SA国际传媒

Ezk 34,11-12.15-17

Da, tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir i??e svojo ?redo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih re?il iz vseh krajev, kamor so se razkropile obla?nega in tema?nega dne. Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal po?itek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrep?al, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav. O vas pa, moja ?reda, govori Gospod Bog tako: Glejte, sodil bom med ovco in ovco, med ovni in kozli.

1Kor 15, 20-26.28

Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namre? po ?loveku smrt, je po ?loveku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namre? v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi o?ivljeni. Vsak pa na svojem mestu: kot prvenec Kristus, potem tisti, ki bodo Kristusovi ob njegovem prihodu, nato bo dovr?itev, ko bo kraljevanje izro?il Bogu O?etu in uni?il vsakr?no poglavarstvo in vsako oblast in mo?. Kajti on mora kraljevati, dokler ne polo?i vseh sovra?nikov pod njegove noge. Kot zadnji sovra?nik bo uni?ena smrt. Ko pa mu bo vse podvr?eno, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.

Mt 25,31-46

»Ko pride Sin ?lovekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi in lo?il bo ene od drugih, kakor pastir lo?i ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na njegovi desnici: ?Pridite, blagoslovljeni mojega O?eta! Prejmite v dedi??ino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od za?etka sveta! Kajti la?en sem bil in ste mi dali jesti, ?ejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v je?i sem bil in ste pri?li k meni.? Tedaj mu bodo pravi?ni odgovorili in rekli: ?Gospod, kdaj smo te videli la?nega in te nasitili ali ?ejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v je?i in smo pri?li k tebi?? Kralj jim bo odgovoril in rekel: ?Resni?no, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanj?ih bratov, ste meni storili.? Tedaj pore?e tudi tistim, ki bodo na levici: ?Pro? izpred mene, prekleti, v ve?ni ogenj, ki je pripravljen hudi?u in njegovim angelom! Kajti la?en sem bil in mi niste dali jesti, ?ejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag in me niste oblekli, bolan in v je?i in me niste obiskali.? Tedaj bodo tudi ti odgovorili, reko?: ?Gospod, kdaj smo te videli la?nega ali ?ejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v je?i in ti nismo postregli?? Tedaj jim bo odgovoril in rekel: ?Resni?no, povem vam: ?esar niste storili enemu od teh najmanj?ih, tudi meni niste storili.? Ti pojdejo v ve?no kazen, pravi?ni pa v ve?no ?ivljenje.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Neznani pisec pravi: »Ko vas pripeljejo pred kralja zaradi sodbe, se iz mesta, kam vas postavijo, razume ali so vas poklicali zaradi dobrega, ki ste ga storili ali zaradi hudega.« Epifan Latinec nadaljuje prej?njo misel Neznanega pisca: »Tisti, ki pozna na?e misli, ki v naprej ve, kaj bo ?lovek storil in tudi pravi?no sodi, bo lo?il ?love?ka bitja glede na njihove zasluge.« Neznani pisec razlo?i pomen ovc in kozlov: »Ovce predstavljajo pravi?ne ljudi, ki so krotki, ne storijo nikomur ni? hudega ter so potrpe?ljivi pri prena?anju hudega, ki jih doleti. Gre?nike pa Jezus poimenuje s kozli, saj naj bi ti imeli slede?a gre?na nagnjenja: nestanovitnost, o?abnost in prepirljivost.« Sv. Janez Krizostom pa o Jezusovem na?inu pojavitve ob drugem prihodu pravi: »?e se je Jezus prvi? pojavil kot poni?en, se bo drugi? pojavil ?isto druga?en, saj bo zahteval obra?un, bo kaznoval ter se bo usedel na prestol slave.« Neznani pisec nadalje razlaga: »Kakor je Kristus zdrav v zdravih du?ah, tako je bolan v bolnih. Zdrave du?e sprejmejo Kristusa samega in obla?ijo, pou?ujo? pravi?nost tiste du?e, ki so nage, ker nimajo obla?ila kreposti.« Origen k temu dodaja, da so »du?e pravi?nih za prezeblega in drgetajo?ega Kristusa stkale pla??.« Sv. Janez Krizostom zaklju?i razmi?ljanje o poslednji sodbi z besedami: »Vendarle pa bo Kristus preklel dejanja, ki so jih vr?ili tisti na njegovi levici reko?: 'Za vas sem pripravil nebe?ko kraljestvo. Ogenj pa nisem pripravil za vas, temve? za hudi?a in njegove angele. Toda vi sami ste sko?ili v ta ogenj.«

Misli Benedikta XVI.

