SA国际传媒

Iz 9,1-6

Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko lu?,
nad prebivalci v de?eli smrtne sence
je zasvetila lu?.
Pomno?il si narod,
naredil si veliko veselje.
Veselijo se pred teboj,
kakor se veselijo ob ?etvi,
kakor se radujejo, ko delijo plen.
Kajti jarem njegovega bremena
in palico na njegovem hrbtu,
?ibo njegovega priganja?a
si zlomil kot na dan Midjáncev.
Kajti vsak voja?ki ?korenj, ki hrupno koraka,
in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo,
bo se?gano, bo hrana za ogenj.
Kajti dete nam je rojeno,
sin nam je dan.
Oblast je na njegovih ramah,
imenuje se:
?udoviti svetovalec, Mo?ni Bog,
Ve?ni O?e, Knez miru.
Oblast se bo ?irila
in miru ne bo konca
na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu.
Vzpostavil ga bo in utrdil
s pravico in pravi?nostjo
od zdaj in na veke.
Gore?nost Gospoda nad vojskami bo to naredila.

Tit 2,11-14

Razodela se je namre? Bo?ja milost, ki re?uje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbo?nosti in posvetnim po?elenjem ter razumno, pravi?no in res pobo?no ?ivimo v sedanjem veku, ko pri?akujemo, da se bosta uresni?ila bla?eno upanje in pojavitev slave vélikega Boga in na?ega odre?enika Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse nepostavnosti in nas zase o?istil kot lastno ljudstvo, ki je vneto za dobra dela.

Lk 2,1-14

Tiste dni je od cesarja Avgusta pri?el ukaz, naj se popi?e ves svet. To popisovanje je bilo prvo v ?asu, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Tudi Jo?ef je ?el iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hi?e in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaro?enko, ki je bila nose?a. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In porodila je sina, svojega prvorojenca, ga povila v plenice in polo?ila v jasli, ker v preno?i??u zanju ni bilo prostora.

Prav v tistem kraju so pastirji prebivali na prostem in pono?i stra?ili pri svoji ?redi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Prevzel jih je velik strah. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveli?ar, ki je Kristus Gospod. To vam bo znamenje: na?li boste dete, povito v plenice in polo?eno v jasli.« In nemudoma je bila pri angelu mno?ica nebe?ke vojske, ki je hvalila Boga in govorila:
»Slava Bogu na vi?avah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko bralec pride do Jezusovega rojstva, vidi v njem izvor vseh ve?jih praznikov Cerkve: velike no?i, vnebohoda, binko?ti«. »Prvi del besedila nas s ?asovnimi napotki popisa prebivalstva ter rojstva uvede v zgodovinski okvir Jezusovega rojstva«, dodaja Evzebij iz Cezareje. Kasij pa pravi: »Avgustovo zmagoslavje je podoba Kristusovega, po katerem so bili vsi verniki popisani v bo?jem imenu«. Sv. Beda pa to razlaga takole: »Ker se je rodil med popisom, je nato pla?al cesarju prispevek tako, da je njegova navzo?nost na svetu lahko prinesla ve?en mir«, in dodaja: »?eprav je bil Jezus spo?et v Nazaretu, je Marija zaradi popisovanja morala iti v Betlehem, da bi se On rodil v Davidovem mestu, saj Betlehem pomeni 'hi?a kruha'«. Ciril Aleksandrijski pa nadaljuje z razlago besedila takole: »Marija je bila Jo?efova zaro?enka, toda otrok v njenem telesu je bil spo?et brez mo?kega semena. Devica Marija je bila sveti??e za Jezusovo meso«. Sv. Beda to nadalje razlaga: »On je zelo jasno Bog in ?lovek, Marijin prvorojenec in prvorojenec vsega ?love?tva, prvorojenec milosti«, »ki se je poni?al zato, da bi mi postali popolni ljudje«, pa k temu dodaja sv. Ambro?. Sv. Beda nadalje pravi: »Jezus le?i v jaslih povit v plenice in ne v ?krlat s Tira«. Janez Menih nadaljuje: »Po plenicah nas je Jezus osvobodil vezi greha, ki nas je vklenil v verige«. »To nam razodeva, kako je prevzel na?o slabotno ?love?ko naravo, da bi nas pripeljal do na?e prvotne obleke, ki je nesmrtnost« pravi sv. Janez Krizostom. Ve? cerkvenih o?etov pravi, da »On le?i v jaslih kot krma za tiste, ki se obna?ajo kot ?ivali, za nas pa je sedaj kruh iz nebes«.

