Duhovne misli Benedikta XVI. in pape?a Fran?i?ka za god sv. Dominika, ustanovitelja OP (reda pridigarjev - dominikancev)
Misli Benedikta XVI.
Dominik se je rodil v ?paniji, v mestu Caleruega, okrog leta 1170. Pripadal je plemeniti dru?ini iz Stare Kastilje in se je s podporo strica duhovnika izobra?eval na znameniti sholi v Palenciji. ?e zgodaj se je odlikoval po zanimanju za ?tudij Svetega pisma in po ljubezni do ubogih, tako da je celo prodal knjige, ki so bile v tistih ?asih dragocena dobrina, da bi z izkupi?kom pomagal ?rtvam pomanjkanja.
Ubo?tveni red
Dominiku Guzmanu so se pozneje pridru?ili ?e drugi mo?je, ki jih je privla?ilo isto hrepenenje. Tako se je postopno od za?etkov v Toulousu za?el oblikovati red pridigarjev. Dominik je v popolni pokor??ini napotkom pape?ev svojega ?asa Inocenca III. in Honorija III. sprejel starodavno Vodilo sv. Avgu?tina in ga prilagodil zahtevam apostolskega ?ivljenja. Te so njega in njegove tovari?e po?iljale oznanjevat tako, da so hodili iz kraja v kraj in se potem vra?ali v svoje samostane, ki so bili kraji ?tudija, molitve in skupnega ?ivljenja. Na poseben na?in je Dominik hotel poudariti dve vrednoti, ki se jima ni smel odre?i, ?e je hotel, da bi bilo poslanstvo evangelizacije uspe?no: skupno ?ivljenje v ubo?tvu in ?tudij.
Predvsem so se Dominik in bratje pridigarji predstavili kot ubo?tveni red, to je brez obse?nih posestev, ki bi jih bilo treba upravljati. To jih je naredilo bolj odprte za ?tudij in popotno pridiganje in je bilo konkretno pri?evanje za ljudi. Notranje vodstvo dominikanskih samostanov in provinc se je oblikovalo po sistemu kapitljev, ki so izbirali lastne predstojnike, ki so jih potem potrjevali vi?ji predstojniki. Ta organizacija je torej spodbujala bratsko ?ivljenje in odgovornost vseh ?lanov skupnosti ter zahtevala trdno osebno prepri?anje. Opredelitev za tak?en sistem se je rodila prav iz dejstva, da so morali dominikanci kot znanilci resnice o Bogu ?iveti v skladu s tem, kar so oznanjali. Resnica, ki so jo ?tudirali in podelili v ljubezni z brati, je najgloblji temelj veselja. Bl. Jordan Sa?ki pravi o sv. Dominiku: »Vsakega ?loveka je sprejemal v veliki objem ljubezni, in ker je ljubil vse, so ga vsi imeli radi. Postavil si je osebno pravilo, da se bo veselil z veselimi in jokal z jokajo?imi« (Libellus de principiis Ordinis Praedicatorum autore Iordano de Saxonia, ed. H.C. Scheeben, [Monumenta Historica Sancti Patris Nostri Dominici, Romae, 1935]).
Velik pomen ?tudija
Nadalje je Dominik s pogumno odlo?itvijo hotel, da si njegovi posnemovalci pridobijo solidno teolo?ko izobrazbo, zato si ni pomi?ljal poslati jih na tedanje univerze, ?eprav je nemalo cerkvenih dostojanstvenikov z nezaupanjem gledalo na te kulturne ustanove. Konstitucije reda pridigarjev dajejo velik pomen ?tudiju kot pripravi na apostolat. Dominik je hotel, da se mu njegovi bratje posve?ajo brez pridr?ka, skrbno in pobo?no. Ta ?tudij pa mora biti utemeljen na du?i vsakega teolo?kega védenja, to je na Svetem pismu, in spo?tljiv do vpra?anj, ki jih zastavlja razum. Razvoj kulture zahteva od tistih, ki na razli?nih ravneh opravljajo slu?bo Besede, da so dobro pripravljeni. Zato spodbujam vse, pastirje in laike, naj gojijo to »kulturno razse?nost« vere, da bo lepoto kr??anske resnice mogo?e bolje razumeti in bo vera lahko zares dele?na hrane, mo?i in obrambe. V tem letu duhovnikov vabim semeni??nike in duhovnike, naj cenijo duhovno veljavo ?tudija. Kakovost duhovni?kega slu?enja je odvisna tudi od velikodu?nosti, s katero se trudimo preu?evati razodete resnice.
Misli pape?a Fran?i?ka
Pismo njegove svetosti pape?a Fran?i?ka
patru Gerardu Franciscu Timonerju OP,
Generalnemu magistru Reda pridigarjev
za 800-letnico smrti sv. Dominika iz Caleruege
Praedicator Gratiae: med nazivi, ki jih pripisujejo sv. Dominiku, zaradi svojega soglasja s karizmo in poslanstvom reda, ki ga je ustanovil, izstopa naziv »Pridigar milosti«. V tem letu, ko obhajamo osemsto letnico smrti sv. Dominika, se z veseljem pridru?ujem bratom pridigarjem v zahvaljevanju za duhovno rodovitnost te karizme in poslanstva, ki jo vidimo v bogati raznolikosti dominikanske dru?ine, kakor je rasla skozi stoletja. Svoje molitvene pozdrave in dobre ?elje namenjam vsem ?lanom te velike dru?ine, ki zaobjema kontemplativno ?ivljenje in apostolska dela svojih redovnic, svojih duhovni?kih in lai?kih bratov??in, svojih svetnih in?titutov in svojih mladinskih gibanj.