Apostol Pavel trdi, da je v dvojni ljubezni do Boga in do bli?njega podana in izpolnjena celotna postava. Tako je vsa postava uresni?ena v ob?estvu s Kristusom, v veri, ki o?ivlja ljubezen. Opravi?eni smo s tem, da stopamo v ob?estvo s Kristusom, ki je ljubezen. Isto vidimo v evangeliju na slovesni praznik Kristusa Kralja. Gre za evangelij o Sodniku, katerega edino merilo je ljubezen. Spra?uje nas edino to: ali si me obiskal, ko sem bil bolan? Ko sem bil v je?i? Ali si mi dal jesti, ko sem bil la?en? Ali si mi dal obleko, ko sem bil nag? In tako pravi?nost odlo?a v ljubezni. Zato moremo ob sklepu tega evangelija re?i naslednje: samo ljubezen, samo ljubezen do bli?njega. Ljubezen pa uresni?uje ob?estvo s Kristusom. Opravi?eni smo torej tedaj, ko smo zedinjeni s Kristusom, in na noben drug na?in.

Preidimo zdaj k vpra?anju: kak?ne so temeljne kristjanove naravnanosti v zvezi s poslednjimi re?mi: smrtjo, koncem sveta? Prva naravnanost je gotovost, da je Jezus vstal, da je z O?etom, in prav tako je z nami, za vedno. Nih?e ni mo?nej?i od Kristusa, ker je z O?etom, je z nami. Zato smo varni, osvobojeni strahu. To je bistveni vidik kr??anskega oznanjevanja. Kristus ?ivi, premagal je smrt in vse zle mo?i. ?ivimo v tej gotovosti, v tej svobodi, v tem veselju. To je prvi vidik na?ega ?ivljenja v zvezi s prihodnostjo.

Na drugem mestu je gotovost, da je Kristus z menoj. Ker pa se je v Kristusu prihodnji svet ?e za?el, to daje tudi gotovost upanja. Prihodnost ni temina, v kateri nih?e ne najde smeri. Ni tako. Brez Kristusa je tudi danes za svet prihodnost temna, toliko je strahu pred prihodnostjo. Kristjan ve, da je Kristusova lu? mo?nej?a in zato ne ?ivi v nejasnem upanju, marve? v upanju, ki daje trdno gotovost in pogum za soo?anje s prihodnostjo.

Kon?no, tretja naravnanost. Sodnik, ki bo spet pri?el – je Sodnik in Zveli?ar hkrati –, nam je zaupal nalogo, da na tem svetu ?ivimo kakor on. Podelil nam je svoje talente. Zato je na?a tretja naravnanost naslednja: odgovornost za svet, za brate pred Kristusom in hkrati tudi gotovost glede njegovega usmiljenja. Oboje je pomembno. Ne ?ivimo, kakor da bi bilo dobro in zlo isto, ker more biti Bog samo usmiljen. To bi bila prevara. V resnici ?ivimo v veliki odgovornosti. Imamo talente, dol?ni smo delati za to, da se ta svet odpre Kristusu in se prenovi. Kljub svojemu delu in ?eprav v svoji odgovornosti vemo, da je Bog resni?en Sodnik, smo tudi prepri?ani, da je ta Sodnik dober, poznamo njegov obraz, obraz vstalega Kristusa, Kristusa, ki je bil kri?an za nas. Zato smemo biti prepri?ani v njegovo dobroto in iti naprej z velikim pogumom.

Misli Benedikta XVI. ob izro?itvi apostolske spodbude Africae Munus v Cotonuouju v Beninu 20. novembra 2011
Eno od prvih poslanstev Cerkve je oznanjevanje Jezusa Kristusa in njegovega evangelija med narodi, oziroma evangelizacija tistih, ki so na tak ali druga?en na?in oddaljeni od Cerkve. Ta ni samo neka novica ali neka beseda, ampak je odprtost in sprejetje Osebe: u?love?ene Besede, Jezusa Kristusa. Samo on ima besede ve?nega ?ivljenja. Po Kristusovem zgledu so vsi kristjani poklicani, da odsevajo O?etovo usmiljenje in lu? Svetega Duha. Evangelizacija predpostavlja in vsebuje tudi spravo ter pospe?uje mir in pravi?nost.

Obnovimo odlo?itev pripadnosti Kristusu in slu?enju njegovemu kraljestvu sprave, pravi?nosti in miru. Njegovo kraljestvo lahko ogro?eno v na?ih srcih, kjer Bog naleti na na?o svobodo. Samo mi sami lahko prepre?imo njegovo kraljevanje nad nami in posledi?no nad dru?inami, dru?bo in zgodovino. Zaradi Kristusa so se mnogi mo?je in ?ene zoperstavili sku?njavam tega sveta in zvesto ?iveli svojo vero, v?asih vse do mu?eni?tva.

