Duhovne misli Benedikta XVI. in pape?a Fran?i?ka za god mu?eni?tva Janeza Krstnika
Jer 1,17-19
Ti pa si opa?i ledja, vstani in jim govori vse, kar ti uka?em. Ne boj se jih, saj bom pregnal tvoj strah pred njimi. Glej, danes te naredim za utrjeno mesto, za ?elezen steber, za bronasto obzidje proti vsej de?eli, proti Judovim kraljem, proti njegovim knezom, proti njegovim duhovnikom in proti ljudstvu de?ele. Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, govori Gospod, da te re?ujem.
Mr 6,17-29
Herod sam je namre? poslal po Janeza in ga prijel ter v je?i vklenil zaradi Herodiade, ?ene svojega brata Filipa, ker se je z njo o?enil. Janez je namre? govoril Herodu: »Ni ti dovoljeno imeti bratove ?ene!« Herodiada pa ga je sovra?ila in ga hotela umoriti, a ga ni mogla. Herod se je namre? bal Janeza, ker je vedel, da je pravi?en in svet mo?, in ga je ??itil. Kadar ga je sli?al, je bil v veliki zadregi, vendar ga je rad poslu?al.
Pri?la pa je prilo?nost, ko je Herod za svoj rojstni dan priredil gostijo svojim velika?em, ?astnikom in galilejskim prvakom. Vstopila je h?i same Herodiade in zaplesala. Herodu in tem, ki so bili z njim pri mizi, je bila v?e? in kralj je rekel deklici: »Prôsi me, kar koli ho?e?, in ti bom dal.« Celo prisegel ji je: »Kar koli me poprosi?, ti bom dal, vse do polovice svojega kraljestva.« ?la je ven in dejala svoji materi: »Kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Glavo Janeza Krstnika.« In takoj je pohitela h kralju, ga prosila in rekla: »Ho?em, da mi nemudoma da? na pladnju glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je zelo u?alostil, vendar ji zaradi prisege in gostov ni hotel odre?i. In kralj je takoj poslal rablja in ukazal, naj prinese njegovo glavo. Ta je ?el in ga v je?i obglavil. Prinesel je na pladnju njegovo glavo in jo dal deklici, deklica pa jo je dala svoji materi. Ko so to sli?ali Janezovi u?enci, so pri?li, vzeli njegovo truplo in ga polo?ili v grob.
Misli Benedikta XVI.
Kateheza, 29. avgust 2012
Janez Krstnik je edini svetnik, pri katerem praznujemo tako dan njegovega rojstva kot smrti. ?a??enje tega svetnika je starodavno in globoko. ?e evangelisti pi?ejo o njegovem rojstvu, ?ivljenju v pu??avi in pridiganju. Evangelist Marko pa pi?e tudi o njegovi dramati?ni smrti.
Janez Krstnik je za?el pridigati okoli leta 27 ali 28 po Kristusu. Ljudi je vabil, da »pripravijo pot za sprejem Gospoda in zravnajo ukrivljene steze svojega ?ivljenja«. Toda ni se omejil le na pridiganje o pokori in spreobrnjenju. Jezusa je prepoznal kot »Bo?je Jagnje« in bil je tako globoko poni?en, da je v njem pokazal pravega Bo?jega odposlanca. Sam pa se je umaknil ob stran. Nazadnje je s krvjo izpri?al svojo zvestobo Bo?jim zapovedim in tako dopolnil svoje poslanstvo. Sveti Beda, menih iz 9. stoletja je dejal, da je Janez Krstnik dal svoje ?ivljenje za Jezusa Kristusa. Od njega so zahtevali, da zataji resnico. In ker tega ni storil, je umrl zanj, ki je Resnica.
Lahko se vpra?amo, od kod je izviralo to ?ivljenje, tako mo?na, po?tena in dosledna notranjost; mo?, ki se je zoperstavila mogo?nikom; osebnost, ki se je v polnosti predala, da bi pripravila pot Gospodu. Vse to je izviralo preprosto iz odnosa z Bogom. Rde?a nit celotnega bivanja Janeza Krstnika je bila molitev. Janez Krstnik je Bo?ji dar, za katerega sta dolgo molila njegova star?a Zaharija in Elizabeta; je velik dar, ki ga s ?love?kega vidika ne bi bilo mogo?e pri?akovati, toda Bogu ni ni? nemogo?e.
Praznik mu?eni?tva Janeza Krstnika pa tudi nas, kristjane dana?njega ?asa, spominja, da se pri ljubezni do Kristusa, njegove besede in resnice, ni mogo?e zatekati h kompromisom. Resnica je resnica in kompromisov pri tem ni. Kr??ansko ?ivljenje tako reko? zahteva mu?eni?tvo. In sicer mu?eni?tvo vsakodnevne zvestobe evangeliju, pogum za dopu??anje, da Kristus v nas raste in da on usmerja na?e misli in delovanje. Toda to se v na?em ?ivljenju lahko zgodi le, ?e je odnos z Bogom trden. Le ?e smo zmo?ni ?iveti zvesto, redno in zaupanja polno molitev, nam bo Bog sam dal zmo?nost in mo?, da ?ivimo sre?no in vedro, da premagujemo te?ave in da pogumno pri?ujemo zanj.