»Kakor je angel katehiziral Marijo in Jo?efa, tako sedaj angeli katehizirajo pastirje« nadaljuje z razlago sv. Ambro?. Origen ob tem dodaja: »Kakor vsi pastirji ?red, ki hodijo za njimi, tudi ti pastirji potrebujejo Kristusovo navzo?nost. Angeli naznanjajo v Jezusu tistega, ki ozdravlja narode«. Sv. Beda nadaljuje: »Ko angel oznanja, da se je danes rodil Zveli?ar, naznanja zarjo novega dne, ki prihaja po navzo?nosti Bo?jega kraljestva v ljudeh ter po Kristusovem javnem delovanju in bo pregnala temo«. »Zveli?ar ima dve ?ude?ni rojstvi: 'Ve?no rojen iz O?eta se je sedaj enkrat rodil iz device'« pravi sv. Avgu?tin. Sv. Gregor Nazian?ki pa pravi: »Ko za?ne s plenicami otroka Jezusa, kot z znamenjem rojstva Mesija in zaklju?i z njegovim mrtvim telesom povitim v povoje za pogreb, Luka s tem pove?e med sabo Jezusovo  rojstvo, njegovo smrt in vstajenje«. Gregor Veliki pa pravi: »V Jezusovem rojstvu se Bo?ja slava razodeva na zemlji kot mir ter dobra volja med Bogom in ?love?tvom, med angeli in ljudmi«. Sv. Avgu?tin ob tem pravi: »Jezus je mo? miru, celotno in popolno u?love?enje modrosti«. Sv. Efrem Sirski pa vse to povzame v slede?o misel: »Z rojstvom in smrtjo Jezusa iz Nazareta, sta v miru povezani nebo in zemlja«.

Misli Benedikta XVI.

Berilo iz Pisma sv. Pavla Titu, ki smo ga ravnokar sli?ali, se slovesno za?enja z besedo apparuit, ki se ponovi tudi pri zorni ma?i: apparuit – 'se je pojavil'. Ta beseda pomeni program, s katerim ho?e Cerkev na kratko povzeti bistvo Bo?i?a. Prej so ljudje na mnogotere na?ine govorili in delali ?love?ke podobe Boga. Bog sam je na razli?ne na?ine govoril ljudem (prim. Heb 1,1; berilo pri dnevni ma?i). Zdaj pa se je zgodilo nekaj ve?: On se je pojavil. Pokazal se je. Pri?el je iz nedostopne svetlobe, v kateri prebiva. On sam je pri?el med nas. To je bilo za starodavno Cerkev veliko bo?i?no veselje: Bog se je pojavil. Ni ve? zgolj neka ideja, ni samo nekaj, kar bi bilo mogo?e zaslutiti iz besed. On 'se je pojavil'. Zdaj pa se vpra?amo: Kako se je pojavil? Kdo je On v resnici? Berilo zorne ma?e s tem v zvezi pravi: »Pojavili sta se Bo?ja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi« (Tit 3,4). Za ljudi iz predkr??anske dobe, ki so se spri?o grozot in protislovij sveta bali, da bi tudi Bog ne bil povsem dober, ampak bi bil nedvomno lahko tudi krut in samovoljen, je bilo to resni?no 'razgla?enje', 'epifanija', velika lu?, ki nam je zasvetila: Bog je ?ista dobrota. Tudi danes se ljudje, ki jim ne uspe ve? v veri prepoznati Boga, spra?ujejo, ?e je poslednja sila, na kateri temelji svet in ki upravlja s svetom, resni?no dobra ali pa je zlo enako mo?no in izvorno kot dobro in lepo, ki ga v svetlih trenutkih sre?amo v na?em svetu. »Pojavili sta se Bo?ja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi.« To je nova in tola?ilna gotovost, ki nam je dana za Bo?i?.

Pri vseh ?tirih bo?i?nih ma?ah bogoslu?je navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki ?e bolj oprijemljivo opisuje razodetje, ki se je zgodilo na Bo?i?: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: ?udoviti svetovalec, Mo?ni Bog, Ve?ni O?e, Knez miru. Oblast se bo ?irila in míru ne bo konca« (Iz 9,5-6). Ne vemo, ali je prerok s to besedo mislil na kakega otroka iz svojega zgodovinskega obdobja. Zgleda pa nemogo?e. To je edino starozavezno besedilo, kjer je o nekem otroku, o nekem ?love?kem bitju re?eno: imenuje se Mo?ni Bog, Ve?ni O?e. Pred nami je videnje, ki gre dale? preko zgodovinskega trenutka proti tistemu, kar je skrivnostno, postavljeno v prihodnost. Otrok je v vsej svoji ?ibkosti mo?ni Bog. Otrok je v vsem svojem pomanjkanju in odvisnosti ve?ni O?e. »In míru ne bo konca.« Prerok je prej o tem govoril kot o 'veliki lu?i' in v zvezi z mirom, ki izhaja iz njega, je trdil, da bo se?gana vsaka priganja?ka palica, vsak voja?ki ?korenj, ki strumno koraka, vsak s krvjo omo?eni pla?? (prim. Iz 9,1.3-4).