Tudi danes lahko vidimo, kako vladajo uspeh, mo?, denar in oblast, zaradi ?esar te?ko sprejmemo Kristusa Kralja, kralja, ki je postal slu?abnik najmanj?ih in najbolj poni?anih, kralja, katerega prestol je kri?. Pa vendar se ravno tako razodeva Kristusova slava. V poni?nosti svojega zemeljskega ?ivljenja, najde oblast za sodbo sveta. Vladati je zanj slu?iti. Tudi mi moramo slediti to pot slu?enja, biti pozorni na krik ubogega, ?ibkega in odrinjenega. Kr??eni ve, da ga njegova odlo?itev slediti Kristusu lahko vodi do velikih ?rtev, v?asih tudi do ?rtvovanja ?ivljenja. Ampak Kristus je smrt premagal. Vodi nas v nov svet, v svet svobode in sre?e. Tudi danes nas mnoge vezi s starim svetom in mnogi strahovi dr?ijo v ujetni?tvu in nam prepre?ujejo, da bi ?iveli svobodni in veseli. Pustimo Kristusu, da nas osvobodi tega starega sveta! Na?a vera v Njega, ki premaga vse na?e strahove, vse na?e nesre?e, nam bo pomagala vstopiti v novi svet, v svet, kjer pravi?nost in resnica nista le parodija, v svet notranje svobode in pomirjenosti s sabo, drugimi in Bogom. To je dar, ki nam ga je Bog podaril ob krstu. Bodite pogumni! Posebno vi trpe?i, bolniki, oboleli za aidsem in drugimi boleznimi, vsi, ki jih je dru?ba pozabila. Bodite pogumni! Jezus se je hotel poistovetiti z malimi, z bolnimi, ?elel je z vami deliti va?e trpljenje in v vas videti brate in sestre, da bi vas osvobodil vsega hudega in vsakega trpljenja. Vsak bolnik, vsak ubogi si zaslu?i na?e spo?tovanje in na?o ljubezen, ker nam po njem Bog ka?e pot v nebesa.

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija, nedelja, 23. november 2014, kanonizacija 6 novih svetnikov
Ti so: Giovanni Antonio Farina, ?kof v Vicenzi in redovni ustanovitelj (1803-1888), Kuriakose Elias Chavara Svete dru?ine, duhovnik in redovni ustanovitelj (1805-1871), Ludvik iz Casorije, fran?i?kanski duhovnik in redovni ustanovitelj (1814-1885), Nicola da Longobardi, samostanski brat pavlincev (1650-1709), Eufrasia Eluvathingal Presvetega srca, redovnica iz kongregacije sester Karmelske Matere Bo?je (1877-1952), Amato Ronconi, fran?i?kanski tretjerednik in ustanovitelj hospica za revne romarje (1226-1292).

Homilija
Svetopisemski odlomki na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, nam razodevajo, kako je Jezus uresni?il svoje kraljestvo, kako ga uresni?uje v teku zgodovine in kaj Jezusovo kraljestvo zahteva od nas.

Kako je Jezus uresni?il svoje kraljestvo? Jezus je kraljestvo uresni?il »z bli?ino in ne?nostjo do nas«. On je Pastir, o katerem govori prvo berilo iz knjige preroka Ekeziela. Ta odlomek je prepleten z izrazi, ki nakazujejo pozornost in ljubezen Pastirja do njegove ?rede: poiskati, poskrbeti, zbrati iz razkropljenosti, privesti na pa?nik, dati po?itek, poiskati izgubljeno ovco, pripeljati nazaj to izgubljeno ovco, obvezati ranjeno, pozdraviti bolno, skrbeti, pasti. Vse to je v Jezusu Kristusu postalo resni?nost: »On je resni?no veliki Pastir ovc in varuh na?ih du?«.

Obra?am se na vse v Cerkvi, ki so poklicani biti pastirji. Ti se ne smejo oddaljiti od Jezusovega zgleda, sicer postanejo najemniki. Glede tega ima Bo?je ljudstvo nezmotljiv ob?utek: prepozna dobre pastirje in jih lo?i od najemnikov.