Misli pape?a Fran?i?ka
Homilija v Domu sv. Marte, 8. februar 2019
Prizor iz Markovega evangelija (Mr 6,14-29) nam pribli?a ?tiri osebe, na katere glejmo z odprtim srcem, da nam bo Gospod lahko spregovoril. Te osebe so: kralj Herod, pokvarjen in neodlo?en; Herodiada, ?ena kraljevega brata, ki je znala samo sovra?iti; Saloma, ne?imrna plesalka, in prerok, ki je bil sam v zaporu in obglavljen.
Najve?ji med vsemi kon?a na ta na?in. A Janez je vedel, da se mora izni?iti. ?e na za?etku, ko je govoril o Jezusu, je to rekel: »On mora rasti, jaz pa se manj?ati.« In zmanj?al se je vse do smrti. Bil je Jezusov predhodnik in njegov oznanjevalec. Rekel je: »Nisem jaz, On je Mesija.« Pokazal ga je prvim u?encem, zatem pa je njegova lu? za?ela po?asi uga?ati, vse do teme tiste celice v je?i, kjer je ostal sam in bil obglavljen.
A zakaj se je to zgodilo? O ?ivljenju mu?encev ni lahko pripovedovati. Mu?eni?tvo je slu?ba, je skrivnost, je zelo poseben in zelo velik ?ivljenjski dar. Na koncu se stvari zaklju?ijo na nasilen na?in zaradi ?love?kih dr?, ki pripeljejo do odvzetja ?ivljenja nekemu kristjanu, po?teni osebi, in tako iz njega naredijo mu?enca.
Kralj Herod je verjel, da je Janez prerok, pripravljen ga je bil poslu?ati, v nekem trenutku ga je tudi ??itil, a dal ga je v je?o. Bil je neodlo?en, kajti Janez ga je grajal zaradi greha pre?u?tva. Herod je po preroku sli?al Bo?ji glas, ki mu je govoril: »Spremeni ?ivljenje.« A mu tega ni uspelo. Kralj je bil pokvarjen. In iz pokvarjenosti se je zelo te?ko izviti. Bil je pokvarjenec, ki je hotel vzpostaviti diplomatsko ravnote?je med svojim ?ivljenjem, kjer ni bilo samo pre?u?tva, ampak tudi polno nepravi?nosti, ki jih je podpiral, ter zavedanjem o svetosti preroka, ki je stal pred njim. In ni mu uspelo razvezati vozla.
Herodiada je bila ?ena Herodovega brata Filipa, ki ga je ubil sam Herod, da bi lahko dobil njegovo ?eno. Evangelij o njej pravi samo to, da je sovra?ila Janeza, kajti govoril je zelo jasno. Vemo, da je sovra?tvo zmo?no vsega, ima veliko mo?. Sovra?tvo je satanovo dihanje. Mislimo, da ne zna ljubiti, da ne more ljubiti, a njegova 'ljubezen' je sovra?tvo. In ta ?ena, Herodiada, je imela satanskega duha sovra?tva, ki je uni?eval.
Zatem je tu ?e Saloma, Herodiadina h?i, ve??a v plesu, ki je bila zelo v?e? gostom in samemu kralju. Herod sredi te navdu?enosti deklici obljubi, da ji bo dal vse. »Dal ti bom vse«, pravi in tako uporabi iste besede, ki jih je uporabil satan, ko je sku?al Jezusa: »?e me bo? po?astil, ti bom dal vse, vse kraljestvo.« A Herod tega ni vedel.
Za temi tremi osebami je satan, sejalec sovra?tva v ?eni, sejalec ne?imrnosti v deklici, sejalec pokvarjenosti v kralju. 'Najve?ji ?lovek, rojen iz ?ene', pa kon?a sam, v temno celici je?e, zaradi muhavosti neke ne?imrne plesalke, zaradi sovra?tva diaboli?ne ?enske, zaradi pokvarjenosti neodlo?nega kralja. Je mu?enec, ki je dopustil, da se je njegovo ?ivljenje manj?alo, manj?alo, manj?alo, da bi tako dal mesto Mesiji.
Janez umre v je?i, v anonimnosti, kakor mnogi na?i mu?enci. Evangelij nam pravi samo, da so u?enci ?li, vzeli truplo in ga polo?ili v grob. Vsi smo prepri?ani, da je to veliko pri?evanje velikega mo?a in velikega svetnika. Vrednost ?ivljenja je samo v darovanju, ko se daruje v ljubezni, resnici, ko se daruje drugim, v dru?ini. Vedno v darovanju. ?e nekdo vzame ?ivljenje zase, da bi ga varoval, kakor kralj v svoji pokvarjenosti ali ?ena s sovra?tvom ali deklica s svojo ne?imrnostjo, ?ivljenje umre, ovene, ni?emur ne slu?i.
Janez je daroval svoje ?ivljenje. »Jaz se moram manj?ati, da bi se Njega poslu?alo in videlo, da bi se On, Gospod razodel.« Zapomnimo si te ?tiri osebe: »Pokvarjenega kralja, gospo, ki je znala le sovra?iti, ne?imrno deklico, ki ni imela nobene vesti, in preroka, osamljenega, obglavljenega v je?i. Opazujte jih in vsak naj odpre srce, da bi mu Gospod o tem govoril.