Bog se je pojavil – kot otrok. Prav na ta na?in se je zoperstavil slehernemu nasilju in nosi sporo?ilo, ki je mir. V tem trenutku, ko svet nenehno  na mnogih krajih in na ?tevilne na?ine ogro?a nasilje, kjer se vedno znova pojavljajo priganja?ke palice in v kri namo?eni pla??i, kri?imo Gospodu: Ti, mo?ni Bog, si se pojavil kot otrok in si se nam pokazal kot tisti, ki nas ljubi in po katerem bo ljubezen zmagala. Dal si nam vedeti, da moramo biti skupaj s teboj delavci za mir. V?e? nam je, da si otrok, v?e? nam je tvoje nenasilje, toda trpimo, ker nasilje ?e vedno traja na svetu. Zato te prosimo tudi: poka?i svojo mo?, o Bog. V tem na?em ?asu, v tem na?em svetu daj, da bodo se?gali priganja?ke palice, v kri namo?ene pla??e in bobne?e ?kornje vojakov, tako da bo tvoj mir zmagal na tem na?em svetu.

Bo?i? je razgla?enje – razodetje Boga in njegove velike lu?i v otroku, ki se je rodil za nas. Rodil v betlehemskem hlevu, ne v kraljevskih pala?ah. Ko je Fran?i?ek Asi?ki leta 1223 praznoval Bo?i? v Grecciu z volom in oslom pri jaslih, polnih sena, je postala vidna nova razse?nost bo?i?ne skrivnosti. Fran?i?ek Asi?ki je Bo?i? imenoval »praznik vseh praznikov« – bolj kot druga slavja – in ga je praznoval »z neizrekljivo zavzetostjo« (2 Cel 199; FF 787). Z veliko pobo?nostjo je poljubljal podobe Deteta in je po otro?ko brbljal ljubke besede, kot nam poro?a Toma? ?elanski (prav tam). Za starodavno Cerkev je bil praznik vseh praznikov Velika no?: Kristus je z vstajenjem razdejal vrata smrti in tako korenito spremenil svet; za ?loveka je ustvaril prostor v Bogu samem. Dobro, Fran?i?ek ni spremenil, ni hotel spremeniti te objektivne hierarhije praznikov, interne zgradbe vere, ki ima sredi??e v velikono?ni skrivnosti. In vendar se je z njegovo pomo?jo in po njegovem na?inu verovanja zgodilo nekaj novega: Fran?i?ek je v povsem novi globini odkril Jezusovo ?love?kost. To, da je bil ?lovek, se je pokazalo najbolj o?itno v trenutku, ko je bil Bo?ji Sin, rojen iz Device Marije, povit v plenice in polo?en v jasli. Vstajenje predpostavlja u?love?enje. Bo?ji Sin kot otrok, kot pravi ?love?ki otrok – je globoko ganil srce asi?kega svetnika, tako da je vero spremenil v ljubezen. »Pojavili sta se Bo?ja dobrota in njegova ljubezen do ljudi,« ta stavek sv. Pavla je tako dobil povsem novo globino. V otroku iz betlehemskega hleva se lahko tako reko? dotaknemo Boga in ga pobo?amo. Tako je bogoslu?no leto dobilo drugo sredi??e v prazniku, ki je predvsem praznik srca.

Vse to nima v sebi ni? sentimentalnega. Prav v novem izkustvu Jezusove ?love?ke resni?nosti se razodeva velika skrivnost vere. Fran?i?ek je ljubil Jezusa-otroka, ker mu je postala v njegovem otro?tvu jasna Bo?ja poni?nost. Bog je postal ubog. Njegov Sin se je rodil v ubo?tvu hleva. V detetu Jezusu se je Bog naredil odvisnega, potrebnega ljubezni od ljudi, bil je tak, da je potreboval njihovo – na?o – ljubezen. Danes pa je Bo?i? postal praznik trgovin, kjer zaslepljujo? bli?? zasen?i skrivnost Bo?je poni?nosti, ki nas vabi k poni?nosti in preprostosti. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s pogledom prodrli preko ble??e?ih fasad tega ?asa in za njimi na?li otroka iz betlehemskega hleva, da bomo tako odkrili pravo veselje in pravo lu?.

Nad jaslimi, ki so bile med volom in oslom, je dal Fran?i?ek obhajati presveto evharistijo (prim. 1 Cel 85; FF 469). Kasneje je bil nad tistimi jaslimi zgrajen oltar, da bi tam, kjer so neko? ?ivali jedle seno, zdaj lahko ljudje prejeli za odre?enje du?e in telesa meso ?rtvovanega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, kakor pripoveduje ?elanski (prim. 1 Cel 87; FF 471). V sveti no?i v Grecciu je Fran?i?ek kot diakon osebno z zvonkim glasom zapel bo?i?ni evangelij. Po zaslugi sijajnih pesmi bratov je bilo slavje en sam izbruh veselja (prim. 1 Cel 85-86; FF 469-470). Prav sre?anje z Bo?jo poni?nostjo se je spremenilo v veselje: njegova dobrota ustvarja pravi praznik.