Jezus svoje kraljestvo uresni?uje naprej tudi po zmagi, to je po vstajenju. Apostol Pavel v prvem pismu Korin?anom pravi: »Kajti on mora kraljevati, dokler ne polo?i vseh sovra?nikov pod njegove noge.« Sveti o?e je razlo?il, da O?e po?asi vse podvr?e Sinu. Toda isto?asno Sin vse podvr?e O?etu, nazadnje tudi samega sebe. »Jezus ni kralj na na?in tega sveta: zanj kraljevati ne pomeni ukazovati, temve? ubogati O?eta, se mu izro?iti, da bi se izpolnil njegov na?rt ljubezni in zveli?anja.« Tako je med O?etom in Sinom popolna vzajemnost. ?as Kristusovega kraljestva je torej ?as podreditve vsega Sinu in izro?itve vsega O?etu. Kot zadnji sovra?nik bo uni?ena smrt. In na koncu, ko bo vse podvr?eno Jezusovemu kraljevskemu dostojanstvu, in bo vse, tudi Jezus sam, podvr?eno O?etu, bo »Bog vse v vsem«.

Dana?nji evangeljski odlomek, prilika o poslednji sodbi, pa nam pove, kaj Jezusovo kraljestvo zahteva od nas: »Spomni nas, da sta bli?ina in ne?nost ?ivljenjsko pravilo tudi za nas in da bomo po tem sojeni. To bo protokol na?e sodbe.« Kralj bo rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojega O?eta! Prejmite v dedi??ino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od za?etka sveta! Kajti la?en sem bil in ste mi dali jesti, ?ejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v je?i sem bil in ste pri?li k meni.« (Mt 25,34-36) Pravi?ni ga bodo vpra?ali: »Kdaj smo naredili vse to?« In on jim bo odgovoril: »Resni?no, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanj?ih bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)

Zveli?anje se ne za?ne z izpovedjo Kristusovega kraljevskega dostojanstva, ampak s posnemanjem del usmiljenja, preko katerih je on uresni?il kraljestvo. Kdor jih izvr?uje, poka?e, da je sprejel Jezusovo kraljevsko dostojanstvo, saj je v svojem srcu napravil prostor za Bo?jo ljubezen. Na ve?er ?ivljenja bomo sojeni po ljubezni, po bli?ini in po ne?nosti do bratov. Od tega bo odvisno, ali bomo vstopili v Bo?je kraljestvo ali ne, in na katero stran bomo razporejeni. Jezus nam je s svojo zmago odprl svoje kraljestvo. A vsak od nas mora vstopiti sam. In sicer za?en?i ?e v tem ?ivljenju, kajti kraljestvo se za?enja sedaj. In sicer tako, da smo konkretno blizu bratu, ki nas prosi za kruh, obleko, sprejem, solidarnost. ?e tega brata ali to sestro resni?no ljubimo, pa bomo z njima delili tudi tisto, kar imamo najdragocenej?e, to je Jezusa samega in njegov evangelij.

?est novih svetnikov je, vsak v svojem okolju, preko del velikodu?ne predanosti Bogu in bratom slu?ili njegovemu kraljestvu in tako postali tudi njegovi dedi?i. Vsak od njih je z izjemno ustvarjalnostjo odgovoril na zapoved ljubezni do Boga in do bli?njega. Posve?ali so se slu?enju poslednjim, pomagali so siromakom, bolnikom, ostarelim ali romarjem. Njihova posebna ljubezen do najmanj?ih in ubogih je bila »odsev in mera brezpogojne ljubezni do Boga«. Kajti ljubezen so iskali in odkrili v mo?nem ter osebnem odnosu z Bogom, iz katerega se ?iri tudi prava ljubezen do bli?njega. Zato so ob uri sodbe zasli?ali povabilo: »Pridite, blagoslovljeni mojega O?eta! Prejmite v dedi??ino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od za?etka sveta!«

Z obredom kanonizacije smo ponovno izpovedali skrivnost Bo?jega kraljestva in po?astili Kristusa Kralja, Pastirja, polnega ljubezni do svoje ?rede,« tako je ?e dejal pape? Fran?i?ek in nato zaklju?il: »Da bi novi svetniki s svojim zgledom in svojo pripro?njo v nas spodbudili veselje hoje po poti evangelija in odlo?itev, da ga sprejmemo kot kompas svojega ?ivljenja. Sledimo njihovim stopinjam, posnemajmo njihovo vero in njihovo ljubezen, da se bo tudi na?e upanje obleklo v nesmrtnost. Ne pustimo se zmesti drugim zemeljskim in za?asnim interesom. In naj nas na poti naproti nebe?kemu kraljestvu vodi Mati Marija, Kraljica vseh svetnikov.

Angel Gospodov, nedelja, 26. november 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to zadnjo nedeljo bogoslu?nega leta obhajamo slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Njegovo kraljevanje je v vodenju, slu?enju, je pa tudi kraljevanje, ki se bo ob koncu ?asov uveljavilo kot sodba. Danes imamo torej pred nami Kristusa kot kralja, pastirja in sodnika, ki nam ka?e kriterije za pripadnost Bo?jemu kraljestvu. Kateri so ti kriteriji?

