SA国际传媒

Iz 52,7-10

Kako ljubke so na gorah
noge glasnika, ki oznanja mir,
prina?a veselo vest, oznanja re?itev,
Sionu govori: »Tvoj Bog kraljuje!«
Poslu?aj, tvoji stra?arji povzdigujejo glas,
vsi skupaj vriskajo,
saj gledajo iz o?i v o?i
Gospodovo vrnitev na Sion.
Vzklikajte, vriskajte vse skupaj,
jeruzalemske razvaline!
Kajti Gospod je potola?il svoje ljudstvo,
Jeruzalem odkupil.
Gospod je razgalil svojo sveto roko
pred o?mi vseh narodov
in vsi konci zemlje bodo videli
odre?enje na?ega Boga.

Heb 1,1-6

Velikokrat in na veliko na?inov je nekdaj Bog govoril o?etom po prerokih; v teh dneh poslednjega ?asa pa nam je spregovoril po Sinu, katerega je postavil za dedi?a vsega in po katerem je tudi ustvaril veke. On, ki je odsvit njegove slave in odtis njegovega bitja ter vse nosi z besedo svoje mo?i, je dovr?il o?i??enje grehov in sédel na desnico veli?astva na vi?avah. Toliko imenitnej?i od angelov je postal, kolikor odli?nej?e ime od njih je podedoval. Kateremu izmed angelov je namre? kdaj rekel:
Moj sin si ti, danes sem te rodil?
In spet:
Jaz mu bom o?e in on mi bo sin.
Ko vpelje prvorojenca v svet, spet pravi:
Priklonijo naj se mu vsi Bo?ji angeli.

Jn 1,1-18

Predgovor (prolog) Janezovega evangelija
V za?etku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v za?etku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo ni?, kar je nastalo. V njej je bilo ?ivljenje in ?ivljenje je bilo lu? ljudi. In lu? sveti v temi in tema je ni sprejela. Bil je ?lovek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Pri?el je kot pri?a, da bi pri?eval o lu?i, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on lu?, ampak naj bi pri?eval o lu?i. Resni?na lu?, ki razsvetljuje vsakega ?loveka, je prihajala na svet. Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je pri?la in njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala mo?, da postanejo Bo?ji otroci; njim, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje mo?a, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima od O?eta kot Edinorojeni, polna milosti in resnice. Janez je pri?eval o njej, klical in govoril: »Ta je bil tisti, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namre? dana po Mojzesu, milost in resnica pa je pri?la po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nih?e videl; edinorojeni Bog, ki biva v O?etovem naro?ju, on je razlo?il.

Razlaga cerkvenih o?etov

Origen pravi: »Ljubke (lepe) so noge apostolov, ker se dotikajo poti, ki jo je utrl on, ki je Ljubek (Lep).« Sv. Evzebij pravi, da so »apostoli ?li po vsem svetu oznanjat evangelij.« Sv. Avgu?tin nadaljuje: »Otroci miru postanemo, ko ubogamo in verujemo evangeliju. Kakor je Bog lo?il lu? od teme, tako svetloba tistih, ki so bili v poslanstvu pred nami, razsvetljuje pot tistim, ki gredo za njimi.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Kakor je bilo zdesetkano Jeruzalemsko prebivalstvo, tako je bila kdaj tudi Cerkev.« Teodoret pa k temu doda: »Toda vesoljna mo? Boga, jo lahko spet re?i.« Sv. Avgu?tin trdi: »Vsak naj bo torej podoba Kristusa, pa naj vendar ostane poleg gre?nikov, da jim lahko poka?e njihove grehe za pobolj?anje.«

Bogoslu?je dana?nje nedelje nam ponovno nudi Uvod (Prolog) v Janezov evangelij, ki smo ga slovesno brali na praznik Kristusovega rojstva. To ?udovito besedilo izra?a v obliki himne skrivnost U?love?enja, ki so ga oznanjali o?ividci, apostoli, predvsem pa evangelist Janez, katerega praznik smo obhajali 27. decembra. Sveti Kromacij Oglejski pravi: »Janez je bil najmlaj?i med vsemi Gospodovimi u?enci; najmlaj?i po starosti pa vendar starosta v veri« (Sermo II,1 De Sancto Iohanne Evangelista, CCL 9a, 101). Ko beremo: »V za?etku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1,1), vidimo, da se Evangelist, ki ga po izro?ilu upodabljajo z orlom, dvigne nad ?love?ko zgodovino in raziskuje Bo?je globine. Vendar se kmalu vrne nazaj v zemeljske razse?nosti, kot njegov U?itelj: »In Beseda je postala meso« (Jn 1,14). Beseda je '?iva resni?nost Boga, ki se posreduje ljudem tako, da On sam postane ?lovek' (J. Ratzinger, Teologia della liturgia, LEV 2010, 618). Dejansko se je, kot pri?uje Janez: »naselila med nami in videli smo njeno veli?astvo« (Jn 1,14). »On se je spustil dol, da je sprejel na?o poni?ano pogojenost«, razlaga Leon Veliki, »ne da bi se pri tem zmanj?alo njegovo veli?astvo« Tractatus XXI, 2, CCL 138, 86-87). V Uvodu ?e lahko preberemo: »Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo« (Jn 1,16). »Katera je prva milost, ki smo jo prejeli?«, se spra?uje sveti Avgu?tin in odgovarja: »Vera,« in takoj doda: »Druga milost pa je 've?no ?ivljenje'« (Tractatus in Ioh. III, 8.9, CCL 36, 24.25).«

Misli Benedikta XVI.