Kdor ho?e dandanes vstopiti v cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu, odkrije, da je vhod, ki je bil neko? visok pet metrov in pol in skozi katerega so cesarji in kalifi vstopali v sveti??e, ve?inoma zazidan. Ostala je samo nizka odprtina, visoka meter in pol. Namen je bil verjetno bolje za??ititi cerkev pred morebitnimi napadi, predvsem pa onemogo?iti, da bi kdo na konju vstopil v bo?jo hi?o. Kdor ho?e vstopiti na kraj Jezusovega rojstva, se mora skloniti. Zdi se mi, da se v tem ka?e globoka resnica, za katero ho?emo, da se nas dotakne tudi to sveto no?. ?e ho?emo najti Boga, ki se je prikazal kot otrok, moramo sestopiti s konja svojega 'razsvetljenega' razuma. Odlo?iti moramo svoje la?ne gotovosti, svoj intelektualni napuh, ki nam onemogo?a dojemati Bo?jo bli?ino. Slediti moramo notranji poti sv. Fran?i?ka – poti k tisti skrajni notranji in zunanji preprostosti, ki omogo?a srcu, da vidi. Skloniti se moramo, iti tako reko? duhovno pe?, da bi lahko vstopili skozi portal vere in sre?ali Boga, ki je druga?en od na?ih predsodkov in mnenj; Bog, ki se skriva v poni?nosti komaj rojenega Deteta. Obhajajmo torej bogoslu?je te svete no?i in odvrnimo pozornost od tega, kar je snovno, merljivo in otipljivo. Pustimo, da nas naredi preproste ta Bog, ki se razodeva srcu, ki je postalo preprosto. In prosimo v tej uri ?e posebej za vse tiste, ki morajo ta Bo?i? pre?iveti v rev??ini, bole?ini, kot izgnanci, da bi se jim pokazal ?arek Bo?je dobrote; da bi se njih in nas dotaknila tista dobrota, ki jo je Bog hotel z rojstvom svojega Sina v hlevu prinesti na svet. Amen.

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija med polno?no sveto ma?o, sreda, 24. december 2014
»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko lu?; nad prebivalci v de?eli smrtne sence je zasijala svetloba« (Iz 9,1). 'Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala' (Lk 2,9). Tako nam bogoslu?je te svete bo?i?ne no?i predstavi Odre?enikovo rojstvo: kakor lu?, ki prodira in razblini najgostej?o temo. Navzo?nost Gospoda sredi njegovega ljudstva izbri?e breme poraza in ?alost su?enjstva ter vzpostavi veselje in radost.« S temi besedami je pape? Fran?i?ek za?el homilijo med sveto ma?o na bo?i?no no? v baziliki sv. Petra v Rimu.

Tudi mi smo v tej blagoslovljeni no?i v bo?jo hi?o pri?li skozi temo, ki objema zemljo, pri tem pa nas je vodil plamen vere, ki razsvetljuje na?e korake, in nas je po?ivljalo upanje, da bomo na?li »veliko lu?«. Ko odpremo svoje srce, moremo tudi mi zreti ?ude? tega otroka-sonca, ki razsvetljuje obzorje in vzhaja z vi?ave.

Izvor teme, ki objema svet, se izgublja v no?i davnine. Pomislimo na tema?ni trenutek, ko je bil zagre?en prvi zlo?in v zgodovini ?love?tva, ko je Kajnova roka, zaslepljena od zavisti, do smrti potolkla brata Abela (prim. 1 Mz 4,8). Tako je bilo potekanje vekov zaznamovano z nasiljem, vojnami, sovra?tvom, prevlado. Bog, ki je vse svoje pri?akovanje polo?il v ?loveka, narejenega po svoji podobi, pa je ?akal. Bog pa je ?akal. Tako dolgo je ?akal, da bi v neki to?ki moral obupati. Vendar pa se ni mogel odpovedati, ni se mogel izneveriti sebi (prim. 2 Tim 2,13). Zato je ?e dalje potrpe?ljivo ?akal pred pokvarjenostjo ljudi in narodov. Bo?ja potrpe?ljivost. Kako te?ko je razumeti, Bo?jo potrpe?ljivost do nas.

Na poti zgodovine nam lu?, ki preganja temo, razodeva, da je Bog O?e in da je njegova potrpe?ljiva zvestoba mo?nej?a od teme in pokvarjenosti. V tem je oznanilo bo?i?ne no?i. Bog ne pozna iskre jeze in nepotrpe?ljivosti; vedno je tam – kot o?e iz prilike o izgubljenem sinu – in ?aka, da ?e od dale? uzre sinovo vrnitev, vse dni potrpe?ljivo. Bo?ja potrpe?ljivost.