Evangeljski odlomek se za?ne z veli?astnim prizorom. Jezus se je obrnil k svojim u?encem in rekel: »Ko pride Sin ?lovekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave« (Mt 25,31). Gre za slovesen uvod v pripoved o vesoljni sodbi. Potem ko je ?ivel na zemlji v poni?nosti in rev??ini, se Jezus sedaj predstavi v pripadajo?i mu bo?anski slavi, obdan z mno?ico angelov. Celotno ?love?tvo je zbrano pred njim in On s svojo oblastjo lo?i ene od drugih, kakor pastir lo?i ovce od koz.

Tistim, ki jih je postavil na svojo desnico je rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojega O?eta! Prejmite v dedi??ino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od za?etka sveta! Kajti la?en sem bil in ste mi dali jesti, ?ejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v je?i sem bil in ste pri?li k meni« (vv. 34-36). Pravi?ni so ob tem presene?eni, saj se ne spominjajo, da bi kdaj sre?ali Jezusa in toliko manj, da bi mu pomagali na tak?en na?in. Toda On nadalje izjavi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanj?ih bratov, ste meni storili« (v. 40). Te besede vedno naredijo na nas globok vtis, saj nam razodevajo, do katere to?ke vse pride Bo?ja ljubezen. Pride do tak?ne to?ke, da se poistoveti z nami, toda ne, ko smo v redu, ko smo zdravi in sre?ni, ne, ko smo pomo?i potrebni. In On se na ta skrit na?in pusti sre?ati, nam kot bera? izteguje roko. Tako Jezus razodene dokon?en kriterij svoje sodbe, torej konkretno ljubezen do bli?njega, ki je v te?avah. Tako se tudi razodene oblast ljubezni, kraljevo dostojanstvo Boga, ki je solidaren s tistimi, ki trpijo, z namenom, da prebudi povsod dr?e in dela usmiljenja.

Prilika o sodbi nadaljuje s predstavitvijo kralja, ki od?ene pro? od sebe tiste, ki se za?asa ?ivljenja niso zanimali za potrebe bratov in sester. Tudi oni so presene?eni in vpra?ajo: »Gospod, kdaj smo te videli la?nega ali ?ejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v je?i in ti nismo postregli?« (v. 44) S tem so hoteli re?i: »?e bi te videli, bi ti zagotovo pomagali!«  Toda kralj jim bo odgovoril: »?esar niste storili enemu od teh najmanj?ih, tudi meni niste storili« (v. 45). Na koncu svojega ?ivljenja bomo sojeni glede na ljubezen, torej glede na na?e konkretno prizadevanje ljubiti in slu?iti Jezusu v na?ih najmanj?ih in najbolj pomo?i potrebnih bratih in sestrah. Tisti bera?, ki izteguje roko, je Jezus. Tisti bolnik, ki ga moram obiskati, je Jezus. Tisti la?ni, je Jezus.

Jezus bo pri?el ob koncu ?asov sodit vse narode, prihaja pa k nam vsak dan na razli?ne na?ine in nas prosi, da ga sprejmemo. Devica Marija naj nam pomaga sre?ati ga v njegovi Besedi v evharistiji in isto?asno v bratih in sestrah, ki trpijo zaradi lakote, bolezni, zatiranja, krivi?nosti, da bi ga lahko na?a srca sprejela v sedanjosti na?ega ?ivljenja, da bomo od njega sprejeti v ve?nosti v njegovo kraljestvo lu?i in miru.

Homilija, nedelja, 22. november 2020
Odlomek, ki smo ga ravnokar sli?ali, je zadnja stran Matejevega evangelija pred pasijonom: preden nam Jezus podari svojo ljubezen na kri?u, nam izro?i svojo oporoko. Re?e nam, da bo dobro, ki ga bomo storili enemu izmed njegovih najmanj?ih bratov – la?nim, ?ejnim, tujcem, pomo?i potrebnim, bolnim, jetnikom –, storjeno Njemu (prim. Mt 25,37-40). Gospod nam tako izro?i seznam daril, ki jih ?eli za ve?no svatbo z nami v nebesih. Dela usmiljenja so tista, ki delajo na?e ?ivljenje ve?no. Vsakdo izmed nas se lahko vpra?a: ali jih udejanjam? Ali storim kaj za tistega, ki je potreben pomo?i? Ali pa delam dobro le osebam, ki so mi drage, ter za prijatelje? Ali pomagam komu, ki mi ne more povrniti? Ali sem prijatelj kak?ne osebe, ki je revna in tako naprej. Veliko vpra?anj lahko postavimo. »Jaz sem ta«, ti pravi Jezus, »?akam te tam, kjer si ne predstavlja?, in tam, kjer morda niti ne bi ?elel gledati, tam, v revnih.« Jaz sem tam, kjer se prevladujo?a miselnost, v skladu s katero gre ?ivljenje dobro, ?e je dobro meni.  Jaz sem tam, pravi Jezus tudi tebi, mlad ?lovek, ki si prizadeva? uresni?iti ?ivljenjske sanje.

