjigi, ki jo ?e danes zelo berejo, zlahka opazi, kako Avgu?tinovo spreobrnjenje ni bilo nenadno niti popolnoma udejanjeno ?e na samem za?etku, ampak bi ga prej opredelili kot pravo potovanje, ki ostaja zgled za vsakega od nas. To potovanje je gotovo dospelo do vrhunca pri spreobrnjenju in potem pri krstu, a se ni kon?alo na tisto velikono?no vigilijo leta 387, ko je v Milanu ?kof Ambrozij krstil afri?kega retorja. Pot Avgu?tinovega spreobrnjenja se je dejansko poni?no nadaljevala vse do konca njegovega ?ivljenja, tako da lahko res re?emo, da so razni odseki te poti – zlahka prepoznamo tri – eno samo veliko spreobrnjenje.

Sv. Avgu?tin je bil strasten iskalec resnice: to je bil od samega za?etka in potem vse ?ivljenje. Prvi odsek njegove poti spreobrnjenja se je udejanjil v postopnem bli?anju kr??anstvu. V resnici je od matere Monike, s katero je vedno ostal zelo povezan, prejel kr??ansko vzgojo; in ?eprav je v mladostnih letih ?ivel razpu??eno, je vedno ?util globoko privla?nost do Kristusa, saj je ljubezen do Gospodovega imena pil z materinim mlekom, kakor sam pogosto poudarja (prim. Izpovedi III,4,8). A tudi filozofija, zlasti platonska, je prispevala k njegovemu nadaljnjemu bli?anju h Kristusu, ko mu je razodevala obstoj Logosa, ustvarjalne misli. Knjige filozofov so mu nakazovale, da obstaja Razum, od katerega potem prihaja ves svet, niso mu pa povedali, kako dose?i ta Logos, ki je bil videti tako dale?. ?ele branje pisem sv. Pavla v veri Cerkve mu je v polnosti razodelo resnico. To izkustvo je Avgu?tin povzel na eni najbolj znamenitih strani Izpovedi. Pripoveduje, da se je, ko so ga mu?ila njegova razmi?ljanja, umaknil na vrt in tam iznenada sli?al otro?ki glas, ki je ponavljal nikoli prej sli?an spev: Tolle, lege, tolle, lege, “Vzemi, beri, vzemi, beri” (VIII,12,29). Tedaj se je spomnil na spreobrnjenje Antona, o?eta meni?tva, se br? vrnil h kodeksu Pavlovih pisem, ki ga je imel malo prej v rokah, ga odprl in mu je oko padlo na odlomek iz Pisma Rimljanom, kjer apostol spodbuja k opustitvi del mesa in k temu, da bi si oblekli Kristusa (13,13-14). Razumel je, da se ta beseda tisti hip obra?a osebno nanj, da mu prihaja od Boga po apostolu in mu nakazuje, kaj mora storiti v tistem trenutku. Tako je za?util, kako so se razpr?ile temine dvoma, in se zna?el kon?no svoboden, da se popolnoma izro?i Kristusu: “K sebi si spreobrnil moje bitje” (Izpovedi VIII,12,30). To je bilo njegovo prvo in odlo?ilno spreobrnjenje.

Do te temeljne to?ke na dolgi poti spreobrnjenja je afri?ki retor pri?el po zaslugi svoje predanosti ?loveku in resnici, predanosti, ki ga je popeljala k iskanju velikega in nedostopnega Boga. Vera v Kristusa mu je pomagala razumeti, da je Bog, ki je na videz tako dale?, v resnici blizu. V bistvu se nam je sam pribli?al, ko je postal eden od nas. V tem smislu je vera v Kristusa dovr?ila dolgo Avgu?tinovo iskanje po poti resnice. Samo Bog, ki je postal “dotakljiv”, eden izmed nas, je bil slednji? Bog, h kateremu je mogo?e moliti, za katerega in s katerim je mogo?e ?iveti. To je pot, po kateri naj hodimo pogumno in obenem poni?no, odprti za nenehno o?i??evanje, ki ga je vsak od nas vedno potreben.

Na tisto velikono?no vigilijo leta 387 pa se, kot smo rekli, Avgu?tinova pot ni zaklju?ila. Vrnil se je v Afriko in ustanovil majhen samostan, se umaknil vanj z nekaj prijatelji, da bi se posve?ali kontemplativnemu ?ivljenju in ?tudiju. To so bile njegove ?ivljenjske sanje. Tedaj je bil poklican, da v polnosti za?ivi za resnico, z resnico, v prijateljstvu s Kristusom, ki je Resnica. Lepe sanje, ki so trajale tri leta, dokler ni bil v Hiponu proti svoji volji posve?en v duhovnika in poslan slu?it vernikom, ?e naprej pa je ?ivel s Kristusom in za Kristusa, a v slu?bi vsem. To mu je bilo zelo te?ko, a je ?e od za?etka razumel, da lahko samo z ?ivljenjem za druge in ne zgolj za lastno kontemplacijo resni?no ?ivi s Kristusom in za Kristusa. Tako se je Avgu?tin odpovedal ?ivljenju v ?isti meditaciji in se, pogosto ste?ka, nau?il, kako dati na razpolago sad svojega razuma v prid drugih. Nau?il se je posredovati svojo vero preprostim ljudem in tako ?iveti zanje v mestu, ki je postalo njegovo. Neutrudno je velikodu?no in resno deloval, kar opisuje v enem svojih ?udovitih govorov: “Nenehno pridigati, razpravljati, opominjati, vzgajati, biti vsem na razpolago – je neizmerno breme, velika te?a, ogromen napor” (Govori 339,4). Toda to te?o si je nalo?il in razumel, da je prav na ta na?in lahko ?e bli?je Kristusu. Razumeti, kako se pride do drugih preprosto in poni?no, je bilo njegovo drugo spreobrnjenje.