Izaijeva prerokba napoveduje vzhod neizmerne svetlobe, ki pre?ene temo. Rodi se v Betlehemu in jo sprejmejo ljube?e Marijine roke, Jo?efova naklonjenost, ?udenje pastirjev. Ko so angeli pastirjem oznanili rojstvo Odre?enika, so to storili s temi besedami: »To vam bo v znamenje: na?li boste dete, v plenice povito in polo?eno v jasli« (Lk 2,12). »Znamenje« je ravno Bo?ja poni?nost, Bo?ja poni?nost, ki je pretirana do skrajnosti; to je ljubezen, s katero je tisto no? On privzel na?o krhkost, na?e trpljenje, na?e stiske, na?a hrepenenja in na?e meje. Sporo?ilo, ki so ga vsi pri?akovali, ki so ga vsi iskali v globinah svoje du?e, ni ni? drugega kot Bo?ja ne?nost: Bog, ki nas gleda z o?mi, polnimi naklonjenosti, ki sprejema na?o bedo, Bog, ki je zaljubljen v na?o majhnost.

Ko to sveto no? zremo Dete Jezusa, ki se je ravnokar rodil in bil polo?en v jasli, smo povabljeni k premisleku. Kako sprejemamo Bo?jo ne?nost? Ali pustim, da se me On dotakne, se mu pustim objeti ali pa mu prepre?im, da bi se mi pribli?al? »Toda saj i??em Gospoda,« bi lahko ugovarjali. In vendar ni najpomembnej?e, da ga i??em, ampak da Njemu pustim, da me i??e in najde ter pobo?a z ljubeznivostjo. To je vpra?anje, ki nam ga Dete zastavlja ?e s svojo navzo?nostjo: ali pustim Bogu, da me ima rad?

In ?e nekaj: smo dovolj pogumni, da z ne?nostjo sprejmemo te?ke okoli??ine in probleme ?loveka, ki je ob nas, ali pa imamo raje brezosebne re?itve, ki so morda celo u?inkovite, a so brez evangeljske topline? Kako mo?no danes svet potrebuje ne?nosti! Bo?ja potrpe?ljivost, Bo?ja bli?ina, Bo?ja ne?nost.

Kristjanov odgovor ne more biti druga?en od tistega, ki ga Bog daje na na?o majhnost. ?ivljenje se mora soo?iti z dobroto, z milino. Ko se zavemo, da je Bog tako zaljubljen v na?o majhnost, da je sam postal majhen, da bi nas bolje sre?al, ne moremo, da mu ne bi odprli svojega srca in ga prosili: »Gospod, pomagaj mi, da bom tak kot ti, daj mi milost ne?nosti v najte?jih ?ivljenjskih okoli??inah, daj mi milost bli?ine v vsaki potrebi, milost miline v slehernem sporu.«

Dragi bratje in sestre, v tej sveti no?i se zazrimo v jaslice: tam je »ljudstvo, ki je hodilo v temí, zagledalo velíko lu?« (Iz 9,1). Zagledalo jo je preprosto ljudstvo, pripravljeno sprejeti Bo?ji dar. Nasprotno pa je niso videli prevzetni, napuhnjeni, tisti, ki postavljajo zakone po lastnih osebnih merilih, taki, ki si nadenejo dr?o zaprtosti. Glejmo jaslice in molímo, prosímo Devico in Mater: »O Marija, poka?i nam Jezusa!«

Homilija med polno?no sveto ma?o, nedelja, 24. december 2017
 »Marija »je rodila prvorojenca, ga povila v plenice in polo?ila v jasli, ker v preno?i??u zanje ni bilo prostora« (Lk 2,7). S tem preprostim, a jasnim izrazom nas popelje Luka v srce svete no?i: Marija je rodila, dala na svetlo, Marija nam je dala Lu?. Preprosta pripoved, da bi se potopili v dogodek, ki je za vselej spremenil na?o zgodovino. Vse v tej no?i postane vir upanja.« S temi besedami je pape? Fran?i?ek za?el homilijo med polno?no sveto ma?o v baziliki sv. Petra.

Pojdimo v ozadje nekaterih vrstic. Odlok cesarja je Marijo in Jo?efa obvezal, da sta ?la na pot. Pustiti sta morala svojo rodbino, svoj dom, svojo de?elo in se odpraviti na potovanje, da bi se popisala. To popotovanje nikakor ni bilo udobno niti lahko za mladi par, ki je bil na tem, da dobi otroka: doletela jih je obveza, da zapustijo svojo de?elo. V srcu sta bila polna upanja in prihodnosti zaradi otroka, ki je bil na tem, da pride; njuni koraki pa so bili te?ki zaradi negotovosti in nevarnosti, ki spremljajo tiste, ki morajo zapustiti svoj dom.