Jaz sem tam, je Jezus pred ve? stoletji rekel nekemu mlademu vojaku. Bil je 18-letnik, ki ?e ni bil kr??en. Nekega dne je videl reve?a, ki je ljudi prosil za pomo?, vendar pa je ni dobil, ker so vsi »hodili mimo«. In tisti mladi mo? je, »ko je videl, da se v drugih ni zbudilo usmiljenje, razumel, da je bil tisti reve? namenjen njemu.« Vendar s seboj ni imel ni?esar, le svojo delovno uniformo. Tedaj je prerezal svoj pla?? in ga je dal polovico reve?u, ob ?emer je bil dele?en zasmehovanja nekaterih, ki so bili okoli. Naslednjo no? je sanjal: videl je Jezusa, oble?enega v del pla??a, s katerim je ovil reve?a. In sli?al ga je re?i: »Martin me je pokril s tem obla?ilom.« (prim. Sulpicio Severo, Vita Martini, III). Sv. Martin je bil mlad fant, ki je sanjal tiste sanje zato, ker jih je ?ivel, ?eprav tega ni vedel, kakor pravi?ni v dana?njem evangeliju.

Dragi mladi, dragi bratje in sestre, ne odpovejmo se velikim sanjam. Ne zadovoljimo se s tem, kar je dol?no. Gospod ne ?eli, da omejimo obzorja, ne ?eli, da smo parkirani ob straneh ?ivljenja, ampak da te?emo visokim ciljem naproti, z veseljem in smelostjo. Nismo ustvarjeni, da bi sanjali po?itnice ali konec tedna, ampak da bi uresni?ili sanje Boga v tem svetu. On nas je usposobil za sanjanje, da bi objeli lepoto ?ivljenja. In dela usmiljenja so najlep?a dela ?ivljenja. Dela usmiljenja so postavljena v sredi??e na?ih velikih sanj. ?e ima? sanje prave slave, ne slave sveta, ki pride in gre, ampak Bo?je slave, je to prava pot. Prebiraj odlomek dana?njega evangelija, razmi?ljaj o njem, ker dela usmiljenja dajejo slavo Bogu bolj kot katerakoli druga stvar. Dobro poslu?ajte to. Dela usmiljenja namre? dajejo slavo Bogu bolj kot katerakoli druga stvar. Na koncu bomo namre? sojeni po delih usmiljenja.

Vendar pa od kod se za?ne, da bi uresni?ili velike sanje? Pri velikih izbirah. Dana?nji evangelij nam govori tudi o tem. V trenutku poslednje sodbe se Gospod namre? opira na na?e izbire. Skoraj se zdi, da ne sodi: lo?i ovce od kozlov, vendar ?e smo dobri ali slabi, je odvisno od nas. On vzame le posledice na?ih izbir, jih osvetli in spo?tuje. ?ivljenje je torej ?as mo?nih, odlo?ilnih, ve?nih izbir. Plehke izbire vodijo v plehko ?ivljenje, velike izbire pa delajo ?ivljenje veliko. Mi namre? postajamo to, kar izbiramo, v dobrem in v slabem. ?e izberemo, da bomo kradli, postanemo tatovi; ?e izberemo, da bomo mislili nase, postanemo egoisti; ?e izberemo, da bomo sovra?ili, postanemo jezni; ?e izberemo, da bomo pre?iveli ure pred mobilnim telefonom, postanemo odvisni. ?e pa izberemo Boga, postanemo vsak dan bolj ljubljeni, in ?e izberemo, da bomo ljubili, postanemo sre?ni. Tako je, da je lepota izbir odvisna od ljubezni. Lepota izbir je odvisna od ljubezni, ne pozabite tega. Jezus ve, da v primeru, da ?ivimo zaprti in brezbri?ni, ostajamo hromi, ?e pa se darujemo za druge, postanemo svobodni. Gospod ?ivljenja ?eli, da bi bili polni ?ivljenja in nam zaupa skrivnost ?ivljenja: v lasti se ga ima le tako, ?e se ga podarja. To je pravilo ?ivljenja. ?ivljenje se ima v lasti sedaj in ve?no le, ?e se ga podarja.