Pred nami pa je ?e tretji odsek Avgu?tinove poti, tretje spreobrnjenje: tisto, ki ga je privedlo do tega, da je vsak dan svojega ?ivljenja prosil Boga odpu??anja. Spo?etka je mislil, da bo, br? ko bo kr??en, z ?ivljenjem v ob?estvu s Kristusom, z zakramenti, z obhajanjem evharistije dospel do ?ivljenja, kakor ga nudi govor na gori, do popolnosti, ki je dana v krstu in je potrjena v evharistiji. V zadnjem delu svojega ?ivljenja pa je razumel, da se je v tistem, kar je povedal v svojih prvih pridigah o govoru na gori – ?e? da mi kot kristjani nenehno ?ivimo ta ideal – zmotil. Samo in edino Kristus resni?no in popolnoma udejanja govor na gori. Mi pa vedno potrebujemo, da nas Kristus umije in prenovi. Zato potrebujemo tisto nenehno spreobra?anje, ki se hrani s poni?no zavestjo, da smo gre?niki na poti, dokler nam Gospod dokon?no ne poda roke in nas vpelje v ve?no ?ivljenje. V tej dr?i poni?nosti – dan za dnem – je Avgu?tin ?ivel in umrl.

To ?utenje nevrednosti pred edinim Gospodom Jezusom ga je vpeljalo v izkustvo tudi intelektualne poni?nosti. Avgu?tin, ki je ena najve?jih osebnosti v zgodovini misli, je ?elel v zadnjih letih svojega ?ivljenja podvre?i bistri kriti?no sodbi vsa svoja ?tevilna dela. Tako so nastale Presoje (Retractationes), ki na ta na?in vklju?ujejo njegovo zares veliko teolo?ko misel v poni?no in sveto vero nje, ki jo preprosto poimenuje z izrazom “katoli?ka”, to je v vero Cerkve. “Razumel sem,” pi?e v tej nadvse izvirni knjigi, (I,19,1-3) “da je le eden zares popoln in da so se besede govora na gori popolnoma uresni?ile samo v enem, v Jezusu Kristusu samem. Vsa Cerkev pa – vsi mi, vklju?no z apostoli – moramo vsak dan moliti: odpusti nam na?e dolge, kakor tudi mi odpu??amo svojim dol?nikom.”

Ko se je Avgu?tin spreobrnil h Kristusu, ki je resnica in ljubezen, mu je sledil vse ?ivljenje in je postal zgled za vsakega ?loveka, za nas vse, ki i??emo Boga. Zato sem hotel zaklju?iti svoje romanje v Pavijo tako, da sem v mislil izro?il Cerkvi in svetu pred grobom tega velikega zaljubljenca v Boga svojo prvo okro?nico z naslovom Deus caritas est. Ta dejansko veliko dolguje misli sv. Avgu?tina, zlasti v prvem delu. Kot v njegovem ?asu tudi danes ?love?tvo potrebuje spoznanja in predvsem do?ivetja te temeljne resni?nosti: Bog je ljubezen; in sre?anje z njim je edini odgovor na nemir ?lovekovega srca. Srca, kjer prebiva upanje, morda pri mnogih na?ih sodobnikih ?e medlo in nezavedno, ki pa se za nas, kristjane, ?e danes odpira v prihodnost, tako da je sv. Pavel lahko napisal: “V upanju smo bili odre?eni” (Rim 8,24). Upanju sem posvetil svojo drugo okro?nico Spe salvi in tudi ta veliko dolguje Avgu?tinu in njegovemu sre?anju z Bogom.

V ?udovitem besedilu sv. Avgu?tin opredeljuje molitev kot izraz hrepenenja in trdi, da Bog odgovarja tako, da proti nam raz?iri svoje srce. S svoje strani pa moramo o?istiti svoja hrepenenja in svoje upe, da bi sprejeli bo?jo sladkost (prim. Govori Prvem Janezovem pismu 4,6). Samo ta nas dejansko, ko nas odpira tudi za druge, re?uje. Prosimo torej, da bi lahko v svojem ?ivljenju vsak dan hodili po stopinjah tega velikega spreobrnjenca, da bi kot on, vsak hip svojega ?ivljenja sre?evali Gospoda Jezusa, edinega, ki nas re?uje, o?i??uje in nam daje pravo veselje, pravo ?ivljenje.