Potem pa sta se ?e soo?ala z verjetno najte?jo re?jo: pri?la sta v Betlehem in izkusila, da je to de?ela, ki ju ni pri?akovala, de?ela, kjer zanju ni bilo prostora.

In prav tam, v tej resni?nosti, ki je bila izziv, nam je Marija podarila Emanuela. Bo?ji Sin se je moral roditi v hlevu, ker njegovi niso imeli prostora zanj. »Med svoje je pri?el, a njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). In tam … sredi teme nekega mesta, ki nima prostora za tujca, ki prihaja od dale?, sredi teme mesta, ki je v polnem vrve?u in za katero se zdi, da bi se v tem primeru hotelo zgraditi tako, da drugemu obrne hrbet, prav tam se pri?ge revolucionarna iskra Bo?je ne?nosti. V Betlehemu se je naredila drobna razpoka za tiste, ki so izgubili de?elo, domovino, sanje; celo za tiste, ki so popustili zadu?ljivosti, ki jo povzro?a vase zaprto ?ivljenje.

V Jo?efovih in Marijinih korakih se skriva toliko korakov. Vidimo sledi celih dru?in, ki so prisiljene oditi. Vidimo sledove milijonov ljudi, ki se ne odlo?ajo za odhod, ampak so prisiljeni k lo?itvi od dragih, in so izgnani iz svojih de?el. V mnogih primerih ta odhod sicer napolnjuje upanje, napolnjuje prihodnost; v mnogih drugih primerih pa ima ta odhod eno samo ime: pre?ivetje. Pre?iveti de?urne herode, ki jim za vsiljevanje svoje oblasti in mno?enje bogastva ni noben problem preliti nedol?no kri.

Marija in Jo?ef, za katera ni bilo prostora, sta prva objela Njega, ki prihaja vsem nam podelit potrdilo o dr?avljanstvu. Njega, ki v svojem ubo?tvu in majhnosti razkrinkava in razgla?a, da sta prava oblast in pristna svoboda tisti, ki po?astita in podpirata krhkost naj?ibkej?ih.

To no? je Tisti, ki ni imel prostora za rojstvo, oznanjen tistim, ki niso imeli prostora za mizo in na ulicah mesta. Pastirji so prvi naslovljenci tega Veselega oznanila. Zaradi svojega dela so to bili ljudje, ki so morali ?iveti na robu dru?be. Njihov na?in ?ivljenja in kraji, kjer so morali prebivati, so jim onemogo?ali izpolnjevati vsa obredna dolo?ila verskega o?i??evanja in so jih zato imeli za ne?iste. Njihova ko?a, njihove obleke, vonj, govorica in izvor so jih izdajali. Vse na njih je zbujalo nezaupanje. To so ljudje, ki se jim je treba na dale? ogniti, ki zbujajo strah; imeli so jih za pogane sredi vernikov, za gre?nike sredi pravi?nih, tujce med dr?avljani. Njim – poganom, gre?nikom in tujcem – angel re?e: »Ne bojte se: glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odre?enik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11).

Glejte, to no? smo povabljeni, da si prav to veselje med seboj podelimo, ga praznujemo in oznanjamo. Veselje, s katerim je Bog v svojem neskon?nem usmiljenju objel nas, pogane, gre?nike in tujce, in nas dreza, da tudi mi storimo enako.

Vera te no?i nas vodi k temu, da prepoznavamo Bo?jo navzo?nost v vseh okoli??inah, kjer se nam zdi, da je odsoten. On pa biva tolikokrat neprepoznan v nadle?nem obiskovalcu, ki hodi po na?ih mestih, po na?ih ?etrtih, se vozi z na?imi avtobusi, trka na na?a vrata.

Prav ta vera nas priganja, da damo prostor novi dru?beni iznajdljivosti, da se ne bojimo preizku?ati novih oblik odnosov, kjer ni nikomur treba ?utiti, da nima prostora na tem svetu. Bo?i? je ?as, ko naj spremenimo mo? strahu v mo? ljubezni, v mo? za novo iznajdljivost ljubezni. Ljubezni, ki se ne navadi na krivico, kot da bi bila ta nekaj naravnega, ampak ima pogum, da sredi napetosti in sporov postane »hi?a kruha«, de?ela gostoljubja. Na to nas je spomnil sv. Janez Pavel II.: »Ne bojte se! Odprite, na ste?aj odprite vrata Kristusu!« (Homilija pri ma?i ob za?etku pontifikata, 22. 10. 1978).

V betlehemskem Detetu nam prihaja naproti Bog, da bi nas naredil za nosilce glavne vloge v ?ivljenju, ki nas obdaja. Ponuja se, da bi ga vzeli v naro?je, da bi ga dvignili in objeli. Kajti v Njem se ne bojimo vzeti v naro?je, dvigniti in objeti ?ejnega, tujca, golega, bolnika, jetnika (prim. Mt 25,35-36). »Ne bojte se! Odprite, na ste?aj odprite vrata Kristusu!« V tem Otroku nas Bog vabi, da se napolnimo z upanjem. Vabi nas, naj postanemo ?uvarji za mnoge, ki so omagali pod te?o obupa, ki se rojeva pred tolikimi zaprtimi vrati. V tem Otroku nam Bog daje glavno vlogo v svoji gostoljubnosti.