Res pa je, da obstajajo ovire, ki ote?ujejo izbire: pogosto strah, negotovost, zakaji brez odgovora. Ljubezen pa pravi, naj gremo onkraj, naj ne ostanemo obe?eni na zakajih ?ivljenja, ?akajo?, da bo odgovor pri?el iz nebes. Odgovor je pri?el in ta je O?etov pogled, ki nas ljubi in nam je poslal Sina. Ljubezen spodbuja, da bi pre?li z zakaj na za koga; z »zakaj ?ivim« na »za koga ?ivim«; z »zakaj se mi to dogaja« na »za koga lahko storim kaj dobrega«. Za koga? Ne samo zase: ?ivljenje je ?e polno izbir, ki jih naredimo zase, da bi imeli ?tudijski naziv, prijatelje, dom, da bi zadovoljili svoje interese, svoje hobije. Vendar pa tvegamo, da mine mnogo let, v katerih mislimo nase, ne da bi za?eli ljubiti. Manzoni je dal lep nasvet: »Bolj bi bilo potrebno misliti na to, da bi delali dobro, kot na to, da bi bili dobro: in tako bi bili na koncu tudi bolje.« (Zaro?enca, XXXVIII. poglavje)

Vendar pa niso le dvomi in zakaji tisti, ki ogro?ajo velike velikodu?ne izbire, obstaja mnogo drugih ovir vsak dan. Obstaja potro?ni?ka mrzlica, ki omrtvi?i srce z nepotrebnimi stvarmi. Obstaja obsedenost z zabavo, ki se zdi edina pot za re?itev iz te?av, vendar pa pomeni le prelaganje te?av. Obstaja vztrajanje pri uveljavljanju lastnih pravic, pri tem pa se pozablja na dol?nost, da je potrebno pomagati. In nato obstaja veliko slepilo glede ljubezni – zdi se nekaj, kar se ?ivi v ob?asnih valovih ?ustev in v?e?kov, medtem ko ljubiti pomeni predvsem dar, izbiro in ?rtev. Izbrati, posebej danes, ne pomeni pustiti se poenotiti in ne pustiti, da bi nas ohromili potro?ni?ki mehanizmi, ki izklju?ujejo originalnost, pomeni znati se odpovedati zunanjosti in navideznosti. Izbrati ?ivljenje pomeni boriti se proti miselnosti »uporabi-in-odvrzi« ter »vse-in-takoj«, da bi usmerjali svoje bivanje k nebe?kemu cilju naproti, Bo?jim sanjam naproti. Izbrati ?ivljenje pomeni ?iveti in mi smo bili rojeni, da bi ?iveli, ne pa ?ivotarili. To je rekel mlad ?lovek kot ste vi. »Ho?em ?iveti ne pa ?ivotariti«.

Vsak dan se v srcu poka?ejo mnoge izbire. ?elel bi vam dati zadnji nasvet, da bi se izurili, da bi dobro izbirali. ?e pogledamo vase, vidimo, da se v nas pogosto porodita dve razli?ni vpra?anji. Eno je: kaj ?elim narediti? Gre za vpra?anje, ki pogosto prevara, saj namiguje na to, da je pomembno misliti nase in ugoditi vsem ?eljam in nagibom, ki pridejo. Vendar pa je vpra?anje, ki ga Sveti Duh predlaga srcu, drugo: ne kaj se ti da? ampak kaj je dobro zate? Tukaj je vsakdanja izbira, kaj se mi da narediti ali kaj je dobro zame? Iz tega notranjega iskanja se lahko rodijo banalne izbire ali ?ivljenjske izbire, kar je odvisno od nas. Glejmo Jezusa, prosimo ga za pogum, da bi izbirali tisto, kar je dobro za nas, da bi hodili za Njim po poti ljubezni. In na?li veselje, da bi ?iveli in ne ?ivotarili.

Angel Gospodov, nedelja, 22. november 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo slovesni praznik Na?ega Gospoda Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, s katerim se zaklju?i liturgi?no leto, velika krivulja na kateri se odvije Kristusova skrivnost, torej vse liturgi?no leto.

On je Alfa in Omega, za?etek in konec zgodovine. Dana?nja liturgija pa se osredoto?a na Omega, to je na kon?ni cilj. Smisel zgodovine razumemo, ?e imamo pred o?mi njen vrhunec, saj je cilj tudi kon?ni smisel. Ravno to je storil Matej v evangeliju te nedelje (Mt 25,31-46), ko postavi Jezusov govor o poslednji sodbi na zaklju?ek njegovega zemeljskega ?ivljenja. On, ki ga bodo ljudje obsodili, je v resnici vrhovni sodnik. V svoji smrti in vstajenju se bo Jezus pokazal kot Gospod zgodovine in Kralj vesoljstva, Sodnik vseh. Toda kr??anski paradoks je ta, da Sodnik nima tak?ne oblasti, ki bi se je vsi bali, temve? je pastir, poln krotkosti in usmiljenja.