V Apostolski spodbudi Veselite in radujte se sem izrazil svoje prepri?anje, da je »vsak svetnik neko poslanstvo; to je O?etov na?rt, o katerem mora razmi?ljati in ga udejanjiti kot naro?ilo evangelija v dolo?enem zgodovinskem ?asu« (?t. 19). Dominik je na nujno potrebo svojega ?asa odgovoril ne samo s prenovljenim in odmevnim oznanjevanjem evangelija, ampak tudi, kar je enako pomembno, s prepri?ljivim pri?evanjem svojih povabil k svetosti v ?ivem ob?estvu Cerkve. V duhu vsake pristne reforme se je sku?al vrniti k ubo?tvu in preprostosti kr??anske skupnosti za?etkov, ki je bila zbrana okoli apostolov in zvesta njihovemu oznanjevanju (prim. Apd 2,42). Isto?asno ga je njegova gore?nost za zveli?anje du? vodila k oblikovanju skupine predanih pridigarjev, katerih ljubezen do svetih strani in celovitost ?ivljenja bi lahko razsvetlila misli in ogrela srca z resnico Bo?je besede, ki podarja ?ivljenje.
V na?em ?asu, za katerega so zna?ilne epohalne spremembe in novi izzivi za evangelizacijsko poslanstvo Cerkve, lahko Dominik slu?i kot navdih za vse kr??ene, ki so kot misijonski u?enci poklicani, da gredo na vsa »obrobja« na?ega sveta z lu?jo evangelija in usmiljene Kristusove ljubezni. Ko je pape? Benedikt XVI. govoril o trajnih ?asnih linijah vizije in karizme sv. Dominika, nas je spomnil, da mora »v srcu Cerkve vedno goreti misijonski ogenj« (Splo?na avdienca, 3. februarja 2010).
Veliki Dominikov poklic je bilo oznanjevati evangelij usmiljene Bo?je ljubezni v vsej njegovi odre?ilni resnici in zveli?avni mo?i. Kot ?tudent v Palenciji je pri?el do tega, da je cenil nelo?ljivost vere in ljubezni, resnice in ljubezni, celovitosti in so?utja. Kot nam pripoveduje bla?eni Jordan Sa?ki, je Dominik, ganjen od velikih mno?ic, ki so trpele in umirale med veliko hudo lakoto, prodal svoje dragocene knjige in z zgledno ljubeznivostjo postavil razdelilnico milo??ine, kjer so lahko dajali jesti reve?em (Libellus, 10). Njegovo pri?evanje Kristusovega usmiljenja in njegova ?elja, da bi njegov ozdravljajo?i balzam prina?al vsem, ki so ?iveli v materialni in duhovni rev??ini, so potem navdihnili ustanovitev va?ega reda in oblikovali ?ivljenje in apostolat ne?tetih dominikancev v razli?nih ?asih in krajih. Enotnost resnice in ljubezni sta morda svoj najvi?ji izraz na?li v dominikanski ?oli v Salamanki, zlasti v delu fra. Francisca de Vitoria, ki je predlo?il okvir mednarodnega prava, ki temelji na splo?nih ?lovekovih pravicah. To pa je dalo filozofsko in teolo?ko podlago juna?kim prizadevanjem za obrambo dostojanstva in pravic doma?ih ljudstev bratov Antonia Montesinosa in Bartolomea de Las Casasa v Amerikah, ter Dominga de Salazarja v Aziji.
Evangeljsko sporo?ilo o na?em neodtujljivem ?love?kem dostojanstvu Bo?jih otrok in ?lanov ene same ?love?ke dru?ine danes izziva Cerkev h krepitvi vezi dru?benega prijateljstva, preseganju krivi?nih gospodarskih in politi?nih struktur ter k delu za celosten razvoj vsakega posameznika in ljudstva. Zvesti Gospodovi volji in navdihnjeni od Svetega Duha so tisti, ki sledijo Kristusu, poklicani, da sodelujejo pri vsakem prizadevanju, da bi rodili »nov svet, kjer smo vsi bratje, kjer je prostor za vsakega izgnanca iz na?e dru?be, kjer sijeta pravi?nost in mir« (Vsi smo bratje, 278). Naj bo Red pridigarjev kakor takrat tudi sedaj v prvih vrstah prenovljenega oznanjevanja evangelija, sposoben nagovarjati srca mo?kih in ?ensk na?ega ?asa ter prebuditi v njih ?ejo po prihodu Kristusovega kraljestva svetosti, pravi?nosti in miru!