Ganjeni smo od veselja zaradi tvojega daru, malo betlehemsko Dete, zato te prosimo, naj nas tvoj jok predrami iz na?e brezbri?nosti, naj odpre na?e o?i pred trpe?imi. Tvoja ne?nost naj prebudi na?e ?utenje in nam da ob?utiti, da smo povabljeni, naj te prepoznamo v vseh tistih, ki prihajajo v na?a mesta, v na?e zgodbe, v na?a ?ivljenja. Tvoja revolucionarna ne?nost naj nas prepri?a, da bomo za?utili, kako smo povabljeni, da si nalo?imo upanje in ne?nost na?ega ljudstva.

Polno?na sveta ma?a, ?etrtek, 24. december 2020
To no? se uresni?i velika Izaijeva prerokba: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Iz 9,5).

Sin nam je dan. Pogosto se sli?i, da je najve?je veselje v ?ivljenju rojstvo otroka. Gre za nekaj izrednega, ki vse spremeni, spro?i nepri?akovane ?ivljenjske sile in premosti napore, nev?e?nosti in prebedete no?i, saj prina?a nepopisno sre?o, pred katero ni ni? ve? te?ko. Bo?i? je tak?en: Jezusovo rojstvo je novost, ki nam vsako leto omogo?a, da se notranje prerodimo, da najdemo v Njem mo? za soo?anje vsakr?ne preizku?nje. Da, saj je njegovo rojstvo za nas: zame, zate, za vsakogar. Za je beseda, ki se ponavlja v tej sveti no?i: »Dete je rojeno za nas,« je prerokoval Izaija; »Danes se je za nas rodil Zveli?ar«, smo ponavljali v psalmu; »Jezus je dal sam sebe za nas« (Tit 2,14), je razglasil sveti Pavel; in angel je v evangeliju oznanil: »Danes se  je za vas rodil Zveli?ar« (Lk 2,11).

Vendar pa kaj nam ?eli povedati ta beseda, za nas? Da Bo?ji Sin, ki je blagoslovljen po svoji naravi, prihaja, da bi nas naredil za otroke, blagoslovljene po milosti. Da, Bog prihaja na svet kot otrok, da bi nas naredil za Bo?je otroke. Kak?en ?udovit dar! Danes Bog v nas vzbuja za?udenje in vsakemu izmed nas pravi: »Ti si nekaj ?udovitega.« Sestra, brat, ne izgubi poguma. Ima? sku?njavo, da bi se ?util zgre?enega? Bog ti pravi: »Ne, si moj otrok!« Ali ima? ob?utek, da ne bo? uspel, bojazen, da si neprimeren, te je strah, da ne bo? pri?el iz tunela? Bog ti pravi: »Pogum, jas sem s teboj.« Tega ti ne pravi z besedami, ampak tako, da postane otrok, kakor ti, in zate, da bi te spomnil na izhodi??no to?ko vsakega tvojega prerojenja: da se prepozna? Bo?jega sina, Bo?jo h?er. To je neuni?ljiva sr?ika na?ega upanja, ?are?e jedro, ki dr?i pokonci bivanje: pod vsemi na?imi lastnostmi in pomanjkljivostmi, mo?nej?e od ran in polomij preteklosti, strahov in zaskrbljenosti za prihodnost, obstaja ta resnica: smo ljubljeni otroci. In ljubezen Boga do nas ni in nikoli ne bo odvisna od nas: je zastonjska ljubezen, ?ista milost. Nocoj, nam je dejal sveti Pavel, »se je razodela Bo?ja milost«. (Tit 2,11) Ni? drugega ni bolj dragoceno.

Sin nam je dan. O?e nam ni dal neke stvari, ampak svojega edinorojenega Sina, ki je vse njegovo veselje. In vendar, ?e gledamo na ?lovekovo nehvale?nost Bogu in na krivico do tolikih na?ih bratov, nam pride dvom: ali je Gospod storil prav, da nam je podaril tako veliko, je dobro, da ?e vedno goji zaupanje v nas? Ali nas ne precenjuje? Da, precenjuje nas, in to zato, ker nas na smrt ljubi. Ne more, da nas ne bi ljubil. Tak?en je, tako druga?en je od nas. Vedno nas ima rad, bolj rad, kot moremo imeti mi radi same sebe. To je njegova skrivnost, da vstopi v na?e srce. Bog ve, da je edini na?in za to, da nas re?i, da nas ozdravi odznotraj, ta, da nas ljubi. Ve, da se pobolj?amo le, ?e sprejmemo njegovo neutrudno ljubezen, ki se ne spreminja, ampak nas spreminja. Le Jezusova ljubezen preoblikuje ?ivljenje, ozdravlja najgloblje rane, osvobaja iz za?aranih krogov nezadovoljstva, jeze in prito?evanja.