Jezus se namre? v tej priliki o poslednji sodbi poslu?uje podobe pastirja, vzame podobe iz preroka Ezekijela, ko je govoril o Bo?jem posredovanju v korist ljudstva, proti zlobnim Izraelovim pastirjem (prim. Ezk 34,1-10). Ti so namre? bili kruti in izkori??evalski, ki so raje pasli sami sebe kot pa ?redo. Zato je Bog obljubil, da bo osebno poskrbel za svojo ?redo in jo branil pred krivicami in nasiljem. Ta Bo?ja obljuba svojemu ljudstvu se je v polnosti uresni?ila v Jezusu Kristusu, Pastirju. Ravno On je dobri Pastir. Tudi sam o sebi pravi: »Jaz sem dobri pastir« (Jn 10,11.14).

V dana?njem evangeljskem odlomku pa se Jezus ne poistoveti samo s kraljem-pastirjem, ampak tudi z izgubljenimi ovcami. Lahko bi govorili o dvojni identiteti kot kralj-pastir in kot ovce, torej z najmanj?imi in najbolj pomo?i potrebnimi brati se poistoveti. Takole naka?e kriterij sodbe, ki je na osnovi konkretne ljubezni, ki je bila izkazana ali zavrnjena tem osebam, saj je On sam, sodnik navzo? v vsaki od njih. On je sodnik, On je Bog-?lovek, je pa On tudi reve?. On je skrit, je navzo? v osebah reve?ev, ki jih on omenja. Jezus pravi: »Resni?no, povem vam: Kar koli ste storili (ali niste storili) enemu od teh mojih najmanj?ih bratov, ste (ali niste) meni storili« (vv. 40.45). Sojeni bomo glede na ljubezen. Sodba bo glede na ljubezen, ne glede ?ustev, ne, glede dejanj in so?utja, s katerim se pribli?a in hitro pomaga. Se pribli?am Jezusu navzo?em v osebah bolnikov, revnih, trpe?ih, zaprtih, tistih, ki imajo lakoto in ?ejo po pravi?nosti, se pribli?am Jezusu, navzo?em tam. To je dana?nje vpra?anje.

Gospod bo torej ob koncu sveta pregledal svojo ?redo. To pa ne bo storil samo z vidika pastirja, temve? tudi z vidika ovce, s katerimi se je poistovetil. Vpra?al nas bo: »Si bil vsaj malo tako pastir kot sem jaz? Si bil moj pastir, ko sem bil navzo? v teh ljudeh, ki so potrebovali pomo?, ali pa si bil ravnodu?en?

Bratje in sestre, varujmo se logike ravnodu?nosti, tega, kar nam pride najprej na pamet, tega, da gledamo z druge strani, ko zagledamo problem. Spomnimo se prilike o Usmiljenem Samarijanu. On ubogi ?lovek, ki so ga razbojniki ranili, potolkli na tla in je bil med smrtjo ter ?ivljenjem, je bil sam. ?el pa je mimo neki duhovnik, videl je in ?el naprej. Gledal je namre? z druge strani. ?el je mimo levit, videl je, gledal z druge strani. Sem jaz pred mojimi brati in sestrami, ki potrebujejo pomo?, ravnodu?en kot ta duhovnik, kot ta levit in gledam z druge strani? Glede na to bom sojen, ?e sem se pribli?al in kako sem gledal na to, da je Jezus navzo? v pomo?i potrebnih. To je ta logika in je ne pravim jaz, o njej govori Jezus. »To kar ste storili temu, temu, temu, ste meni storili. In to, ?esar niste storili temu, temu, temu, niste meni storili, kajti jaz sem bil tam. Naj nas Jezus u?i te logike, logike bli?ine, da se Njemu pribli?amo z ljubeznijo v najbolj trpe?ih osebah.

Prosimo Devico Marijo, da nas u?i kraljevati v slu?enju. Vnebovzeta Marija je dobila od svojega Sina kraljevo krono, saj je zvesto hodila za njim kot prva u?enka po poti Ljubezni. U?imo se od nje, od sedaj naprej vstopati v Bo?je kraljestvo skozi vrata poni?nega in velikodu?nega slu?enja. Domov se vrnimo s tem stavkom: »Tam sem bil navzo?. Hvala. Ali pa: pozabil si name.«