Gore?nost sv. Dominika za evangelij in njegova ?elja po pristno apostolskem ?ivljenju sta ga vodili, da je poudaril pomen ?ivljenja v skupnosti. Bla?eni Jordan Sa?ki nam ponovno pripoveduje, da je Dominik pri ustanavljanju va?ega reda pomenljivo izbral, »naj ga ne kli?ejo vice-prior, ampak Fra Dominik (prim. Libellus, 21). Ideal bratstva je dobil izraz v vklju?ujo?i obliki vodenja, pri katerem so v procesu razlo?evanja in sprejemanja odlo?itev preko sistema kapitljev na vseh ravneh sodelovali vsi, v skladu s svojimi vlogami in oblastjo. Ta »sinodalni« proces je Redu omogo?il, da je svoje ?ivljenje in svoje poslanstvo prilagodil spreminjajo?im se zgodovinskim okoli??inam in obenem ohranil svojo bratsko ob?estvo. Pri?evanje evangeljskega bratstva kot prero?ka pri?a kon?nega Bo?jega na?rta v Kristusu za spravo v edinosti celotne ?love?ke dru?ine ostaja temeljna prvina dominikanske karizme in steber prizadevanja Reda za pospe?evanje prenove kr??anskega ?ivljenja in ?irjenje evangelija v sedanjem ?asu.
Skupaj s sv. Fran?i?kom Asi?kim je sv. Dominik razumel, da oznanjevanje evangelija verbis et exemplo vklju?uje rast celotne cerkvene skupnosti v bratski edinosti in misijonskem u?en?evstvu. Dominikanska karizma pridiganja se je kmalu razvila v ustanovitev razli?nih vej velike dominikanske dru?ine, ki je zaobjela vse ?ivljenjske stanove v Cerkvi. V naslednjih stoletjih je dobila zgovoren izraz v spisih sv. Katarine Sienske, v slikah bla?enega fra Angelica, v dobrodelnosti sv. Roze iz Lime, bla?ene Giovanne Macias in sv. Marjete iz Castella. Tako tudi v na?ih ?asih ?e naprej navdihuje delo umetnikov, u?enjakov, u?iteljev in komunikatorjev. V tem letu obletnice ne moremo, da se ne bi spomnili tistih ?lanov dominikanske dru?ine, katerih mu?eni?tvo je bilo samo po sebi mo?na oblika pridiganja. Ali ne?tetih mo? in ?ena, ki so s posnemanjem preprostosti in so?utja sv. Martina Porresa prina?ali evangeljsko veselje na obrobja dru?be in na?ega sveta. Tukaj posebej mislim na tiho pri?evanje na tiso?e dominikanskih tretjerednikov in ?lanov Dominikanskega mladinskega gibanja, ki odsevajo pomembno in dejansko nepogre?ljivo vlogo laikov pri delu evangelizacije.
V jubileju rojstva sv. Dominika za ve?no ?ivljenje bi rad na poseben na?in izrazil hvale?nost bratom pridigarjem za izjemen prispevek k oznanjevanju evangelija s teolo?kim raziskovanjem skrivnosti vere. Ko je Dominik poslal prve brate na novo nastale evropske univerze, je priznal, kako pomembno je bodo?im pridigarjem dati zdravo in trdno teolo?ko izobrazbo, ki temelji na Svetem pismu, spo?tuje vpra?anja, ki jih postavlja razum in je pripravljena na discipliniran in spo?tljiv dialog v slu?bi Bo?jega razodetja v Kristusu. Intelektualni apostolat Reda, njegove ?tevilne ?ole in visoko?olski in?tituti, njegovo negovanje svetih znanosti in njegova navzo?nost v svetu kulture, so spodbujali sre?evanje med vero in razumom, gojili ?ivljenjsko mo? kr??anske vere in spodbujali poslanstvo Cerkve pri privabljanju misli in src h Kristusu. Tudi v tem pogledu lahko samo ponovim svojo hvale?nost za zgodovino Reda v slu?bi Apostolskega sede?a, ki sega do samega Dominika.
Med obiskom Bologne pred petimi leti sem bil blagoslovljen s tem, da sem mogel nekaj trenutkov pre?iveti v molitvi pred grobom sv. Dominika. Posebej sem molil za Red pridigarjev, za njegove ?lane prosil milost vztrajnosti v zvestobi njihovi ustanovni karizmi in sijajnemu izro?ilu, katerega dedi?i so. Ko sem se svetniku zahvaljeval za vse dobro, ki ga njegovi sinovi in h?ere delajo v Cerkvi, sem kot za poseben dar prosil za znatno pove?anje duhovni?kih in redovni?kih poklicev.
Naj obhajanje jubilejnega leta razlije obilje milosti na brate pridigarje in na celotno dominikansko dru?ino ter vzpostavi novo pomlad evangelija. Z veliko ljubeznijo vse, ki bodo sodelovali pri jubilejnih slavjih, izro?am ljube?i pripro?nji Ro?novenske Matere Bo?je in va?ega o?eta sv. Dominika, ter iz vsega srca podeljujem svoj apostolski blagoslov kot znamenje modrosti, veselja in miru v Gospodu.