Sin nam je dan. V revnih jaslih temnega hleva je prav Bo?ji Sin. Porodi se ?e eno vpra?anje: zakaj je pri?el na svet pono?i, brez primernega bivali??a, v rev??ini in zavra?anju, ko pa je zaslu?il, da bi se rodil kot najve?ji kralj v najlep?i pala?i? Zakaj? Da bi razumeli, do kod ljubi na? ?love?ki polo?aj: do tam, da se s svojo konkretno ljubeznijo dotakne na?e najve?je bede. Bo?ji Sin je je rodil zavr?en, da bi nam povedal, da je vsak, ki je zavr?en, Bo?ji otrok. Pri?el je na svet, kakor pride na svet otrok, ?ibak in krhek, zato, da bi mi mogli z ne?nostjo sprejeti svoje krhkosti. In odkriti eno pomembno stvar: kakor v Betlehemu, tako tudi z nami, Bog rad dela velike stvari preko na?e rev??ine. Vse na?e zveli?anje je polo?il v hlevske jasli in se ne boji na?e rev??ine: dopustimo, da njegovo usmiljenje preoblikuje na?o bedo.

Poglejte, to pomeni, da je Sin rojen za nas. Vendar pa obstaja ?e en za, o katerem govori angel pastirjem: »To bo za vas znamenje: na?li boste dete, povito in polo?eno v jasli« (Lk 2,12). To znamenje, Dete v jaslih, je tudi za nas, da bi se v ?ivljenju prav usmerjali. V Betlehemu, ki pomeni »Hi?a kruha«, je Bog v jaslih, kakor da bi nas spomnil, da za ?ivljenje potrebujemo Njega tako kot kruh, ki ga jemo. Dopustiti moramo, da gre skozi nas njegova ljubezen, ki je zastonjska, neutrudna, konkretna. Kolikokrat pa namesto tega, la?ni zabave, uspeha in posvetnosti, ?ivljenje hranimo s hrano, ki ne nasiti in pu??a notranjo praznino! Gospod se je preko preroka Izaija prito?eval, da medtem ko vol in osel poznata svoje jasli, mi, njegovo ljudstvo, ne poznamo Njega, izvira na?ega ?ivljenja (prim. Iz 1,2-3). Res je: nenasitni imetja se zaganjamo v mnoge jasli ne?imrnosti in pozabljamo na betlehemske jasli. Tiste jasli, ki so izpraznjene vsega in polne ljubezni, u?ijo, da je ?ivljenjska hrana to, da dopustimo, da nas Bog ljubi, ter da ljubimo druge. Jezus nam daje zgled: On, Bo?ja Beseda, je novorojen?ek; ne govori, ampak podari ?ivljenje. Mi pa veliko govorimo, vendar pa smo pogosto nepismeni v dobroti.

Sin nam je dan. Kdor ima majhnega otroka, ve, koliko ljubezni in potrpe?ljivosti je potrebno. Treba ga je hraniti, negovati, umivati, skrbeti za njegovo krhkost in njegove potrebe, ki jih je pogosto te?ko razumeti. Otrok daje ob?utek ljubljenosti, vendar pa prav tako tudi u?i ljubiti. Bog se je rodil kot otrok zato, da bi nas spodbudil, da bi skrbeli za druge. Njegov ne?en jok nam daje razumeti, kako nepotrebne so mnoge na?e kaprice. Njegova neoboro?ena in razoro?ujo?a ljubezen nas spominja, da ?as, ki ga imamo na razpolago, ni za to, da bi se smilili samim sebi, ampak da bi tola?ili solze tistih, ki trpijo. Bog se nastani blizu nas, reven in pomo?i potreben, da bi nam povedal, da bomo s tem, ko bomo slu?ili ubogim, ljubili Njega. Od nocoj dalje je, kakor je zapisala neka pesnica, »Bo?je bivali??e poleg mojega. Notranja oprema je ljubezen.« (E. Dickinson, Poems, XVII)

Sin nam je dan. Ti, Jezus, Sin, si tisti, ki me stori? za otroka. Ti me ljubi? tak?nega, kot sem, ne kot sanjam, da sem. Ko objamem Tebe, Otroka v jaslicah, ponovno objamem svoje ?ivljenje. Ko sprejmem Tebe, Kruh ?ivljenja, ?elim tudi jaz podariti svoje ?ivljenje. Ti, ki me re?uje?, nau?i me slu?iti. Ti, ki me ne pu??a? samega, pomagaj mi tola?iti tvoje brate, saj so od nocoj dalje vsi moji bratje.