Janezov Prolog nam jasno pove, da Logos (Beseda) ozna?uje ve?no Besedo, oziroma edinorojenega Sina, rojenega iz O?eta pred vsemi veki, ki je enega bistva z O?etom: Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Evangelist Janez o tej Besedi pravi, da je postala meso (Jn 1,14); zato je Jezus Kristus, rojen iz Device Marije, v resnici Bo?ja Beseda, ki je z nami postala enega bistva. Torej izraz »Bo?ja Beseda«, tu izra?a osebo Jezusa Kristusa, ve?nega O?etovega Sina, ki je postal ?lovek.

»Beseda je meso postala.« Spri?o tega razodetja se v nas znova prebuja vpra?anje: Kako je to mogo?e? Beseda in meso sta med seboj nasprotni resni?nosti. Kako more ve?na in vsemogo?na Beseda postati krhek in umrljiv ?lovek? Samo en odgovor je: Ljubezen. Kdor ljubi, ?eli deliti z ljubljenim, ?eli biti z njim zdru?en in sveto pismo nam predstavlja ravno to veliko zgodbo bo?je ljubezni do svojega ljudstva, ki dose?e vrh v Jezusu Kristusu.

Lu? resnice »Beseda je meso postala«, se razkriva tistemu, ki jo sprejema z vero, ker je skrivnost ljubezni. Samo tisti, ki se odpirajo ljubezni, so obdani z bo?i?no lu?jo. Tako je bilo v betlehemski no?i in tako je ?e danes. U?love?enje Bo?jega Sina je dogodek, ki se je dogodil v zgodovini, ki pa jo hkrati presega. V no?i sveta se pri?iga nova lu?, ki se pusti videti preprostim o?em vere, blagemu in poni?nemu srcu tistega, ki pri?akuje Gospoda. Ko bi bila resnica samo matemati?na formula, bi se v nekem smislu uveljavila sama od sebe. Ker pa je resnica Ljubezen, zahteva vero, pristanek na?ega srca.

»Beseda je meso postala« Bo?i?no oznanilo je lu? tudi za ljudstva, za skupno pot ?love?tva. Emanuel, 'Bog z nami', je pri?el kot Kralj pravi?nost in miru. Njegovo kraljestvo – to vemo – ni od tega sveta in vendar je pomembnej?e od vseh kraljestev tega sveta. Je kot kvas ?love?tva. ?e bi izostalo, bi ope?ala mo?, ki poganja resni?ni napredek: pobuda k sodelovanju za skupno dobro, za dejavno slu?enje bli?njemu, k miroljubnemu boju za pravi?nost. Verovati v Boga, ki je hotel z nami deliti na?o zgodovino, je nenehna spodbuda, naj si v njej za vero prizadevamo tudi sredi njenih protislovij. Je razlog za upanje za vse tiste, katerih dostojanstvo je prizadeto in okrnjeno, ker je on, ki se je rodil v Betlehemu, pri?el osvobodit ?loveka od korenine vsake su?nosti.

Dragi bratje in sestre, 'Beseda je meso postala', se je naselila med nami, je Emanuel, Bog, ki nam je postal bli?nji. Zazrimo se skupaj v to veliko skrivnost ljubezni, pustimo si razsvetliti srce od lu?i, ki sveti v betlehemski votlini! Blagoslovljen bo?i? vsem!

Misli pape?a Fran?i?ka

Urbi e orbi, ponedeljek, 25. december 2017
Dragi bratje in sestre, blagoslovljen Bo?i?! V Betlehemu se je iz Device Marije rodil Jezus. Ni se rodil po ?love?ki volji, ampak po daru ljubezni Boga O?eta, ki »je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nih?e, kdor veruje vanj, ne bi pogubil, ampak bi imel ve?no ?ivljenje« (Jn 3,16).

Ta dogodek se danes obnavlja v Cerkvi, ki roma v ?asu; vera kr??anskega ljudstva v bo?i?nem bogoslu?ju podo?ivlja skrivnost Boga, ki prihaja, ki si privzame na?e umrljivo meso, ki postane majhen in ubog, da bi nas re?il. In to nas napolnjuje z ganjenostjo, ker je prevelika ne?nost na?ega O?eta.

Prvi, ki so za Marijo in Jo?efom videli poni?no slavo na?ega Zveli?arja, so bili betlehemski pastirji. Prepoznali so znamenje, ki so jim ga naznanili angeli, in so po?astili Dete. Ti poni?ni, a ?uje?i ljudje so zgled za verne vseh ?asov, ki se spri?o Jezusove skrivnosti ne spotikajo zaradi njegovega ubo?tva, ampak se kakor Marija zana?ajo na Bo?jo Besedo in s preprostimi o?mi zrejo njegovo slavo. Pred skrivnostjo Besede, ki je postala meso, kristjani povsod po svetu z besedami evangelista Janeza izpovedujejo vero: »Videli smo njegovo slavo, slavo kakor Edinorojenega, ki prihaja od O?eta, polno milosti in resnice« (Jn 1,14).